VSL sklep Cst 287/2013

Jedro

Zakon ne določa, da se postopek osebnega stečaja lahko začne le, če je predlagateljev ali upnikov več, niti kot predlagatelja ne izključuje upnika, katerega terjatev je zavarovana z zastavno pravico. Ob povzeti zakonski ureditvi ni podlage, da bi se takemu upniku omejilo izbiro o tem, katero pravno pot bo izbral za uveljavljanje svoje terjatve. Odločitve v izvršilnem postopku, v katerem je upnik izterjeval isto terjatev na podlagi iste listine (izvršilnega naslova v izvršilnem postopku), nimajo učinka res iudicata, kot odločanje v izvršilnem in stečajnem postopku ne pomeni odločanja o istem zahtevku in so pogoji za izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka in sklepa o izvršbi različni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja zoper dolžnika A. Š., za upravitelja imenovalo M. D., ki naloge in pristojnosti upravitelja opravlja prek pravne organizacijske oblike L., d.o.o.,

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je začelo postopek osebnega stečaja na upnikov predlog, ko je po opravljenem naroku dne 1. 7. 2013 ugotovilo, da je terjatev upnika v višini 59.545,69 EUR z verjetnostjo izkazano, terjatev pa je zapadla 2. 2. 2012, ko je upnik odstopil od pogodbe. Prav tako je ugotovilo, da pri dolžniku obstoji trajnejša nelikvidnost, kot eden izmed alternativno podanih pogojev za začetek stečajnega postopka.

6. Dolžnik je v pritožbi najprej ugovarjal pravnemu interesu za vodenje stečajnega postopka, saj je upnik edini dolžnikov upnik, zato nad dolžnikom ni dopustno voditi stečajnega postopka. Poudarja, da lahko upnik, glede na to, da tudi po sodišču prve stopnje ni sporno, da dolžnikove nepremičnine zadoščajo za poplačilo terjatve, nad dolžnikom predlaga izvršilni postopek, v katerem lahko doseže poplačilo terjatve v celoti. Postopek osebnega stečaja pomeni za dolžnika omejitev njegove poslovne sposobnosti, torej so posledice za dolžnika zelo hude. Postopek osebnega stečaja bi bil smotrn, če bi obstajala vsaj dva upnika, in bi se ta vodil z namenom, da se doseže enakomerno in sočasno poplačilo teh upnikov. Temu pa ni primer v tem postopku.

7. Aktivno legitimacijo za začetek stečajnega postopka določa Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP v 231. členu. Po določbi 3. točke je upravičen predlagatelj tudi upnik, ki verjetno izkaže v tej točki določene materialno pravne pogoje. Zakon ne določa, da se postopek osebnega stečaja lahko začne le, če je predlagateljev ali upnikov več, niti kot predlagatelja ne izključuje upnika, katerega terjatev je zavarovana z zastavno pravico, kar je primer v tem postopku. Ob povzeti zakonski ureditvi ni podlage, da bi se takemu upniku omejilo izbiro o tem, katero pravno pot bo izbral za uveljavljanje svoje terjatve. Ali je upniku omejiti pravico do sodnega varstva v postopku osebnega stečaja, je potrebno razlagati tudi skozi pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki zagotavlja pravico od sodišča zahtevati meritorno, vsebinsko odločitev v sporu in to, da je sodno varstvo učinkovito, takšno, da lahko stranka učinkovito brani svoje pravice, interese in pravne koristi. Ob izrecni odsotnosti zakonskih določb, ki bi takega upnika izključevala iz kroga aktivno legitimiranih za predlaganje začetka stečajnega postopka, bi drugačna odločitev pomenila kršitev pravice do sodnega varstva.

8. Namen izvršilnega in stečajnega postopka je res identičen – poplačati upnika, vendar pa zgolj to še ne zadošča za zaključek, da upnikov položaj v stečajnem postopku ne bo ugodnejši. ZFPPIPP določa drugačen način prodaje nepremičnin (unovčenja stečajne mase; pododdelek 5.8.2. ZFPPIPP), kot je to v izvršilnem postopku (členi 178 in nadaljnji), zato, ob povedanem v 7. točki obrazložitve, ni mogoče upniku odvzeti pravice do pravnega varstva v okviru stečajnega postopka. Tako stališče izhaja tudi iz dikcije 14. člena ZFPPIPP, ki v 3. točki drugega odstavka določa, da je dolžnik – potrošnik trajneje nelikviden (če se ne dokaže drugače), če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljši od dveh mesecev. Že iz zakonske dikcije „ene ali več obveznosti“ izhaja, da ni pravilno naziranje, da je postopek osebnega stečaja dopusten le v primeru, ko bi upnik zatrjeval obstoj več upnikov. Določba prvega odstavka 382. člena ZFPPIPP (1) s tem ni v nasprotju, saj le pojasnjuje namen postopka osebnega stečaja. Upnik v podkrepitev pritožbene navedbe o nedopustnosti stečajnega postopka navaja sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 236/2012 z dne 13. 9. 2012, vendar pa višje sodišče na predhodno sprejete odločitve ni vezano, predvsem pa citirana odločba ne pomeni ustaljene sodne prakse. O tem vprašanju je isto sodišče kasneje odločilo drugače (2).

