VSL sodba PRp 869/2013

Jedro

Glede na obdolženčevo ponavljanje istovrstnih prekrškov je sodišče utemeljeno zavrnilo predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja.

Pri odmeri globe se ne upošteva le premoženjskih razmer obdolženca, ampak vse olajševalne in obteževalne okoliščine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso po tar. št. 8132 v znesku 255,00 EUR (dvesto petinpetdeset 00/100 eurov) v 15 (petnajstih) dneh po prejemu poziva za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče na Vrhniki obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za kar mu je izreklo globo 1.200,00 EUR, ki mu jo je dovolilo plačati v 10 mesečnih obrokih in 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Naložilo mu je še plačilo sodne takse v znesku 200,00 EUR na podlagi tar. št. 8111, 8114 in 8404 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

2. V pravočasni vlogi „Predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja in pritožba zoper sodbo - ponovno (že drugič!)“ obdolženec primarno navaja, da vlaga prošnjo za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, ki mu je bilo nezakonito in po nepotrebnem odvzeto 11. 9. 2013, pri čemer je vse okoliščine navedel že v ugovoru zoper sklep in v pritožbi zoper sodbo. Meni, da mu je bila kršena pravica do domneve nedolžnosti in se njegovi dokumenti zadržujejo neupravičeno. V prekršek je bil prisiljen s strani državnih (občinskih) represivnih organov. Vozniško dovoljenje nujno potrebuje pri svojem delu in študiju, poleg tega ne obstajajo procesne ovire za vrnitev vozniškega dovoljenja, zato sodišče prosi, da mu posreduje sklep, s katerim bo pridobil vozniško dovoljenje nazaj. Z zadrževanjem se resno ogroža njegova osebna eksistenca preživetja, da ne navaja, koliko členov Ustave RS je pri tem kršeno. Že drugič vlaga pritožbo zoper sodbo, saj je dobil dve sodbi z istim datumom (16. 10. 2013), čeprav je drugo sodbo prejel šele mesec dni kasneje?! Gre za napačno uporabo materialnega prava (341. člen ZPP) zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) in bistvene kršitve določil pravdnega postopka v skladu z 12., 14. in 15. točko 339. člena ZPP, da ne omenja še dva sklepa, ki ju je prejel in pa tudi dve sodbi. Kot sopotnik je sedel na sovoznikovem sedežu v svojem vozilu, zaradi preveč zaužitega alkohola, medtem ko ga je tja pripeljal znanec. Mestni redarji so nedvomno videli, da je pod vplivom alkohola, pa so ga kljub temu pozvali, naj svoje vozilo umakne, saj je nepravilno parkirano in so ga tako praktično prisilili, da je sedel za volan. V drugi sodbi v obrazložitvi sodišče navaja, da voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu, niti ga začeti voziti, če je pod vplivom alkohola, kar drži. Tudi sam ni imel nikakršnega namena voziti. Če ne bi bilo njihovega prigovarjanja in ukazovanja, naj avto premakne, se tisti dan nikakor ne bi vsedel za volan. Absurd nad absurdi je, da mora sedaj zaradi tega odgovarjati, saj ni nič storil in tudi ogrožal ni nikogar. Očita se mu, da je podoben prekršek že storil. Res je bil podoben in tudi tam so bili udeleženi mestni redarji (avto je premaknil 5 m, prav tako na poziv mestnih redarjev), ampak postopek še vedno traja. Poudarja, da ni nevaren voznik, saj ni imel nikoli v življenju najmanjše prometne nesreče in se zaveda svoje odgovornosti v cestnem prometu. Doživlja trpljenje, izpad dohodka, psihično trpljenje in obnašanje države, ki je grozno. Ker ne krši cestnoprometnih pravil in ne dela prekrškov, sodišče prosi, da mu vozniško dovoljenje vrne. Denarnih prihodkov nima in je dovolj žalostno, če država na tak podel način polni svoj prazen proračun. Sprašuje se, če je to pravna, socialna in urejena država ali pa je mogoče policijska, polna represije, nesmislov in absurda.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da je postopek pri prvostopnem sodišču potekal pravilno in zakonito, ko je sodišče najprej na predlog prekrškovnega organa izdalo 17. 9. 2013 sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, nato pa 15. 10. 2013 sklep, s katerim je obdolženčev ugovor proti sklepu o začasnem odvzemu zavrnilo ter je istega dne tudi zavrnilo predlog obdolženca za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja in je v tem sklepu pravilno navedlo, da zoper sklep ni posebne pritožbe, temveč se lahko izpodbija v pritožbi zoper sodbo. Po izvedenem postopku je 16. 10. 2013 sodišče izdalo prepis izreka sodbe PR 145/2013-5403, v katerem je obdolžencu v pravnem pouku navedlo, da je zoper sodbo dovoljena pritožba, pri čemer je pritožbo treba napovedati najpozneje v 8 dneh od vročitve prepisa izreka sodbe in ker je obdolženec v roku 8 dni (priporočeno po pošti 12. 