VSL sklep PRp 4/2014

Jedro

Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni v celoti preverilo pravilnosti priglasitve oziroma potrebnosti priglašenih stroškov vleke in hrambe vozila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških glede vleke vozila v višini 158,53 EUR, stojnine vozila v znesku 78,11 EUR in skupnem znesku 445,69 EUR razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu glede stroškov hrambe zaseženega osebnega avtomobila v višini 209,05 EUR (dvesto devet 05/100 eurov) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu na podlagi drugega odstavka 145. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) naložilo plačilo stroškov postopka, ki v času izdaje sodbe Okrajnega sodišča v Trebnjem PR 60/2013 z dne 7. 10. 2013, ki je postala pravnomočna 20. 10. 2013, še niso bili znani, v višini 209,05 EUR za hrambo zaseženega osebnega avtomobila, 158,53 EUR za vleko vozila in 78,11 EUR stojnine vozila, skupaj 445,69 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa, sicer se prisilno izterjajo.

2. Zoper sklep je storilec vložil pritožbo, v kateri je navedel, da je bil odvzem in s tem povezana hramba vozila nenaročena, sklep ni nič drugega kot nesramno zasoljen račun z napakami, zneski storitev, ki jih opravljajo zunanji sodelavci, so občutno previsoki, avto je bil odpeljan v hrambo v Brežice, čeprav bi bilo to mogoče bližje (Novo mesto, Šentjernej), sploh pa je policija najbolj poklicana in usposobljena za hrambo in varstvo vozil. Zdi se, da je bila vožnja do Brežic opravljena predvsem zaradi kilometrine in drugih stroškov, še posebej, ker se je cela zgodba začela slabih 500 m od doma. Še nikoli ni bil spoznan za odgovornega storitve prekrška, policista sta z izmišljeno trditvijo, da njegovo obnašanje v cestnem prometu nakazuje na to, da bo očitno še naprej kršil cestnoprometne predpise, utemeljila odvzem in predlagala uničenje vozila, sodišče pa sedaj terja še stroške, ki so nastali zaradi dolgotrajnosti postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 168. v zvezi s 159. členom ZP-1 je pritožbeno sodišče najprej ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilcu, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek, utemeljeno in v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 naložilo tudi plačilo stroškov postopka, ki v času izdaje sodbe še niso bili znani, pri čemer so v skladu s 47. členom ZP-1 stroški postopka izdatki, ki nastanejo v postopku o prekršku ali zaradi njega, in izdatki, ki za potrebe postopka nastanejo pred njegovo uvedbo ali po njegovi zaključitvi, v skladu s 3. točko prvega odstavka 143. člena ZP-1 pa spadajo med stroške postopka tudi izdatki, nastali v zvezi z zasegom, začasnim odvzemom oziroma odvzemom predmetov, ter stroški hrambe, prodaje oziroma uničenja zaseženih in začasno odvzetih oziroma odvzetih predmetov, ki se v skladu z drugim odstavkom istega člena v postopku o prekršku izplačujejo vnaprej iz sredstev organa, ki vodi postopek o prekršku, pozneje pa izterjajo od tistega, ki jih je po 144. členu ZP-1 dolžan plačati. Glede postopanja sodišča prve stopnje je iz podatkov v spisu tudi razvidno, da je sodišče prve stopnje po prejemu obdolžilnega predloga dne 16. 9. 2013 v zvezi s prekrškom, storjenim 14. 9. 2013, 20. 9. 2013 pridobilo seznam vodenih postopkov o prekrških za sodišče, nato z dopisom z dne 23. 9. 2013 storilca vabilo na zaslišanje za dne 4. 10. 2013, ko je podal zagovor in je bila izdana odredba za hrambo, po izvedenem rednem sodnem postopku pa 7. 10. 2013 izdalo sodbo, ki je bila na pritožnikov naslov odpravljena 10. 10. 2013, in po pravnomočnosti sodbe 22. 10. 2013 še odredbo o vrnitvi vozila, tako da je bila zadeva nedvomno obravnavana prednostno, zato ni utemeljen pritožnikov očitek o dolgotrajnosti postopka. V okoliščine storitve prekrška pa se pritožbeno sodišče v tem postopku ni upravičeno spuščati, saj je bil storilec pravnomočno spoznan za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (ZVoz).

5. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi iz sklepa sodišča prve stopnje razvidno le, da mora storilec plačati še stroške za hrambo in vleko ter stojnino vozila, ki v času izdaje sodbe niso bili znani, ne da bi bila pri tem navedena pravna podlaga za njihovo odmero, tako da sklep nima razlogov oziroma so ti nerazumljivi, s čimer je bila v postopku na prvi stopnji podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. V postopku pred sodišči in drugimi državnimi organi, ki odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, mora biti vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije). Že iz te določbe izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi pristojni organ odloči o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Zoper take odločbe Ustava zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko pravna sredstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. V zvezi s tem je Ustavno sodišče Republike Slovenije že v odločbi U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 poudarilo, da smisel ustavnega zagotovila iz 25. člena Ustave ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-686/02 z dne 10. 7. 2003).

