VSL sklep PRp 60/2014

Jedro

Skrbnik psa, ki mora na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu, ni le njegov lastnik, ampak vsaka oseba, ki ima psa v posesti (npr. pelje psa na sprehod).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se mladoletniku za prekršek po tretjem odstavku v zvezi z 8. točko prvega odstavka 46.a člena Zakona o zaščiti živali izreče vzgojni ukrep ukor.

II. Mladoletnik ne plača stroškov postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani postopek o prekršku proti mladoletniku Ž.Ž. zaradi prekrška po tretjem odstavku v zvezi z 2. točko prvega odstavka 45. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv) ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), s stroški postopka pa obremenilo proračun.

2. V pravočasni pritožbi proti temu sklepu predlagateljica postopka Policijska postaja Domžale uveljavlja, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o tem, da dejanje, zaradi katerega je bil zoper mladoletnika začet postopek, ni prekršek, pravno zgrešen; mladoletnik v kritičnem času kot skrbnik nevarnega psa ni zagotovil njegovega fizičnega varstva, tako da bi bil pes na povodcu in opremljen z nagobčnikom, zaradi česar je pes napadel psa M.M in ga pogrizel, da so mu nato v veterinarski ambulanti opravili operativni poseg na sprednji tački, zaradi česar so podani vsi elementi prekrška po tretjem odstavku 46.a člena v zvezi z 8. točko prvega odstavka 46.a člena ZZZiv, ker mladoletnik kot skrbnik ni zagotovil fizičnega varstva psa v času, ko njegove lastnice I.I. ni bilo doma, v skladu s tretjim odstavkom 11. člena ZZZiv, saj so z obvestili ugotovili, da gre za nevarno žival v skladu z 10. točko prvega odstavka 5. člena ZZZiv v povezavi z 9. točko prvega odstavka 5. člena ZZZiv; ugotovljeno je bilo tudi, da je omenjeni pes ogrožal okolico zaradi svoje neobvladljivosti, zaradi česar ni potrebna predhodna kvalifikacija psa kot nevarnega v centralnem registru psov, tako da je bil zaradi kršitve določb tretjega odstavka 45. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 45. člena ZZZiv podan obdolžilni predlog; glede na določbo 22. točke prvega odstavka 5. člena ZZZiv predlagateljica postopka meni tudi, da je kršitelja mogoče opredeliti kot skrbnika psa, saj je tedaj skrbel za psa, pa čeprav le za čas sprehoda oziroma v času odsotnosti lastnice psa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje po pridobitvi seznama vodenih postopkov o prekršku in izpisa iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških zaslišalo mladoletnikovega očeta in tudi mladoletnika, ki je v zagovoru povedal, da je bil takrat pri svoji babici v Ljubljani in je na sprehod peljal psa, last njegove tete, ne da bi vedel, da mora biti pes stalno na povodcu, prav tako ni vedel, da je ta pes lahko tudi napadalen; ker njegovi babica in teta nista vedeli, da bo psa peljal na sprehod, mu nista dali nikakršnih posebnih navodil, kjer pa ga je sprehajal, je običajno malo psov, doma pa nimajo psa. V razlogih izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zaključilo, da iz opisa dejanskega stanja v obdolžilnem predlogu in njemu priloženih dokazov ni razvidno, da bi bil pes, ki ga je mladoletnik peljal na sprehod, nevaren, saj je nevaren tisti pes, ki je že ugriznil človeka oziroma žival, tako da mladoletnik, tudi v primeru, če bi ga obravnavali kot skrbnika psa, ni bil dolžan zagotoviti fizičnega varstva nevarnega psa na način iz drugega odstavka 12. člena ZZZiv, ampak je bil dolžan na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da bi bil pes na povodcu v skladu z določbo tretjega odstavka 11. člena ZZZiv, ki določa za vse pse ukrep vodenja na povodcu na javnem mestu; sodišče je še ugotovilo, da mladoletnika v obravnavani situaciji ni mogoče šteti za skrbnika psa v smislu določbe 22. točke prvega odstavka 5. člena ZZZiv, saj mladoletnik v Ljubljani, kjer živi lastnica psa in kjer se pes očitno vedno nahaja, stalno ne živi, tako da zanj ne more skrbeti, občasen sprehod tujega psa pa ni takšne vrste opravilo, da bi se iz njega dalo sklepati, da je mladoletnik njegov skrbnik v smislu navedene določbe ZZZiv; tako dejanje, kot ga mladoletniku očita obdolžilni predlog, torej da kot skrbnik nevarnega psa ni zagotovil fizičnega varstva, brez navedbe in dokaza, da ima pes status nevarnega psa, nima vseh zakonskih znakov prekrška iz tretjega odstavka v zvezi z 2. točko prvega odstavka 45. člena ZZZiv, zato je postopek o prekršku proti mladoletniku ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker dejanje ni prekršek.

