VSL sodba PRp 839/2013

Jedro

V postopku na prvi stopnji je sodišče upoštevalo določbe postopka o prekršku iz ZP-1, obdolžencu so bile zagotovljene enake pravice kot drugim obdolžencem, zato odločitev sodišča, da je odgovoren za prekršek po 20. členu ZJRM-1, ne pomeni diskriminacije obdolženca kot osebe srbske narodnosti.

Ker sodijo na športno prireditev le transparenti s športno vsebino, je nošenje transparenta s politično vsebino protizakonito dejanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso po tarifni številki 8132 v znesku 300,00 EUR (tristo eurov) v roku 15 (petnajst) dni po prejemu poziva za plačilo sodne takse, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi I.G. spoznan za odgovornega storitve prekrškov po 2. točki prvega odstavka 40. člena Zakona o javnih zbiranjih (ZJZ) in 20. členu v zvezi s prvim odstavkom 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), za katera mu je bila po določitvi sankcij za posamezni prekršek izrečena enotna sankcija in sicer globa v znesku 1.650,00 eurov, v katero je na podlagi prvega odstavka 112. člena Zakona o prekrških (ZP-1) vštet čas pridržanja v trajanju do 12 ur v znesku 20,00 eurov, in stranski sankciji odvzema predmetov: pirotehničnega sredstva - bakle in transparenta z napisom v cirilici „Srbija je Kosovo“, ki se po pravnomočnosti sodbe uničita; naloženo mu je bilo še plačilo stroškov postopka - ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodne takse v znesku 215,00 eurov.

2. Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje obdolženec zaradi kršitve z Ustavo Republike Slovenije varovanih pravic ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja prekrška iz 2. točke izreka sodbe, odločitve o globi za ta prekršek in stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu izpodbijane sodbe v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določbe prvega odstavka 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da v postopku o prekršku na prvi stopnji ni podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz prvega odstavka 155. člena ZP-1 in da v škodo obdolženca niso kršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek, prav tako pa tudi niso kršene z ustavo varovane pravice obdolženca. Ne držijo namreč pritožbene navedbe o tem, da odločitev sodišča, ki je obdolženca spoznalo za odgovornega prekrška po 20. členu v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1, ker je varnostniku s silo iztrgal iz rok transparent s politično motivirano vsebino v cirilici „Srbija je Kosovo“, ki je vznemirila udeležence prireditve, in z njim stekel proti izhodu iz stadiona v Š. 27. 6. 2012 okoli 17.30 ure, kjer je potekala javna prireditev in sicer nogometna tekma med NK O. in NK C., ki naj bi se začela ob 18.00 uri, ni pravična in pomeni tudi diskriminacijo obdolženca kot osebe srbske narodnosti in s tem kršitev 61. člena ustave, prav tako pa tudi kršitev 14. člena ustave, kjer je v slovenski pravni red vnešena prepoved diskriminacije kot ustavno pravna kategorija in je določeno, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in svoboščine in da je protiustavno vsakršno vzbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti (63. člen ustave), saj so bile obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljene enake pravice kot drugim obdolžencem v takih postopkih. Sodišče je tudi po doslednem upoštevanju določb postopka o prekršku, kot jih predpisuje veljavni ZP-1, obdolžencu v postopku na prvi stopnji omogočilo, da se je zagovarjal in s tem predstavil svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve, prav tako mu je omogočilo sodelovanje pri zaslišanju vseh v postopku zaslišanih prič, nato pa je vsebino njegovega zagovora pretehtalo v povezavi z vsemi drugimi izvedenimi dokazi, opravilo presojo vseh dokazov in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Zgolj dejstvo, da je bil izid postopka za obdolženca glede prekrškov iz izreka sodbe neugoden, ker ga je sodišče spoznalo za odgovornega in mu zanju po določitvi glavnih in stranskih sankcij izreklo enotno sankcijo, pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje kakorkoli kršilo obdolženčeve ustavne pravice, kot to uveljavlja obdolženec v pritožbi.

