VSL sodba PRp 856/2013

Jedro

Če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila, je občinski odlok o kategorizaciji javnih cest v neskladju z Ustavo.

Poti, na kateri naj bi storilec storil prekršek, ni mogoče šteti za javno pot, saj gre za površino, ki je izključno v zasebni lasti in je razpolaganje s to površino prepuščeno le zemljiškoknjižnemu lastniku in za to površino ne veljalo določila ZJC-B.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zahtevi za sodno varstvo storilca ugodilo in odločbo o prekršku prekrškovnega organa z dne 9. 8. 2013 odpravilo ter postopek zoper storilca zaradi prekrška po tretjem odstavku 4. člena Zakona o cestah (ZCes-1), opisanega v odločbi prekrškovnega organa, na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo, ker dejanje ni prekršek ter odločilo, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

V pravočasno vloženi pritožbi prekrškovni organ navaja, da je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo tretji odstavek 4. člena ZCes-1, ni pa upoštevalo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o cestah (ZCes-1A, Ur. l. št. 48/2012), ki v 123.a členu določa, da se za obstoječe javne ceste iz 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 92/05), ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, uporablja določba 5. člena tega zakona.

V odgovoru na pritožbo prekrškovnega organa pa je zagovornik storilca navedel, da 123.a člen ZCes-1A res govori, da se na obstoječih cestah iz 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, uporablja določba 5. člena tega zakona, vendar pa se 19. člen navedenega zakona nanaša na tiste javne ceste, ki so bile kot take opredeljene že ob uveljavitvi tega zakona, torej na dan 19. 10. 2005. Iz izpodbijane odločbe o prekršku z dne 9. 8. 2013 pa je razvidno, da se opredelitev prekrška sklicuje na Odlok o občinskih cestah v Občini Straža (Ur. l. RS, št. 1/2009 z dne 9. 1. 2009) in na Odlok o kategorizaciji občinskih cest na območju Občine Straža (Ur. l. RS, št. 47/2007 z dne 31. 5. 2007), torej na odloka, ki sta bila oba sprejeta po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah, ki je začel veljati 19. 10. 2005, zato se določilo 19. člena tega zakona (ki je tudi sicer ustavno sporno) ne nanašajo na občinska odloka, ki sta bila sprejeta kasneje.

Pritožba prekrškovnega organa ni utemeljena.

Po pregledu zadeve višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevi za sodno varstvo storilca ugodilo in odločbo o prekršku prekrškovnega organa odpravilo ter je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po tretjem odstavku 4. člena ZCes-1, opisanega v izreku odločbe o prekršku prekrškovnega organa na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo, ker dejanje ni prekršek, pravilna. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe storilec traktorja s pripeto prikolico, naloženo s koli, ki ga je parkiral ob pomožnem objektu z levim delom vozila na zasebnem zemljišču in z desnim delom vozila na vozišču, ni parkiral na javni površini, kot se mu očita v odločbi prekrškovnega organa, temveč na zasebni površini, saj sta obe parceli, to je parc. št. 2 (ID 000) in parc. št. 1 (ID 000), obe k.o. X, v lasti storilca. Sodišče prve stopnje je namreč v zemljiški knjigi preverilo in ugotovilo, da pri nobeni izmed teh nepremičnin ni vpisana niti služnostna pot, niti kakršnokoli drugo breme, ki bi kazalo na to, da preko teh nepremičnin poteka javna pot. Prav tako je ugotovilo, da občina z lastnikom navedenih parcel ni sklenila pravnega posla oziroma ga ni razlastila, kar bi morala storiti v skladu z veljavnimi predpisi (tudi Odlokom o občinskih cestah v Občini Straža), da bi pridobila lastninsko pravico in tako lahko veljavno razpolagala s temi zemljišči. Zato je pravilna ugotovitev, da sodišče prve stopnje kljub Odloku o kategorizaciji občinskih cest v območju Občine Straža (Ur. l. RS, št. 47/2007 z dne 31. 5. 2007) poti, ki jo je določil ta odlok, ni mogoče šteti za javno pot, saj je navedeni odlok po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z Ustavo. Ustava namreč v 69. členu določa, da je razlastitev (odvzem ali omejitev lastninske pravice) mogoča le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini in pod pogoji, ki jih določa zakon. Pojem in status javnih cest pa ureja 3. člen ZCes-1, ki v prvem odstavku določa, da so javne ceste površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsakdo prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo ceste, in pravili cestnega prometa. V prvem odstavku 39. člena ZCes-1 je določeno, da so javne ceste državne in občinske, po drugem odstavku 39. člena navedenega zakona so državne ceste v lasti Republike Slovenije, občinske pa v lasti občin. Občina določeno cesto kategorizira, če je za takšno kategorizacijo izkazana javna korist in če cesta ustreza merilom za kategorizacijo javnih cest. Če so zemljišča, po katerih naj bi potekale javne ceste, ki jih občina namerava kategorizirati, v zasebni lasti, mora občina takšna zemljišča pred kategorizacijo pridobiti s pravnim poslom oziroma v postopku razlastitve. Ker pa je sodišče pri svojem odločanju vezano na Ustavo (125. člen) in zakon (3. člen Zakona o sodiščih), ni dolžno upoštevati podzakonskih aktov oz. v predmetni zadevi navedenega odloka, če samo ugotovi, da je v nasprotju z zakonom oz. Ustavo (exceptio illegalis). Ustavno sodišče je namreč že v več svojih odločbah, tako tudi v odločbi opr. št. U-I-289/2012, odloke o kategorizaciji občinskih cest razveljavilo in pojasnilo, da je v preteklih letih v številnih zadevah, v katerih so bili izpodbijani občinski odloki o predpisu kategorizacij javnih cest, sprejelo vsebinsko enake odločitve in ponovno stališče, da so takšni predpisi v neskladju z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila.

Tudi navedbe pritožnika, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo 123.a člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o cestah (ZCes-1A, Ur. l. RS, št. 48/2012), ki določa, da se za obstoječe javne ceste iz 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (ZJC-B, Ur. l. RS, št 92/05) ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, uporablja določba 5. člena tega zakona, ne vpliva na spremembo odločitve sodišča prve stopnje. ZJC-B v 19. členu, na katerega se sklicuje 123.a člen ZCes-1A namreč v prvem odstavku določa, da se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem zakonu, če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot določa prvi odstavek 3. člena zakona. Glede na datum veljave navedenih odlokov (31. 5. 2007 in 9. 1. 2009), ob uveljavitvi ZJC-B (Ur. l. RS, 92/2005, ki je začel veljati 19. 10. 2005) parc. št. 2 in 1, obe k.o. X, še nista bili kategorizirani kot javni poti, kar uveljavlja tudi zagovornik storilca v odgovoru na pritožbo.

Pritožnik tudi v pritožbi ne zatrjuje, da je občina kot razlastitveni upravičenec pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, po katerih poteka javna pot na podlagi navedenega odloka oz. da je z lastnikom zemljišča sklenila pravni posel. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da poti, na kateri naj bi storilec storil prekršek, ni mogoče šteti za javno pot, saj gre za površino, ki je izključno v zasebni lasti in je razpolaganje s to površino prepuščeno le zemljiškoknjižnemu lastniku in za to površino ne veljalo določila ZJC-B, pravilna. Zato sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 19. člena ZJC-B oziroma 123.a člena ZCes-1A, kot to uveljavlja prekrškovni organ.

Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo prekrškovnega organa zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

09.05.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep I U 467/2021-10
• UPRS Sodba I U 812/2019-8
• UPRS Sodba III U 12/2017-16