VSL sodba PRp 537/2013

Jedro

Zaslišanje priče policistke, ki je odkrila prekršek, ne pomeni, da je v postopku sodelovala uradna oseba, ki bi morala biti izločena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženi V.V. spoznan za odgovornega storitve prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega sta mu bili izrečeni glavna sankcija globa v znesku 1.220,00 eurov, v katero je na podlagi prvega odstavka 112. člena Zakona o prekrških (ZP-1) všteto pridržanje v trajanju do 12 ur v znesku 20,00 eurov, in stranska sankcija osemnajst kazenskih točk ter naloženo plačilo stroškov postopka.

2. Proti tej sodbi se pravočasno pritožujejo zagovorniki obdolženca zaradi kršitve načela kontradiktornosti in pravice do materialne obrambe, kršitve materialnih določb in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v zvezi z določbo 159. člena ZP-1 in v okviru uveljavljanih pritožbenih navedb višje sodišče ugotavlja, da v postopku o prekršku na prvi stopnji niso podane bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz prvega odstavka 155. člena ZP-1 in da v škodo obdolženca niso kršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek. Prav tako tudi ni podana v pritožbi uveljavljana kršitev načela kontradiktornosti v zvezi s kršitvijo pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca in s tem pravice do njegove materialne obrambe z navajanjem, da sodišče obdolženca o pravici do tega, da je navzoč pri zaslišanju priče policistke Š.J., ni poučilo, ker je bil v zapisniku o zaslišanju obdolženca izpisan klasični pravni pouk, ki obdolžencu ni bil pojasnjen, temveč v okviru formalnosti v uvodu zaslišanja zgolj poenostavljeno povzet, obdolženec pa o tem, da bi imel pravico zahtevati, da se mu omogoči navzočnost pri izvajanju dokazov, ni bil nikoli poučen in tudi ne obveščen, čeprav načelo kontradiktornosti terja, da je obdolžencu dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah očitanega dejanja, tako pa obdolženec ni imel možnosti braniti se zoper očitke obdolžilnega predloga. V zvezi s temi navedbami pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolženec na svojem zaslišanju pri sodišču prve stopnje po tem, ko ga je sodišče poučilo o vseh njegovih pravicah in dolžnostih v zvezi z obravnavanim postopkom in še preden je podal svoj zagovor (listovna številka 22), potem ko je izjavil, da se bo v tej zadevi zagovarjal sam, brez zagovornika, in izrecno tudi izjavil, da ga o izvajanju procesnih dejanj ni potrebno obveščati, kar je potrdil s svojim podpisom. Kljub drugačnim pritožbenim navedbam je bilo obdolžencu v postopku na prvi stopnji omogočeno, da se je izjavil o vseh ključnih dokazih oziroma so mu bile dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov zadeve, pri čemer je bil že s prejemom obdolžilnega predloga seznanjen s ključnim obremenilnim gradivom, tako da je imel ustrezne in zadostne možnosti za pripravo svoje obrambe oziroma mu je bil na prvi stopnji zagotovljen pošten postopek; zaslišanje policistke o tem, kaj je na kraju dogodka sama zaznala, pa je dovoljen dokaz, in dejstvo, da je policistka, ki je odkrila prekršek, v postopku zaslišana kot priča, ne pomeni, da je sodelovala v postopku o prekršku kot uradna oseba, ki bi morala biti izločena v smislu 1. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ampak kot priča v smislu 67. člena ZP-1 v zvezi z 234. členom Zakona o kazenskem postopku, zaradi česar uveljavljana bistvena kršitev določb postopka o prekršku ni podana.