5. Po pregledu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb predlagateljice postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritrditi stališču sodišča prve stopnje o tem, da pes, ki ga je tedaj mladoletnik peljal na sprehod, ni bil nevaren, saj je nevaren le tisti pes, ki je že napadel, kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa (enako tudi Vrhovno sodišče RS, npr. v sodbi IV Ips 147/2010 z 10. 3. 2011 in sodbi IV Ips 35/2012 z 29. 5. 2012). Višje sodišče pa nadalje ugotavlja, da je pritrditi pritožbenim navedbam predlagateljice postopka o tem, da je mladoletnik v času, ko je imel psa na sprehodu na javnem mestu, bil njegov skrbnik glede na določbo 22. točke prvega odstavka 5. člena ZZZiv, ki določa, da je skrbnik živali med drugim fizična oseba, ki odgovarja za žival, ne glede na to, ali je njen lastnik ali zanjo le skrbi, saj je mladoletnik v času sprehajanja psa brez dvoma za psa odgovarjal in je torej v tistem času zanj skrbel, v skladu z določbo tretjega odstavka 11. člena ZZZiv pa je dolžnost skrbnika psa, da na javnem mestu zagotovi fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu. Predlagateljica postopka glede na opis dejanja, naveden v obdolžilnem predlogu, kjer navaja, da mladoletnik na sprehodu ni imel psa na povodcu, mladoletniku dejansko očita kršitev določbe tretjega odstavka 11. člena ZZZiv in s tem storitev prekrška po tretjem odstavku v zvezi z 8. točko prvega odstavka 46.a člena ZZZiv, po katerem se z globo od 200,00 do 400,00 eurov kaznuje posameznik, ki kot skrbnik ne zagotovi fizičnega varstva psa v skladu s tretjim odstavkom 11. člena tega zakona, ugotovljeno dejansko stanje prekrška pa pokaže, da je mladoletnik v svojem zagovoru ta očitani prekršek priznal, pri čemer je bilo njegovo priznanje tudi jasno in popolno.

6. V tem primeru je storilec prekrška mladoletnik, ki je bil v času storitve prekrška že star 14 let, ni pa še dopolnil 16 let (mlajši mladoletnik), zato se mu glede na določbo prvega odstavka 31. člena ZP-1 smejo izreči le vzgojni ukrepi; mladoletnemu storilcu prekrška se v skladu z določbo prvega odstavka 33. člena ZP-1 kot vzgojni ukrepi lahko izrečejo ukor, navodila in prepovedi ali pa nadzorstvo, in sicer le eden od navedenih vzgojnih ukrepov (drugi odstavek 33. člena ZP-1). V obravnavanem primeru pritožbeno sodišče mladoletniku izreka ukor, saj se ta vzgojni ukrep po določbah 35. člena ZP-1 izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa, zlasti pa, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti; kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, mladoletnik niti ni pomislil, kakšne so njegove obveznosti v primeru, da tetinega psa, ki je bil sicer na verigi ali v pesjaku, brez njene vednosti in (ali) brez vednosti babice, pri kateri je bil na počitnicah, pelje na sprehod, tako da je prekršek brez dvoma storil zaradi nepremišljenosti. Pri izbiri vzgojnega ukrepa je ob upoštevanju določbe prvega odstavka 34. člena ZP-1 treba upoštevati tudi mladoletnikovo starost, njegovo duševno razvitost, psihične lastnosti, njegova nagnjenja, nagibe, iz katerih je storil prekršek, dotedanjo vzgojo, okolje in razmere, v katerih je živel, težo prekrška, ali mu je bil že prej izrečen vzgojni ukrep ali globa in vse druge okoliščine, ki vplivajo na to, da bo najbolj dosežen namen vzgojnega ukrepa, in pri odločitvi za izrek ukora kot najmilejšega vzgojnega ukrepa pritožbeno sodišče ni spregledalo, da v mladoletnikovi primarni družini nikoli niso imeli psa in da v kritičnem času njegovi babica in teta nista vedeli, da bo psa, ki je bil sicer na verigi ali v pesjaku, odpeljal na sprehod, ne da bi s seboj vzel povodec, zato pričakuje, da bo namen spoštovanja zakona pri mladoletniku dosežen že z izbiro tega najmilejšega vzgojnega ukrepa. Predlagateljica postopka v pritožbi sicer predlaga, da se mladoletniku za storjeni prekršek izreče sankcija, vendar se mlajšemu mladoletniku smejo izreči le vzgojni ukrepi.

7. Glede na obrazloženo je zato pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru mladoletniku izreklo ukor, pri tem pa mladoletnika še opozarja na škodljivost njegovega ravnanja in na to, da v bodoče ne sme delati prekrškov.

8. Pritožbeno sodišče je tako ugodilo predlagateljici postopka in na podlagi določbe devetega odstavka 163. v zvezi s 168. členom ZP-1 spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da je mladoletniku za storjeni prekršek po tretjem odstavku v zvezi z 8. točko prvega odstavka 46.a člena ZZZiv izreklo vzgojni ukrep ukor.

9. Čeprav je bil na pritožbo predlagateljice postopka izpodbijani sklep spremenjen na škodo mladoletnika, mu višje sodišče ni naložilo plačila stroškov postopka, saj se le to lahko naloži (določba drugega odstavka 187. člena ZP-1) ob izrečenem vzgojnem ukrepu le v primeru, če ima mladoletnik lastne dohodke ali premoženje, v obravnavanem primeru pa ta pogoja nista izpolnjena, saj mladoletnika preživljajo starši (podatki na zapisniku o zaslišanju mladoletnika, listovna številka 7).

Datum zadnje spremembe:

06.05.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1948/2017-14
• UPRS Sodba I U 1304/2017-12
• UPRS sodba I U 1780/2013