11. 2013) podal vlogo „Pritožba zoper sodbo“ je sodišče to štelo kot napoved pritožbe in je izdelalo sodbo z obrazložitvijo. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče postopalo skladno z določili 98. člena ZP-1, ko je po obdolženčevi napovedi pritožbe (čeprav jo je poimenoval pritožba) izdelalo sodbo z obrazložitvijo in so torej neupravičena zgražanja obdolženca, da je prejel kar dve sodbi in to drugo en mesec po prvi. Obdolženec se sme v pritožbi proti sodbi pritožiti tudi glede odločitve o odvzetem vozniškem dovoljenju, zato je pritožbeno sodišče prvi del njegove pritožbe štelo kot pritožbo na tako odločitev. S tem v zvezi je pregledalo izpodbijane sklepe in ugotovilo, da je bilo tudi v tem delu postopanje sodišča utemeljeno in zakonito. Obdolženec zgolj posplošeno zatrjuje, koliko členov Ustave RS je bilo pri tem kršeno, ne da bi določno povedal, katera ustavnozagotovljena pravica mu je bila kršena; pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tekom postopka ni prišlo niti do kršitev ustavno zagotovljenih pravic niti do kršitev določil Zakona o prekrških. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede kršitev 341., 340. in 339. člena ZPP mu je namreč potrebno pojasniti, da je sistemski zakon za področje prava o prekrških Zakon o prekrških in ne Zakon o pravdnem postopku, na katerega se pritožnik kar pavšalno sklicuje. Postopek začasnega odvzema vozniškega dovoljenja urejajo določila 7.a Poglavja (členi 113.a do 113.e) in pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili vsi postopki vodeni skladno s temi določili. Pri odločanju o predlogu prekrškovnega organa za izdajo sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja se sodišče omeji le na presojo izpolnjevanja pogojev za odvzem in ta pogoj je, da je podan utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (prvi odstavek 113.a člena ZP-1) ter so tako neutemeljene pritožbene navedbe obdolženca, da je bila kršena pravica do domneve nedolžnosti in da se njegovi dokumenti zadržujejo neupravičeno, saj je bila podana pravna in zakonska podlaga za odločitev sodišča, da je potrebno obdolžencu začasno odvzeti vozniško dovoljenje. Sodišče ima tudi pravico, da zavrne ugovor obdolženca proti sklepu o začasnem odvzemu in prav tako, da ne ugodi njegovemu predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja kljub predloženemu zdravniškemu spričevalu. Drugi odstavek 113.d člena ZP-1 namreč določa, da sodišče ugodi predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, če na podlagi predloženega zdravniškega spričevala, narave in pomena očitane kršitve, osebnosti obdolženca, njegovega prejšnjega življenja in drugih okoliščin oceni, da začasen odvzem ni neizogibno potreben za varnost cestnega prometa in lahko za razjasnitev teh okoliščin sodišče pridobi pisno izjavo obdolženca ali ga zasliši ter izvede druge dokaze, potrebne za odločitev o predlogu. Tako je sodišče najprej izvedlo dokazni postopek ter je v sklepu PR 145/2013-5403 z dne 15. 10. 2013 zavrnilo predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja in v sodbi PR 245/2013-5403 z dne 16. 10. 2013 obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška. Iz razlogov sklepa je razvidno, zakaj je sodišče odločilo, da ne ugodi obdolženčevemu predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja in s temi razlogi se pritožbeno sodišče (v izogib ponavljanju) strinja, saj enako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da gre pri obdolžencu za ponavljanje istovrstnih kršitev, kar kaže, da doslej izrečene sankcije nanj niso imele nobenega vpliva. Tudi sedanje pritožbene navedbe obdolženca (da je bil prisiljen k storitvi prekrška s strani represivnih organov in podobno) kažejo na popolno nekritičnost do svojega ravnanja, medtem ko so pritožbene navedbe, da postopek še vedno traja, neresnične, ker izpis iz evidence kazenskih točk nedvomno izkazuje, da je bil obdolženec v obdobju treh let pred storitvijo sedaj obravnavanega prekrška (11. 9. 2013) pravnomočno kaznovan zaradi vožnje pod vplivom alkohola (sodba PR 3834/2011, pravnomočna 25. 9. 2012). Obdolženec v sedanji pritožbi zatrjuje, da vozniško dovoljenje nujno potrebuje pri svojem delu in študiju, vendar za take svoje navedbe ne predloži prav nobenih dokazov, poleg tega sodišče presoja ne le potrebo po vozniškem dovoljenju, temveč širšo situacijo kot določa drugi odstavek 113.d člena ZP-1, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe obdolženca, da ne obstajajo procesne ovire za vrnitev vozniškega dovoljenja in naj se mu vrne vozniško dovoljenje.

