VSL sklep PRp 755/2013

Jedro

Imetniku tujega vozniškega dovoljenja ni mogoče začasno odvzeti vozniškega dovoljenja po določilih 113.a člena ZP-1.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Cerknici je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog prekrškovnega organa za začasni odvzem vozniškega dovoljenja obdolžencu (I. točka) in odločilo, da se mu vrne odvzeto vozniško dovoljenje (II. točka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložil prekrškovni organ Policijska postaja Cerknica pravočasno pritožbo. V uvodu uveljavlja, da vlaga pritožbo zaradi kršitve 2., 3. in 4. točke 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in višjemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in sklep prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja ne zavrne. V obrazložitvi pritožbe pa prekrškovni organ navaja, da je stališče, na podlagi katerega je okrajno sodišče vrnilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje, po prepričanju prekrškovnega organa zmotno in temelji na zgrešenih pravnih temeljih, s tem je podana kršitev materialne določbe 113.a člena ZP-1. Uporaba instituta začasnega odvzema vozniškega dovoljenja sledi temeljnemu namenu nove prometne zakonodaje, da se nevarni vozniki takoj začasno izločijo iz prometa ne glede na nadaljevanje rednega sodnega postopka na podlagi obdolžilnega predloga pred sodiščem, ki ima za posledico izdajo kaznovalne sodbe, če je bila ugotovljena odgovornost obdolženca za prekršek, kateri sledi po pravnomočnosti sodbe izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma izdaja sklepa o prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja na ozemlju RS. Iz opisa dejanskega stanja v obdolžilnem predlogu izhaja, da sta policista, ki sta vodila postopek kontrole z voznikom (tujcem), ugotovila, da je vozil pod vplivom alkohola in je imel ob upoštevanju tolerance 0,79 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Po prvem odstavku 113.a člena ZP-1 mora prekrškovni organ, če je podan utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, v petih dneh od ugotovitve prekrška in storilca predlagati sodišču, da storilcu začasno odvzame vozniško dovoljenje. ZP-1 torej predpisuje dolžnost podaje predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja ob izpolnjenem pogoju, zakon ne ločuje kategorij voznikov, ki jim mora ali jim ne sme začasno odvzeti vozniškega dovoljenja, torej ali gre za voznika z veljavnim vozniškim dovoljenjem izdanim v RS ali voznika, ki poseduje tuje vozniško dovoljenje. Glede na opis kršitve je bil izpolnjen materialni pogoj za uporabo navedenega instituta, to je utemeljen sum, da je obdolženec, ki ima tuje veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, ki ima v skladu z osmim odstavkom 22. člena ZP-1 za posledico izrek prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja na ozemlju RS. Smisel odvzema je utemeljen v potrebi po zagotavljanju varnosti ljudi in premoženja pred ogrožanjem in poškodovanjem v cestnem prometu, zato pravne posledice sodbe, ki bodo sledile iz te kršitve, nimajo nobene zveze z ukrepom začasnega odvzema vozniškega dovoljenja tujcu. Spoštovanje načela sorazmernosti, ki se zasleduje s tem institutom, se zagotavlja tudi za tujce z možnostjo vrnitve začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, pod zakonskimi pogoji, ki veljajo za vse voznike. To je opravljen kontrolni zdravstveni pregled in predlog za vrnitev začasno odvzetega dovoljenja, saj se čas začasno odvzetega vozniškega dovoljenja všteva enako kot pri izvrševanju prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja tudi v čas izvrševanja sankcije prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja. Da je stališče prekrškovnega organa pravilno in ga mora upoštevati tudi sodišče, izhaja iz tretjega odstavka 62. člena Zakona o voznikih (ZVoz), po katerem mora državljan članice Evropske unije (kar je obdolženec kot državljan Bolgarije) v primeru telesne ali duševne nezmožnosti za vožnjo motornih vozil, oddati vozniško dovoljenje in pridobiti to vozniško dovoljenje šele po pridobljenem izvidu zdravstvenega pregleda, ko se ugotovi, da je kot voznik telesno in duševno zmožen voziti motorna vozila. Navedena določba vozniško dovoljenje, ki je bilo izdano v državah članicah Evropske