<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cst 247/2013

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2013:CST.247.2013
Evidenčna številka:VSL0076656
Datum odločbe:09.07.2013
Senat, sodnik posameznik:Mateja Levstek (preds.), Damjan Orož (poroč.), Andreja Strmčnik Izak
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:postopek osebnega stečaja - ugovor proti odpustu obveznosti - ovira za odpust obveznosti - obsodba za kaznivo dejanje goljufije

Jedro

Upnika v času vložitve ugovora pravnomočne obsodbe še nista mogla ugovarjati kot ugovorni razlog iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP, takega ugovora nista vložila niti po obsodbi, kar velja tudi za upraviteljico (!), a je v tem postopku to dejstvo upoštevno tudi v okviru ugovornega razloga iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP.

Iz opisa kaznivega dejanja samega izhaja, da je dolžnica oba upnika spravila v zmoto glede njenega premoženjskega stanja, jima prikrivala zadolženost, kar ustreza vsebini ovire za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP.

Izrek

I.

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, izrecno pa uveljavlja bistvene kršitve 14. in 15. drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev pravice od kontradiktornega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kršitev razpravnega načela, ker je sodišče preseglo trditveno podlago upnikov v ugovoru, in zmotno uporabo materialnega prava (4. točka 339. člena ZFPPIPP).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Skladno s določbo 403. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP lahko vsak upnik ali upravitelj vloži ugovor, da ni pogojev za odpust obveznosti (ugovor proti odpustu obveznosti): če obstaja ovira za odpust obveznosti iz 399. člena tega zakona ali če dolžnik krši svoje obveznosti iz 384., 386. ali 401. člena tega zakona. Nadalje iz 406. člena ZFPPIPP izhaja, da sodišče v tem postopku odloča le o tistih ugovornih razlogih, ki jih upravičen predlagatelj iz 403. člena uveljavlja z ugovorom (primerjaj prvi in drugi odstavek). Iz izpodbijanega sklepa in ugovorov upnikov T.P. in M.Š. izhaja, da sta ugovarjala proti odpustu obveznosti iz razloga po 1. točki 403. člena v zvezi s 4. točko 399. člena ZFPPIPP (razlogi v nadaljevanju) zaradi prevzemanja obveznosti, ki ni bilo sorazmerno s premoženjskim stanjem dolžnice; kar pomeni, da ima dolžnik prav, ko navaja, da je sodišče prekršilo citirane določbe ZFPPIPP v zvezi s 7. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ko je ugotavljalo razpolaganje s premičnim premoženjem pred stečajem oziroma razpolaganje s delom plače, ki bi moral biti izplačan na fiduciarni in ne na drug račun. Ker iz teh razlogov tudi upraviteljica ni vložila ugovora (kljub izrecnim navedbam v otvoritvenem in rednih poročilih!), sodišče svoje odločitve ni smelo oprti na tako ugotovljena dejstva. V preostalem delu pa pritožbeni razlogi niso utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila dolžnica po začetku postopka odpusta obveznosti pred Okrajnim sodiščem v Brežicah obsojena na dve kaznivi dejanji goljufije v škodo upnikov, ki sta v tem postopku ugovarjala proti odpustu obveznosti, ter zaključilo, da je dolžnica v zadnjih treh letih prevzemala obveznosti, ki so nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem (pri tem pa se je oprlo na 4. in 1. točko 399. člena ZFPPIPP). Ne drži torej pritožbena navedba, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 339. člena ZPP), iz nadaljnjih razlogov (6. točka obrazložitve) pa izhaja, da tudi ni podana kršitve iz 15. točke 399. člena ZPP, ki jo dolžnica sicer uveljavlja le pavšalno, ne da bi navedla, v čem je ta kršitev podana. Iz spodaj navedenih razlog bo razvidno tudi, zakaj ni utemeljeno pritožbeno stališče, da sodišče pri odločanju o ugovoru proti odpustu obveznost ne bi smelo upoštevati obsodbe na kaznivo dejanje, izrečene s sodbo po začetku postopku odpusta obveznosti. Tudi sicer je taka pritožbena razlaga roka iz 1. točke 404. člena ZFPPIPP napačna(1).

