VSL sodba PRp 652/2013

Jedro

Izpolnjeni so pogoji za odvzem motornega vozila, ker je bilo uporabljeno za storitev hujšega prekrška (vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja), vozilo je tehnično neizpravno in malo vredno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožnik je dolžan plačati sodno takso po tar. št. 8406 v znesku 30,00 EUR (trideset eurov) v 15 (petnajstih) dneh po prejemu poziva za plačilo sodne takse, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je obdolženega M. B. spoznalo za odgovornega storitve uvodoma navedenih prekrškov in mu je med drugim za prekršek po osmem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (ZVoz) določilo poleg globe še stransko sankcijo odvzem motornega vozila znamke Renault Laguna št. šasije x last D. B. z odločitvijo, da se vozilo po pravnomočnosti sodbe uniči v skladu s predpisi, ki veljajo za uničenje in razgradnjo motornih vozil. Po določitvi posameznih sankcij je bila obdolžencu za vse prekrške izrečena enotna globa v znesku 1.620,00 eurov in na podlagi 25. člena Zakona o prekrških (ZP-1) tudi stranska sankcija odvzema motornega vozila znamke Renault Laguna št. šasije x last D. B. ter odločeno, da se po pravnomočnosti sodbe vozilo uniči. Obdolžencu je naložilo še plačilo sodne takse kot stroškov postopka.

2. Zaradi izrečene stranske sankcije odvzema (in uničenja motornega vozila) se pravočasno pritožuje lastnik vozila, D. B, preko zagovornika. Uveljavlja, da je nesporno vozilo last pritožnika, kar izhaja iz listinskih dokazov in ugotovitev sodišča. Stališče sodišča glede razloga za odvzem vozila nelastniku, da naj bi to terjala potreba po varnosti ljudi, je napačno. Sodišče zmotno šteje, da je vozilo vozil obdolženec, saj ga je vozil K. K., pa tudi če bi vozilo dejansko vozil obdolženec, ni z ničemer izkazano, da bi pritožnik vedel, da je bil obdolženec kadarkoli spoznan za odgovornega storitve kakšnega prekrška ali da bi bil celo nevaren udeleženec v prometu. Obdolženec in pritožnik ne živita skupaj in drug drugemu ne polagata računov in drug za drugega ne vesta vsega, prometni prekrški pa tudi niso stvar, s katero bi se človek hvalil pred sorodstvom. Jasno je, da pritožnik za te prekrške ni vedel, zato ne drži očitek, da naj bi pritožnik vedel, da je obdolženec brez vozniškega dovoljenja in da je nevaren. Iz sodbe tudi ni razvidno, kako je sodišče prišlo do ugotovitve, da naj bi bilo pritožniku vse to znano. Pritožnik ni dal voziti obdolžencu in obdolženec sploh ni vozil vozila. Tudi če bi ga vozil, pa je dejstvo, da pritožnik za domnevne prekrške ni vedel in mu ni moč očitati, da bi nevarnemu vozniku omogočil vožnjo. Predlaga še oprostitev sodnih taks, ker je brez prihodkov in trenutno v Zavodu za prestajanje kazni zapora Novo mesto ter bi plačilo sodnih taks resno ogrozilo njegovo eksistenco.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. 25. člen ZP-1 ureja odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so nastali s prekrškom. Le-ti se smejo odvzeti, če so storilčeva last (prvi odstavek 25. člena ZP-1) pa tudi, če niso storilčeva last, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravje ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon, s čimer pa ni prizadeta pravica drugih (lastnikov) terjati odškodnino od storilca (drugi odstavek 25. člena ZP-1). Nobenega dvoma ni glede na izvedene dokaze, da je bilo vozilo Renault Laguna št. šasije x last D. B. 7. 6. 2013 ob 9.55 uporabljeno oziroma namenjeno za številne prekrške, ki jih je storil obdolženčev brat M. B.. Temu dejstvu, da je bilo vozilo uporabljeno ali namenjeno za prekršek, kar je temeljni pogoj za odvzem predmetov, tudi pritožba ne oporeka. Pritožba pa uveljavlja, da M. B. ni vozil tega osebnega avtomobila in da je vozil K. K., vendar je prvostopno sodišče z izvedenimi dokazi zanesljivo ugotovilo, da je bil voznik vozila prav obdolženi M. B., ki pritožbe proti sodbi niti ni vložil. Pritožbeno sodišče pa se strinja z oceno izvedenih dokazov in zaključki sodišča, da ni nobenega dvoma o tem, da je bil voznik M. B. in ne K. K.. Iz izreka sodbe je razvidno, da je obdolženi M. B. vozil bratovo vozilo, katerega veljavnost prometnega dovoljenja je prenehala, da so bile na vozilu nameščene reg. tablice, ki so pripadale drugim vozilom in da ni imel predpisane obvezne opreme tako, da je bilo že samo vozilo v tako neizpravnem stanju, da je lastnik vozila D. B. nedvomno vedel, da je že vozilo samo nevarno in ga je potrebno iz razlogov splošne varnosti izvzeti iz prometa ne glede na to, da še njegov brat ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Pritožba sicer zatrjuje, da D. B. ni vedel in ni mogel vedeti, da brat nima veljavnega vozniškega dovoljenja, vendar takim pritožbenim navedbam pritožbeno sodišče ne more slediti, kajti več kot očitno je, da se brata družita (D. B. je bil sopotnik brata M. B., ko je ta storil prekršek), poleg tega bi moral lastnik vozila preden je izročil svoje vozilo za vožnjo nekomu drugemu ugotoviti, ali ima le-ta veljavno vozniško dovoljenje ali ne. Glede na te okoliščine in okoliščino, da je šlo za neizpravno in malo vredno vozilo (glede na kopijo kupoprodajne pogodbe) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče utemeljeno in zakonito odločilo, da je potrebno to vozilo izločiti iz prometa in ga obdolžencu, ki je nevaren voznik, odvzeti ter vozilo uničiti, čeprav je vozilo last brata, medtem ko D. B. lahko zahteva odškodnino od svojega brata.

5. Ker se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe glede stranske sankcije odvzema motornega vozila last D. B. in glede nadaljnje usode motornega vozila (da se le-to po pravnomočnosti sodbe uniči), je po določilih tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo zagovornika lastnika odvzetega predmeta in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

6. Na podlagi določil drugega odstavka 147. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče pritožniku naložilo še plačilo sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka, ker pritožnik s pritožbo ni uspel. Prošnji za oprostitev plačila sodne takse namreč ni mogoče ugoditi, ker se sme po določilih 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) oprostiti stranko plačila taks v celoti le, če ta na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, medtem ko pritožba česa takega ne izkaže. Za odločanje o pritožbi lastnika predmeta glede izreka o odvzemu predmetov tar. št. 8406 ZST-1 predvideva takso v znesku 30,00 eurov, zato je pritožbeno sodišče D. B. kot lastniku odvzetega predmeta in pritožniku naložilo plačilo sodne takse v navedeni višini. Sodno takso mora plačati v roku 15 dni po prejemu poziva za plačilo sodne takse (sicer se bo prisilno izterjala), o podrobnostih plačila pa bo obveščen v pozivu.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2014

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Kp 94/93
• VSL sklep I Kp 91/2005
• VSL sklep I Kp 1250/99