unije, izenačuje z našo nacionalno zakonodajo in postavlja tuje vozniško dovoljenje države članice Evropske unije v enakovreden položaj in s tem tudi postopek ob začasnem odvzemu le tega. Z vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo je še bolj izrazit pretok oseb iz drugih držav članic Evropske unije, neenako obravnavanje voznikov pa lahko vodi v anarhijo in ne dosega cilja varnostne politike in strategije prometne varnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo pravilno in zakonito, ko je zavrnilo predlog prekrškovnega organa za začasni odvzem vozniškega dovoljenja obdolžencu, ki poseduje tuje vozniško dovoljenje, ker niso izpolnjeni pogoji za začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 113.a členu ZP-1. Na podlagi tretjega odstavka 22. člena ZP-1 izreče sodišče vozniku, ki je imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja pridobljenega v Republiki Sloveniji, prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk; storilec pa lahko v skladu z določili 202.d člena ZP-1 vloži predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki mu mora priložiti zdravniško spričevalo o opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu po ZVoz (če ga ni predložil že v postopku za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja). V izreku sklepa, s katerim ugodi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, sodišče navede obveznosti po ZVoz, ki jih mora izpolniti storilec prekrška (udeležba v programu dodatnega usposabljanja za varno vožnjo ali udeležba v ustreznem rehabilitacijskem programu po ZVoz), ter rok za predložitev dokazil o izpolnitvi teh obveznosti. Ker se torej le vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje pridobljeno v RS, izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, vozniku, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja, pa se na podlagi osmega odstavka 22. člena ZP-1 namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju RS in mu torej vozniško dovoljenje ne preneha veljati (ampak ima tujec še vedno veljavno tuje vozniško dovoljenje, le uporabljati ga ne bi smel na območju RS) in upoštevajoč opisano naravo instituta odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in njeno povezanost z izvrševanjem obveznosti po ZVoz, uporaba določb o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne pride v poštev za imetnike tujega vozniškega dovoljenja in prav tako imetniku tujega vozniškega dovoljenja ni mogoče začasno odvzeti vozniškega dovoljenja po določilih 113.a člena ZP-1. Poleg tega se na podlagi četrtega odstavka 113.b člena ZP-1 čas, za katerega je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje oziroma prepovedana vožnja, obdolžencu všteje v čas, v katerem lahko ponovno pridobi vozniško dovoljenje, ki mu je zaradi sklepa prenehalo veljati. Upoštevajoč že navedeno določilo osmega odstavka 22. člena ZP-1, da sodišče vozniku, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja, namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju RS, pa navedeno določilo o vštetju začasno odvzetega vozniškega dovoljenja za voznika imetnika tujega vozniškega dovoljenja ne pride v poštev. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno zavrnilo predlog prekrškovnega organa za začasen odvzem vozniškega dovoljenja obdolžencu, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja. Na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča ne vplivajo pritožbene navedbe glede določila četrtega odstavka 62. člena ZVoz, saj se navedeno določilo nanaša na voznike tujce (v določilu naštetih držav, za katere velja načelo priznavanja vozniških dovoljenj), pri katerih se ugotovi telesna in duševna nezmožnost za vožnjo, za ostale voznike, pri katerih se pojavi sum bolezenskega stanja, okvara ali hiba, katere simptomi predstavljajo nevarnost v cestnem prometu, pa smiselno enako določa 81. člen ZVoz. Prekrškovni organ pa je imel možnost uporabe določil 201. člena ZP-1 o zavarovanju izvršitve, ki so namenjena za tujce oziroma imetnike tujega vozniškega dovoljenja.

5. Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 zavrnilo pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2014

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep PRp 12/2020
• VSK Sklep PRp 60/2020
• VSL Sklep PRp 207/2020