VSL sklep PRp 31/2014.

Jedro

Zaradi zavarovanja izvršitve odločbe je mogoče začasno odvzeti dokumente (potni list, vozniško dovoljenje in druge dokumente) tudi tujcem iz Evropske skupnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka po tar. št. 8407 v znesku 20,00 (dvajset) eurov v 15 (petnajstih) dneh po prejemu poziva za plačilo sodne takse, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obdolžencu začasno odvzelo vozniško dovoljenje št., izdano 21. 2. 2001 v Trstu (Republika Italija), obdolženega pa je oprostilo plačila stroškov postopka.

2. V pravočasno vloženi pritožbi zagovornik obdolženega navaja, da je obdolženi tuj državljan, s krajem bivanja v Italiji, torej v Evropski uniji, s katero so Republika Slovenija, predvsem pa organi Republike Slovenije tako povezani s skupnimi evropskimi predpisi, da je praktično nemogoče, da bi se obdolženi z odhodom v Italijo izognil odgovornosti za prekršek oziroma da bi onemogočil izvršitev sodbe in da bi bilo zaradi tega potrebno zavarovanje izvršitve globe. Obdolženi ima vozniško dovoljenje za nekaj kategorij in mu je zato z izpodbijanim sklepom onemogočeno opravljanje rednega dela, ki je vezano z uporabo vozila, s tem pa so prizadete tudi njegove temeljne pravice in svoboščine in gre za nesorazmeren ukrep, pritožil pa se bo tudi zoper sodbo naslovnega sodišča in do takrat ni pravnomočna, še manj pa izvršljiva. Predlaga, da se mu vrne vozniško dovoljenje, po pravnomočnosti sodbe pa izterja globa, če bo sodba potrjena. Z vozilom opravlja delo in ga brez vozniškega dovoljenja ne bo mogel opraviti, od svojega dela preživlja tudi najožje sorodnike.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče po pregledu zadeve in preizkusu pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ki je obdolženemu na podlagi petega odstavka 201. člena Zakona o prekrških (ZP-1) začasno odvzelo vozniško dovoljenje izdano 21. 2. 2001 v Trstu (torej v Republiki Italiji), pravilna in utemeljena. ZP-1, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa namreč v 5. točki 201. člena med drugim določa, da v primeru, če se je bati, da se bo storilec med postopkom o prekršku ali do izvršitve odločbe skril, ali odšel neznano kam ali v tujino, lahko sodišče zaradi zavarovanja izvršitve odločbe s sklepom odloči, da se mu začasno odvzame vozniško dovoljenje in da začasni odvzem lahko traja največ šest mesecev, s sklepom pa se lahko podaljša še za največ šest mesecev.

5. Tudi pritožbene navedbe zagovornika obdolženega, da je obdolženi tuj državljan, s krajem bivanja v Italiji, torej v Evropski uniji, s katero so Republika Slovenija in njeni organi tako povezani s skupnimi evropskimi predpisi, da je praktično skoraj nemogoče, da bi se obdolženi pred odhodom v Italijo izognil odgovornosti za prekršek oziroma da bi onemogočil izvršitev sodbe, da bi bilo zaradi tega potrebno zavarovanje izvršitve globe in da gre za kršitev temeljnih pravic in svoboščin oziroma za nesorazmerni ukrep, ne vplivajo na spremembo odločitve sodišča prve stopnje oziroma ne opravičujejo vrnitve začasno odvzetega vozniškega dovoljenja obdolženemu. ZP-1 namreč v petem odstavku 201. člena ne razlikuje med tujci iz Evropske unije in tujci izven Evropske unije oziroma ne privilegira tujcev iz Evropske unije. Tudi navedbe pritožnika, da obdolženi potrebuje vozniško dovoljenje zaradi opravljanja dela, s katerim preživlja tudi najožje sorodnike, ne opravičujejo vrnitve začasno odvzetega vozniškega dovoljenja. Obdolženi ima namreč možnost takojšnjega vračila začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, če globo plača, saj v takšnem primeru ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja zaradi zavarovanja izvršitve odločbe ni več potreben, na kar je bil obdolženi tudi opozorjen v izpodbijanem sklepu.

6. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

7. Ker zagovornik obdolženega s pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan plačati sodno tako kot strošek pritožbenega postopka po tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah v znesku 20,00 eurov v 15 dneh po prejemu poziva za plačilo sodne takse, sicer se prisilno izterja. Glede na to, da obdolženi potrebuje vozniško dovoljenje zaradi opravljanja dela, s katerim preživlja tudi ostale sorodnike, kot navaja v pritožbi, višje sodišče ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 144. člena ZP-1 za oprostitev plačila sodne takse.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep PRp 64/2017
• VSL Sodba II Cp 1779/2018