<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba PRp 883/2013

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2013:PRP.883.2013
Evidenčna številka:VSL0066115
Datum odločbe:11.12.2013
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
Institut:prepoved vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola - dolžnostna ravnanja po prometni nesreči - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči - kazenski postopek

Jedro

Prekršek vožnje pod vplivom alkohola je vsebovan v kaznivem dejanju povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti (323. člen KZ-1).

Kršitev 7. točke drugega odstavka 110. člena ZPrCP „ostati na kraju prometne nesreče, dokler ni končan ogled“ je zajeta že v kaznivem dejanju „zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo ustavilo postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrškov po desetem odstavku 110. člena in po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in to po 7. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter je odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun. Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče tako odločilo, ker je ugotovilo, da je bil obdolženec s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 6472/2012 spoznan za odgovornega kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B) in po prvem odstavku 328. člena KZ-1B ter obe kaznivi dejanji (povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti in zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči) vsebujeta tudi znake prekrškov po desetem odstavku 110. člena ZPrCP in po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP.

2. Proti sodbi se pravočasno pritožuje predlagatelj. Ponavlja navedbe sodbe, nato pa uveljavlja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani zmotno in nepravilno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega stanja postopek na podlagi 7. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo. Meni, da gre za protipravno ravnanje obdolženca, ki je storil prekrške z obliko krivde zavestne malomarnosti, ker bi se moral in mogel zavedati, da vozniku motornega vozila v cestnem prometu ni dovoljena vožnja pod vplivom alkohola in da je voznik, ki je udeležen v prometni nesreči, dolžan ustaviti vozilo na kraju nesreče, izmenjati potrebne osebne podatke in podatke o vozilu in da je o prometni nesreči dolžan obvestiti policijo ali koga drugega, ki bi lahko obvestil policijo ali center za obveščanje. Izpolnjeni so elementi kaznivega dejanja prvega in drugega odstavka 323. člena KZ-1B povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti, vendar je nesporno ugotovljen primarni vzrok za nastalo prometno nesrečo (kršitev 37. člena ZPrCP). Storil je še kaznivo dejanje zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem in drugem odstavku 328. člena KZ-1B, pri čemer je v kazenskem zakoniku konkretizirana zapustitev poškodovancev in je samostojna oblika kaznivega dejanja. Tako opisani kaznivi dejanji ne kumulirata ostalih kršitev ZPrCP. Za obstoj kaznivega dejanja po 323. členu KZ-1B ni pravno formalno določeno, da je za okvalificirano obliko kaznivega dejanja potrebna dodatna kršitev, kot je vožnja voznika motornih vozil pod vplivom alkohola in prav tako v 328. členu KZ-1B ni pravno formalno določeno, da je voznik motornega vozila dolžan ustaviti vozilo na kraju nesreče, izmenjati potrebne osebne podatke in podatke o vozilu in da je o prometni nesreči dolžan obvestiti policijo ali koga drugega, ki bi lahko obvestil policijo ali center za obveščanje. Prekrškovni organ zato meni, da je vožnja motornega vozila pod vplivom alkohola samostojen prekršek in prav tako spoštovanje obveznosti iz 110. člena ZPrCP. Tudi moralno sporno je, da je Zdravko Trček za opisani kaznivi dejanji in za ostale prekrške tako rekoč oproščen in da je spoznan za odgovornega v najmanjši možni obliki. Višjemu sodišču zato predlaga, da odpravi sodbo ter spremeni izrek izpodbijane sodbe, ker niso bili izpolnjeni pogoji, da se redni postopek ustavi na podlagi 7. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da je prekrškovni organ v zadevi o prekršku vložil obdolžilni predlog zaradi prekrškov po desetem odstavku 110. člena in po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). V obdolžilni predlog je (nekritično) prepisal celotno abstraktno določilo drugega odstavka 110. člena ZPrCP, le iz pravne opredelitve je razvidno, da se obdolžencu očita pravzaprav kršitev 7. točke prvega odstavka 110. člena ZPrCP, da ni ostal na kraju prometne nesreče, dokler ni ogled končan, razen če tisti, ki vodi ogled, ne odloči drugače. Kot drugi prekršek pa obdolžencu očita, da je 10. 11. 