5. Prav tako so neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki zadevajo sodbo, saj tekom postopka proti obdolžencu ni prišlo do procesnih ali materialnih kršitev Zakona o prekrških (ZP-1), pa tudi navedbe obdolženca glede dejanskega stanja in izrečenih sankcij so neutemeljene. Obdolženec s pritožbenimi navedbami, da je sedel na sovoznikovem sedežu v svojem vozilu zaradi preveč zaužitega alkohola, medtem ko ga je tja pripeljal znanec, ponavlja navedbe zagovora, ki ga je ocenilo že samega po sebi in v povezavi z drugimi dokazi (zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je obdolženec brez pripomb podpisal kljub navedbi, da je kot voznik motornega vozila opravil preizkus, ki je pokazal 1,13 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka), sodišče prve stopnje. Obdolženec pa pozablja, da je v zagovoru, kot ga dokazuje zapisnik o zaslišanju (list št. 22 spisovnega gradiva) povedal ne le, da je sedel na sovoznikovem sedežu, temveč, da je na zahtevo redarja sedel za volan in nameraval vozilo parkirati na ustrezno mesto, ko je redar rekel, da je poklical policijo, pa se je ustrašil in je odpeljal kar proti domu. Sedanje pritožbene navedbe so zato povsem nekritične in tudi neskladne z navedbami zagovora, iz katerih nedvomno izhaja, da je obdolženec vozil vozilo najprej, ker ga je na zahtevo redarja premaknil, nato pa še, ker je hotel zbežati policistom. Pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno kaznovati represivne organe (redarje) so tako neupoštevne, saj je bil obdolženec tisti, ki je vedel, da je pil alkoholne pijače (glede na izkazano stopnjo alkoholiziranosti večje količine), pa se je kljub temu zavestno in hote odločil za vožnjo proti domu v izogib srečanju s policisti tako, da pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja obdolžencu očitanega prekrška (vožnje pod vplivom alkohola) v objektivnem in subjektivnem delu glede na izkazano stopnjo 1,03 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka z upoštevanjem tolerance in glede na okoliščine prekrška. Prvostopno sodišče je zato obdolženca utemeljeno spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, za prekršek pa mu je izreklo globo na spodnji predpisani meji (najmanj 1.200,00 EUR in največ 5.000,00 EUR) in obvezno predpisano stransko sankcijo 18 kazenskih točk. Obdolženec se sprašuje o pravni, socialni in urejeni državi v zvezi s čimer mu je potrebno pojasniti, da zgolj zaradi dejstva, da nima denarnih prihodkov, ne more biti v privilegiranem položaju napram drugim voznikom, ki storijo enak prekršek. Prvostopno sodišče je obdolžencu izreklo globo znotraj predpisane meje in po oceni pritožbenega sodišča v veliko prenizkem znesku, ker premoženjske razmere niso edina okoliščina, ki vpliva na odmero globe, temveč je potrebno upoštevati vse olajševalne in obteževalne okoliščine, pri čemer pri obdolžencu prednjačijo obteževalne okoliščine. Izkazana stopnja alkoholiziranosti (najmanj 1,03 mg/l) je mnogo višja od stopnje 0,52 mg/l, pri kateri je predpisana globa najmanj 1.200,00 EUR, poleg tega je obdolženec specialni povratnik, vozil pa je skozi naselje in to ob 21.00, ko je zgodaj jeseni na cesti še mnogo vozil in je frekvenca prometa še kar velika. Po presoji pritožbenega sodišča je bila obdolžencu tako izrečena globa v prenizkem znesku (vendar je ob pritožbi obdolženca ni mogoče zvišati, ker pritožba predlagatelja ni bila vložena), medtem ko so bile kazenske točke utemeljeno in zakonito izrečene po določilih petega odstavka 105. člena ZPrCP.

6. Ker je višje sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, je po določilih tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in prav tako sklep o neugoditvi predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja. V posledici tega bo izdan sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, v katerem bo obdolženec poučen o vseh nadaljnjih možnostih.

7. Po določilih 147. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče obdolžencu naložilo še plačilo sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel. Pri odmeri višine sodne takse je upoštevalo, da gre za postopek o pritožbi zoper sodbo o glavni stvari, ki v tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) predvideva za zavrnitev pritožbe faktor 1,5, s katerim se pomnoži takso, ki je bila izrečena pri sodišču prve stopnje glede na izrečene ali odpuščene sankcije za prekršek. Ker je bila obdolžencu izrečena globa 1.200,00 EUR, je osnova za ta izračun 10 % (torej 120,00 EUR) in še 50,00 EUR za stransko sankcijo (torej 170,00 EUR), kar pomnoženo z 1,5 pomeni sodno takso v višini 255,00 EUR. Ta znesek bo moral obdolženec plačati v roku 15 dni po prejemu poziva za plačilo sodne takse, v primeru neplačila pa se bo sodna taksa prisilno izterjala.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2014

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba PRp 118/2019
• VSL sklep PRp 962/2010
• VSL Sklep PRp 328/2019