5. V zvezi s pritožbenimi navedbami zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje obdolžencu očitanega prekrška v postopku na prvi stopnji pravilno in tudi popolno ugotovljeno na podlagi ocene v postopku izvedenih dokazov, tako da je pravilen zaključek, da je obdolženec odgovoren za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, ker je kot voznik odklonil odrejeni preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom in še strokovni pregled na način, opisan v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe. V tej smeri je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločitve navedlo ustrezne razloge v skladu z določbo 139. člena ZP-1, katerim tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče odreči niti razumnosti niti utemeljenosti, zato tudi ni mogoče upoštevati pritožbenih zatrjevanj zagovornikov obdolženca o tem, da je bil obdolženec pripravljen opraviti preizkus alkoholiziranosti in strokovni pregled, in je bil po tem, ko ga je policija odpeljala s kraja dogodka, prepričan, da gre prav na tak strokovni pregled, a se je izkazalo, da so mu odvzeli prostost. Zato ni pritrditi pritožbi, da se ugotovitev dejanskega stanja v celoti opira na izpoved priče policistke Š.J., kar je v pretežni meri tudi posledica sistemskega problema slovenskega pravosodja, ki obdolžencu odvzema pravico do sodnega varstva in do nepristranskega sodišča, ter da je sodišče v celoti sledilo ključni priči policistki, kot je dejansko v vseh postopkih o prekršku, kadar je priča policist, takšna koncentracija vlog v eni osebi pa predstavlja sistemski problem, ki vzbuja objektivno utemeljene strahove v zvezi z vprašanjem neodvisnosti sodišča in sodne odločitve. V zvezi s pritožbenimi navedbami, s katerimi zagovorniki uveljavljajo nepravilno postopanje policistke na kraju ugotovitve prekrška, pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je bil v postopku ugotavljanja psihofizičnega stanja obdolženca kot voznika v cestnem prometu sestavljen zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti (priloga A2), kar je v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato ta zapisnik, kljub temu, da ga obdolženec ni podpisal (pri čemer je policistka navedla, da je odklonil podpis in se na zdravstveno stanje ni izgovarjal), pomeni dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in v njem danih izjav, saj je, kljub drugačnemu pritožbenemu uveljavljanju, sestavljen v skladu z drugim odstavkom 79. člena in prvim odstavkom 78. člena ZUP, in ga je sodišče ocenilo skupaj z vsemi ostalimi dokazi, ki jih je izvedlo v tem postopku o prekršku, in odgovornost obdolženca za očitani prekršek povsem utemeljeno oprlo tudi na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti iz razlogov, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tako so vse drugačne pritožbene navedbe v tej smeri neupoštevne in je pravilen izpodbijani zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec kot voznik odklonil odrejeni preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom in nato še odrejeni strokovni pregled.

6. Po pravilni ugotovitvi dejanskega stanja je sodišče prve stopnje obdolžencu očitano dejanje, ki (kljub drugačnemu pritožbenemu uveljavljanju, da je bil obdolženec v trenutku, ko je k njemu pristopila policistka, zunaj svojega vozila in peš na zasebnem parkirišču gostilne ter kot tak ni bil udeleženec v cestnem prometu) vsebuje vse zakonske znake obdolžencu očitanega prekrška, tudi pravilno pravno opredelilo kot prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, zaradi česar so neupoštevne tudi pritožbene navedbe zagovornikov o tem, da v zadevi niso podani vsi potrebni zakonski znaki prekrška.

7. Ob preizkusu odločitve o sankcijah pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo globo v znesku 1.220,00 eurov, kar je le za 20,00 eurov nad spodnjo predpisano mejo globe, pri odmeri katere je primerno upoštevalo okoliščine, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo sankcija večja ali manjša, in jih navedlo v razloge izpodbijane sodbe. Poleg glavne sankcije pa je sodišče obdolžencu pravilno izreklo tudi stransko sankcijo kazenskih točk v njihovem predpisanem številu, to je v številu osemnajst.

8. Višje sodišče je glede na navedeno na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zagovornikov obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

9. Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je dolžan obdolženec v skladu z določbami 147. člena ZP-1 plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso, ki mu jo bo v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 732/2013
• Sodba IV Ips 100/2013
• VSRS Sodba IV Ips 68/2015