2011 ob 21.35 vozil po regionalni cesti osebni avto, pri čemer je imel več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka glede na to, da je ob pravilni uporabi alkotest pokazal 0,65 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, torej ob upoštevanju tolerance v korist obdolžencu še 0,60 mg/l alkohola. Že tak predlog je nesklepčen, ker obdolžencu očita vožnjo ob 21.35 ob tem, ko je bil takrat dejansko opravljen preizkus alkoholiziranosti, medtem ko je bil obdolženec udeležen v prometni nesreči (in je bil torej voznik vozila) že ob 18.15. Poleg tega mu predlog očita prisotnost alkohola 0,60 mg/l, čeprav hkrati predlog navaja, da se obdolženec z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti ni strinjal in torej ni mogoče obdolžencu očitati takšne stopnje alkohola, ki ni izkazana, temveč se je stopnja alkohola šele kasneje ugotavljala na strokovnem pregledu in z izvedencem. Ker obdolžilni predlog navaja, da bo podana še kazenska ovadba o kaznivem dejanju povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti po prvem in drugem odstavku 323. člena in zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem in drugem odstavku 328. člena KZ, je prvostopno sodišče pravilno ugotavljalo, za kakšne zadeve gre in je skladno z določili 11.a člena ZP-1 prekinilo postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi uvedbe kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče meni, da je bila odločitev za prekinitev postopka pravilna, kajti znaki obeh obdolžencu očitanih prekrškov so (tudi po mnenju pritožbenega sodišča) že zajeti v obeh kaznivih dejanjih. To izkazuje tudi sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 6472/2012 z dne 2. 10. 2013 (pravnomočna istega dne), saj je iz opisa kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem in drugem odstavku 323. člena KZ-1B (1. točka izreka sodbe) razvidno, da se obdolžencu očita, da je vozil 10. 11. 2011 ob 18.15 tovorno vozilo LJ po regionalni cesti III. reda skozi naselje Dvor pri Polhovem Gradcu iz smeri Srednje vasi in hitrosti svojega vozila ni prilagodil lastnostim ceste in stanju vozišča (vozišče poteka iz blagega levega ovinka po klancu navzdol) niti vidljivosti (zaradi noči je bila vidljivost zmanjšana) niti svojim vozniškim sposobnostim, saj je imel štiri ure in trideset minut po nesreči v krvi 1,24 g/kg etilnega alkohola, zaradi česar ni bil sposoben za varno vožnjo. Izrek sodbe tako ovrže pritožbene navedbe, da vožnja pod vplivom alkohola ni zajeta v opisu kaznivega dejanja, saj je ob primerjavi opisa dejanja v sodbi kazenskega sodišča in sodbi okrajnega sodišča v zadevi o prekršku mogoč zaključek, da kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 323. člena KZ-1B vsebuje tudi znake prekrška vožnje pod vplivom alkohola iz 4. točke petega odstavka 105. člena ZPrCP. Iz pravnomočne kazenske sodbe je tudi razvidno, da je bil pod točko 2 obdolženec spoznan za odgovornega za kaznivo dejanje po prvem odstavku 328. člena KZ-1B, to je zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči, ker je takoj po prometni nesreči odpeljal s kraja prometne nesreče, ne da bi v nesreči poškodovani A.J., katera je utrpela tako hude in obsežne poškodbe možganov, da je na kraju samem umrla, nudil pomoč. Pritožbeno sodišče meni, kot že sodišče prve stopnje, da so v tem kaznivem dejanju zajeti tudi znaki prekrška iz desetega odstavka 110. člena ZPrCP. Predlagatelj v obdolžilnem predlogu prepiše abstraktno določilo drugega odstavka 110. člena ZPrCP, nato pa na prvi strani obdolžilnega predloga označi, da gre pravzaprav za kršitev 7. točke drugega odstavka 110. člena ZPrCP, ki pa določa obveznost ostati na kraju prometne nesreče, dokler ni končan ogled. Iz opisa v obdolžilnem predlogu in iz izpovedbe policista T.H. pa je razvidno, da so zadevo obravnavali kot prometno nesrečo IV. kategorije s pobegom, zato je nedvomno okoliščina, da obdolženec ni prisostvoval ogledu kraja prometne nesreče, zajeta v samem dejstvu, da je pobegnil s kraja prometne nesreče in posledično pustil poškodovano osebo brez pomoči. Po mnenju pritožbenega sodišča (sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov) je podan navidezen idealni stek, kar pomeni, da imamo opraviti z enim samim kaznivim ravnanjem kljub temu, da je storilec z eno opustitvijo uresničil zakonske znake oziroma prepovedane posledice dveh ali več zakonskih dejanskih stanov. Zakonski opisi kaznivega dejanja in kršitev 7. točke prvega odstavka 110. člena (ter s tem prekrška po desetem odstavku 110. člena ZPrCP) so namreč v medsebojnem odnosu in to v odnosu konsumpcije, saj je celotna kriminalna količina prekrška že vsebovana v kaznivem dejanju. Kriminalitetno politični smisel teh pravil za ugotavljanje, ali je stek podan ali pa je le navidezen, pa je prav v tem, da se prepreči neupravičeno in nesmiselno dvakratno kaznovanje storilca za isto kriminalno količino. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe predlagatelja o moralni spornosti, da je obdolženec za opisani kaznivi dejanji in za ostale prekrške tako rekoč oproščen in da je spoznan za odgovornega v najmanjši možni obliki. Iz sodbe je namreč razvidno, da je bil obdolženec za obe kaznivi dejanji, ki torej vsebujeta tudi znake prekrška, pravnomočno kaznovan in to z enotno kaznijo dveh let zapora in stransko kaznijo prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas dveh let od pravnomočnosti sodbe.

5. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno po določilih tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo predlagatelja zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka o prekršku.


Zveza:

ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-7.
ZPrCP člen 37, 105, 105/5, 105/5-4, 110, 110/2, 110/2-7, 110/10.
KZ-1 člen 323, 323/1, 323/2, 328, 328/1, 328/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.04.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY0Mjk0