6. V obravnavani zadevi je iz podatkov v spisu sicer razvidno, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo obračun plačila izvršitelja z dne 25. 10. 2013 z računom z dne 28. 10. 2013 v znesku 209,05 EUR (plačilo za hrambo in stroške za čas od 17. 9. do 24. 10. 2013) ter stroškovnika predlagatelja postopka z dne 11. 10. 2013 glede vleke in stojnine vozila, s priloženima računoma avtovleke z dne 14. 9. 2013 v znesku 158,53 EUR (vleka vozila na relaciji vas – Brežice v dolžini 146 km), in izvršitelja z dne 19. 9. 2013 v znesku 78,10 EUR (hramba vozila od 14. do 16. 9. 2013 – „stojnina“), vendar pa očitno ni v celoti preverilo pravilnosti priglasitve oziroma potrebnosti priglašenih stroškov, saj znaša razdalja od vasi do Brežic po podatkih AMZS 56,4 km, pri čemer iz podatkov v spisu tudi ni razvidno, zakaj vozilo ni bilo odpeljano v hrambo k pooblaščenemu izvršitelju za območje Okrožnega sodišča v Novem mestu (oziroma kako je to sicer urejeno glede na prostorske in kadrovske zmožnosti za izvajanje hrambe), v spisu pa tudi ni obračuna izvršitelja za plačilo storitve hrambe za čas od 14. do 16. 9. 2013 (61. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, Uradni list RS, št. 18/2003, s spremembami). Pritožbeno sodišče je tako lahko preverilo zgolj pravilnost priglašenih stroškov izvršitelja za čas hrambe od 17. 9. do 24. 10. 2013 na podlagi obračuna z dne 25. 10. 2013 in računa z dne 28. 10. 2013 v znesku 209,50 EUR.

7. V skladu z drugim odstavkom 17. člena Pravilnika o pogojih hrambe in upravljanja z zaseženimi predmeti, o postopku za vpis v register pooblaščenih izvršiteljev ter o tarifi za plačilo dela in stroškov pooblaščenega izvršitelja (Ur. l. RS, št. 54/2002, v nadaljevanju: Pravilnik), ki je bil izdan na podlagi Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (Ur. l. RS, št. 22/2002, 8/2007 in 102/2012 – v nadaljevanju Uredba), in se uporablja tudi v postopku o prekršku (58. in 67. člen ZP-1), se za vrednotenje plačila za delo in povračila tistih stroškov, ki so opredeljeni v Pravilniku o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. l. RS, št. 18/2003 in 35/2013, v nadaljevanju Tarifa), smiselno uporabljajo pravila Tarife, razen če je s tem Pravilnikom drugače določeno. S tem Pravilnikom je določena tarifa za plačilo za hrambo (1,5 točke na dan za vsakih 100 kg predmetov, če njihova skupna teža ne presega 5 ton) in manipulacijo (10 točk za vsakih 100 kg predmetov, če njihova skupna teža ne presega 5 ton – 20. člen) ter sestavo prevzemnega zapisnika in vpis v skupno evidenco (50 točk – 23. člen), s Tarifo pa so določeni dolžnost povrnitve stroškov izvršitelja (10. člen) in stalni znesek za obračun stroškov v vrednosti 20 točk (8. alineja prvega odstavka Tar. št. 16) ter vrednost točke (ki brez davka na dodano vrednost znaša 0,21 EUR – tretji odstavek 6. člena Tarife).

8. Storilec je tako za čas od 17. 9. do 24. 10. 2013 dolžan povrniti plačilo za hrambo vozila teže 1130 kg (v okviru postavljenega zahtevka izvršitelja) v višini 644,1 točk (1,5 x 11,3 x 38 dni, kar znese 135,261 EUR), manipulacijo s predmetom teže 1130 kg v višini 113 točk (23,73 EUR) in stalni znesek za obračun stroškov v višini 20 točk (4,20 EUR), skupaj torej 777,1 točk oziroma 163,191 EUR, s pripadajočim davkom na dodano vrednost v višini 22 % od vrednosti storitve, kar znese 35,902 EUR, pa 199,093 EUR, kar s priglašenim obračunom materialnih stroškov v višini 5 % od skupnega plačila za delo izvršitelja (9,95 EUR) znese 209,05 EUR, kot izhaja tudi iz obračuna izvršitelja z dne 25. 10. 2013 s priloženim računom z dne 28. 10. 2013.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 168. v zvezi s 163. členom ZP-1 sklenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodišče prve stopnje naj v dopolnjenem postopku opisane pomanjkljivosti glede razveljavljenega dela odpravi tako, da od predlagatelja postopka pridobi obračun stroškov hrambe izvršitelja za čas od 14. do 16. 9. 2013 (v zvezi z računom z dne 19. 9. 2013) in obračun vleke vozila avtovleke, s pojasnilom predlagatelja postopka glede kilometrine in odrejenega kraja hrambe vozila, nato pa v tem delu o zadevi na novo odloči, pri tem pa svojo odločitev tudi ustrezno utemelji. V skladu z 18. členom ZP-1 lahko storilec najpozneje do poteka roka za plačilo predlaga, da stroške postopka plača v obrokih.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep PRp 885/2012
• VSL sklep PRp 475/2013, enako tudi VSL sklep PRp 486/2013
• VSL sklep PRp 486/2013, enako tudi VSL sklep PRp 475/2013