6. Upnika v času vložitve ugovora pravnomočne obsodbe še nista mogla ugovarjati kot ugovorni razlog iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP, takega ugovora nista vložila niti po obsodbi, kar velja tudi za upraviteljico (!), a je v tem postopku to dejstvo upoštevno tudi v okviru ugovornega razloga iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP. Ne drži pritožbena navedba, da upnika glede prevzemanja obveznosti, ki so nesorazmerna premoženjskemu stanju, nista podala zadostne trditvene in dokazne podlage. Ugovarjala sta, da v času, ko je dolžnica prevzemala obveznosti (posojilo od upnice, ki ga dolžnica ni vrnila, upnik pa je prevzel poroštvo za dolžničino obveznost do banke, ki je dolžnica ni izpolnila), ni imela zadostnih sredstev za kritje obveznosti, to pa je dolžnica tudi zamolčala oziroma je prikrojila svoje premoženjsko stanje; v zvezi s tem sta oba na Okrožno državno tožilstvo v Krškem vložila kazensko ovadbo, postopek pa je bil v času ugovora že v fazi kazenskega postopka pred Okrajnim sodišče v Brežicah. V dokaz sta navedla listine in predložila vabila, ki sta jih prejela v kazenski zadevi. Ker je bila dolžnica kasneje za to kaznivo dejanje obsojena s pravnomočno sodbo, kar je sodišče ugotovilo s pribavo sodbe Okrajnega sodišča v Brežicah II K 6947/2010 z dne 14. 12. 2011 (redna št. 89), je na podlagi 14. člena ZPP bilo ugovarjano dejstvo dokazano. Dolžnica je bila torej obsojena za kaznivo dejanje goljufije, ker je oba upnika v aprilu oziroma avgustu 2008 s prikrivanjem spravila v zmoto, da sta ji posodila denar (upnica) oziroma prevzela za njeno obveznost poroštvo (upnik), to pa je storila s prikrivanjem podatkov o zadolženosti oziroma premoženjskem stanju in z lažnim zatrjevanjem, da potrebuje kredit za stanovanje. Iz opisa kaznivega dejanja samega izhaja, da je oba upnika spravila v zmoto glede njenega premoženjskega stanja, jima prikrivala zadolženost, kar ustreza vsebini ovire za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP. V tem delu torej ni podan pritožbeni razlog relativne bistvene kršitve določb 7. oziroma 212. člena ZPP. Pritožba sicer pravilno navaja, da sodišče v tem delu ni zapisalo ugotovitve, kdaj je sodba postala pravnomočna, vendar zato še ni podan pritožbeni razlog iz 14. točke 399. člena ZPP. Tudi po pritožbi pravnomočnost sodbe ni sporna, končno to dejstvo tudi ni bilo prerekano v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 214. člena ZPP) – dolžnica je na naroku dne 27. 12. 2011 izrecno navedla, da se zoper sodbo ni pritožila, pritožbe okrožnega državnega tožilca ni zatrjevala, da pa se slednji ni pritožil, izhaja iz citirane sodbe. Tako tudi ne drži pritožba, da je sodišče odločitev oprlo le na navedbe upnikov in upraviteljice ter na naroku za obravnavanje ugovora ni izvedlo dokazov (zatrjevana kršitev 405. člena ZFPPIPP in kršitev načela kontradiktornosti – 8. točka 339. člena ZFPPIPP). Sicer pa iz zapisnika naroka z dne 25. 4. 2013 izhaja, da je sodišče v tem postopku izvedlo listinske dokaze (dokaz: listine v sodnem spisu), dolžnica pa na naroku ni dala pripomb v zvezi z izvedbo dokazov, zato tega tudi sedaj ne more uspešno storiti (prvi odstavek 286. člena ZPP).

7. Dolžnica je nadalje v pritožbi navedla, da sodišče ni odgovorilo na pravno pomembne navedbe dolžnice zoper ugovore in se ni opredelilo oziroma izvedlo predlaganih dokazov. Iz zgoraj navedenega izhaja, da ta pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče je svojo odločitev oprlo na pravnomočno sodbo, izdano v kazenskem postopku, v katerem je bila dolžnica obsojena za kaznivo dejanje goljufije na škodo upnikov, in to za terjatve, ki so tudi predmet tega postopka. Na podlagi 14. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. V postopku odpusta obveznosti torej dolžnica ne more dokazovati nasprotnega, kar se je trudila tudi v pritožbi z zatrjevanjem o prevzemanju obveznosti od obeh upnikov in poslovanju v letu 2008. S tem je sodišče odgovorilo na vse pravno pomembne pritožbene navedbe.

8. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. členu ZPP.

----------------------------------------

(1) Primerjaj VSL sklep Cst 148/2013 z dne 16. 4. 2013.


Zveza:

ZFPPIPP člen 399, 399-1, 399-4, 403.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.04.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY0MTU0