5. Tudi dejansko stanje prekrška iz 2. točke izreka sodbe je bilo ugotovljeno pravilno in popolno iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo predpis o prekršku ter za svoje zaključke navedlo ustrezne razloge, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tako je po oceni obdolženčevega zagovora ter vseh v postopku zaslišanih prič, ter na podlagi ugotovitev, zabeleženih v listinski dokumentaciji, navedlo utemeljene razloge, zaradi katerih ni sledilo obdolženčevemu zagovoru v delu, v katerem je izpovedal, da je transparent le prevzel od druge osebe, ki mu ga je porinila v roke, potem pa se ustrašil in stekel proti vhodu, in razloge, iz katerih ni sledilo izpovedbama prič D.D. in N.N. , katerih zaslišanje je predlagal obdolženec in ki oba, enako kot obdolženec, zatrjujeta, da je prišlo do prerivanja in je pri tem nekdo obdolžencu v roke porinil transparent, temveč je verjelo izčrpni izpovedi varnostnika M.M. in policista C., pri čemer si je brez dvoma varnostnik dobro zapomnil osebo, ki mu je iz rok iztrgala transparent z uporabo večje sile, zaradi česar je utrpel tudi zlom prsta, ob okoliščini, da nobena od ostalih zaslišanih prič, varnostnikov A.A. in F.K. ni videla nobene druge osebe, ki bi dala transparent obdolžencu. Glede obdolženčevih pritožbenih navedb o tem, da je s transparentom šlo samo za del splošnega navijaškega izražanja, pri čemer je bil napisan na način, ki do ostalih obiskovalcev ni mogel biti žaljiv, ker je bil napisan v cirilici in v fontu, ki ga večina prisotnih na stadionu ni mogla razumeti, tako da ni šlo za dejanje direktnega naklepa provokacije, da je pri igranju srbskih klubov samoumevno, da se omenja tudi Kosovo in Metohija, vendar samo kot del zavedanja in moralne podpore ljudem, znancem, prijateljem in sorodnikom, ki živijo v tej avtonomni pokrajini in preživljajo hude čase, ne pa kot provokacija in izzivanje, pri čemer bi tudi v primeru, da bi ta transparent prinesel obdolženec na nogometni stadion, bilo to izražanje njegovega prepričanja podpore njegovi srbski narodnosti in vsem pripadnikom srbskega naroda, ki trpijo zaradi trenutno izjemno težke situacije za srbski narod na Kosovu, zaradi česar je obrazložitev sodišča napačna, izzivanje pa bi bilo, če bi bil izobešen transparent z vsebino „Kosovo je samostojna država“, tako da izzivanje in diskriminacijo predstavlja prepoved izražanja podpore svojemu narodu, zaradi česar je z izpodbijano obrazložitvijo sodišča tudi sam obdolženec žrtev diskriminacije, z izpodbijanim stališčem sodišča pa se dejansko izziva srbsko narodnost, dejanski kršitelji pa so sodnik, ki je zapisal takšno stališče in varnostnik, ki je odvzel transparent takšne vsebine, pa le dodaja, da z njimi obdolženec očitno podaja svoje videnje dogodka, ki se z ugotovljenim dejanskim stanjem prekrška po 20. členu v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1 ne ujema. Transparent z že navedeno vsebino je obdolženec imel na športni prireditvi, to je nogometni tekmi, kamor pa sodijo le transparenti s športno vsebino, zato je nošenje transparenta s politično vsebino brez dvoma provokativno dejanje, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Zato obdolženčeve pritožbene navedbe, s katerimi uveljavlja svoje dvome o pravilnosti ugotovitve odločilnih okoliščin dejanskega stanja tega prekrška, opisanega v 2. točki izreka izpodbijane sodbe, ne vzbujajo nobenih pomislekov o pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje, in tega ne more omajati niti pritožbeno zatrjevanje obdolženca, da sodišče ne bi smelo sprejeti izpodbijanega stališča, ker je po pritožbenih navedbah prepričanje obdolženca, prepričanje srbskega naroda, kateremu pripada, države Srbije in tudi večine držav v svetu, da je Kosovo Srbija. Ker je že sodišče prve stopnje glede na navedeno v obrazložitvi svoje odločitve v skladu z določbo 139. člena ZP-1 navedlo razloge glede vseh odločilnih dejstev in okoliščin tega obdolžencu očitanega prekrška, je odločitev sodišča prve stopnje o odgovornosti obdolženca za ta prekršek potrditi kot pravilno in zakonito, saj tudi zgolj obdolženčevo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje še ne pomeni, da je bilo dejansko stanje obravnavanega prekrška zmotno ali nepopolno ugotovljeno.

6. Ob preizkusu odločitve o sankcijah za prekršek iz 2. točke izreka sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu globo za prekršek vzbujanja nestrpnosti po 20. členu ZJRM-1 določilo kot glavno sankcijo v znesku 1.500,00 eurov, kar je v primernem znesku nad spodnjo mejo globe, predpisane v višini najmanj 834,59 eura, in ob upoštevanju vseh okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija večja ali manjša, navedenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe, tudi ob pravilnem upoštevanju naklepnosti storitve prekrška in njegove velike teže, ko je obdolženec pri tem tudi poškodoval varnostnika; pri tem je bilo sodišče seznanjeno tudi, da obdolženec kot študent prejema štipendijo med 120,00 do 130,00 euri in da ga preživljajo starši, saj je te okoliščine obdolženec navedel sam ob svojem zaslišanju. Tako ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb o tem, da je sodišče obdolžencu za navedeni prekršek določilo izjemno visoko denarno kazen, ne da bi upoštevalo, da je študent in da nima dohodkov, saj je teža prekrška taka, da brez dvoma utemeljuje nekoliko strožje sankcioniranje tudi ob upoštevanju že vseh navedenih okoliščin, zaradi česar višje sodišče ocenjuje, da ni nobenega utemeljenega razloga za njeno znižanje; poleg globe je obdolžencu sodišče pravilno določilo tudi stransko sankcijo odvzema predmetov - že navedenega transparenta; tako določeni glavno in stransko sankcijo pa je v nadaljevanju pravilno izreklo v enotni sankciji (27. člen ZP-1).

7. Pritožbeno sodišče je potrdilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj obdolženec v pritožbi ne navede, zakaj spreminja svoje navedbe o prihodkih, s katerimi je seznanil sodišče prve stopnje ob svojem zaslišanju, ko navaja, da nima prihodkov, tako da razen posplošenega nestrinjanja glede stroškov postopka ne uveljavlja nobene okoliščine, ki bi kakorkoli vplivala na drugačno odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

8. Glede na navedeno je višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Iz razlogov, navedenih v 7. točki obrazložitve, pritožbeno sodišče tudi ni sledilo pritožbenemu predlogu obdolženca za oprostitev stroškov pritožbenega postopka. Zato mora obdolženec, ki s pritožbo ni uspel, v skladu z določbami 147. člena ZP-1 plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso, odmerjeno po tarifni številki 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki predpisuje za zavrnitev pritožbe faktor 1,5 glede na izrečene ali odpuščene sankcije za prekršek, zoper katerega je vložena pritožba; sodno takso v višini 300,00 eurov mora tako obdolženec plačati v petnajstih dneh po prejemu poziva za plačilo sodne takse, v katerem bo obveščen o vseh podrobnostih plačila (tudi o možnosti obročnega plačila), sicer mu bodo ti stroški pritožbenega postopka prisilno izterjani.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 641/2019-12
• VSC sodba Kp 417/2000
• VDS sklep Pdp 1045/2001