9. Nadaljnje pritožbene navedbe je dolžnik podal podredno in iz previdnosti.

10. V pritožbi navaja, da ni izpolnjen pogoj izkazane terjatve, saj je bilo o domnevni terjatvi upnika, in to na podlagi istega notarskega zapisa, na katerem temelji predlagatelj svojo terjatev, že pravnomočno odločeno v izvršilnem postopku, v katerem je bil predlog za izvršbo v celoti zavrnjen.

11. Odločitve v izvršilnem postopku, v katerem je upnik izterjeval isto terjatev na podlagi iste listine (izvršilnega naslova v izvršilnem postopku), nimajo učinka res iudicata, kot to zmotno navaja dolžnik. V izvršilnem postopku sodišče dovoli izvršbo, če so izpolnjeni pogoji za dovolitev izvršbe (obstoj izvršilnega naslova in zapadlost terjatve; prim 20.a člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče v izvršilnem postopku zavrnilo predlog za izvršbo, ker upnik ni pravilno izvedel opominjevalnega postopka pri odstopu od pogodbe, kar pa je pogoj za zapadlost terjatve po določbi tretjega odstavka 20.a člena ZIZ, kadar zapadlost terjatve ni vezana na rok (sklep Okrajnega sodišča v Novi Gorici In 2009/2011 z dne 10. 1. 2012); višje sodišče pa (posledično) zato, ker upnik za preostanek terjatve ni imel izvršilnega naslova (VSK sklep I Ip 83/20121 z dne 17. 4. 2012). Ker torej odločanje v izvršilnem in stečajnem postopku ne pomeni odločanja o istem zahtevku in so pogoji za izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka in sklepa o izvršbi različni (prim. 46. člen ZIZ in 14. člen v zvezi in 231. členom ZFPPIPP), izvršilni in stečajni postopek ne moreta biti v razmerju res iudicata. Višje sodišče dodaja, da ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Ip 3476/2009 z dne 2. 6. 2010, v kateri sodišče ni odločalo o isti procesni situaciji, kot je nastala v tem stečajnem postopku; odločalo je o vprašanju dopustnosti izvršbe glede na predhodno že ustavljen izvršilni postopek zaradi plačane terjatve.

12. Dolžnik je v nadaljevanju pritožbe navedel, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora, da ima dolžnik proti upniku terjatev v višini 59.916,00 EUR s pripadki, ki jo uveljavlja v pravdnem postopku III Ip 481/2012 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. V tem delu zatrjuje tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

13. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je terjatev izkazana z dne 3. 4. 2007 sklenjenima Kreditno pogodbo št. 5014546/07 med upnikom in dolžnikom ter Pogodbo o zastavi nepremičnin za zavarovanje kreditne pogodbe št. 5014546/07 med upnikom in dolžnikom ter dne 5. 4. 2007 sklenjenim Sporazumom o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika in potrditev kreditne pogodbe. Slednji je bil sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa med upnikom, dolžnikom in F. T. pri notarki E. L. Teh dejstev dolžnik v pritožbi v ničemer več ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je nadalje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je dolžnik dne 2. 2. 2012 odstopil od pogodbe (odstop je bil opravljen po končanem izvršilnem postopku na prvi stopnji!). Tudi tega dolžnik v pritožbi v ničemer ne izpodbija. Nadalje je ugotovilo, da je dolžnik v pravdnem postopku s tožbo že zahteval ugotovitev ničnosti zgoraj navedenega notarskega zapisa, kar pa je bilo pravnomočno zavrnjeno s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III P 799/2011. Ker na podlagi 231. člena ZFPPIPP za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka zadošča, da upnik z verjetnostjo izkaže svojo terjatev do dolžnika, je tudi po prepričanju višjega sodišča terjatev upnika z verjetnostjo izkazana. Sodišče je o tem podalo popolne razloge. Kolikor pa dolžnik zoper upnika uveljavlja nasprotno terjatev v višini 59.916,00 EUR, glede katere je pred okrožnim sodiščem začel pravdni postopek III Ip 481/2012, sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da to ne vpliva na obstoj terjatve upnika, ki jo uveljavlja v tem postopku. Iz povedanega izhaja, da tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je v tem delu podana očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Dolžnik niti v odgovoru na predlog za začetek postopka osebnega stečaja niti sedaj v pritožbi ni navedel, da bi terjatev plačal, ali bi le-ta na drug način prenehala – o zmotnem pravnem stališču o učinkih odločitve sodišča v izvršilnem postopku glej razloge v 11. točki obrazložitve.

14. Dolžnik se v nadaljevanju ne strinja s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje, da je podana trajnejša nelikvidnost ter s tem insolventnost. Domneva, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje (prva alineja 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP), po mnenju dolžnika ni neizpodbojna. Navaja, da je nasprotni dokaz dopusten. Le-ta pa je ravno v tem, da premoženje dolžnika zadošča za poplačilo upnikove domnevne terjatve.

15. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Dolžnik namreč meni, da trajnejša nelikvidnost ni podana zato, ker ima dolžnik – to po ugotovitvi sodišča prve stopnje niti ni sporno –, zadosti premoženja za poplačilo terjatve; ker torej ni dolgoročno plačilno nesposoben. Insolventnost je podana, če dolžnik v daljšem času ni sposoben poravnati svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost), ali če postane dolgoročno plačilno nesposoben (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Zadostuje obstoj enega od alternativno podanih materialno pravnih pogojev insolventnosti. Dolžnik v pritožbi ni izpodbijal ugotovitve sodišča prve stopnje, da dolžnik več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene obveznosti v znesku, ki presega trikratnik njegove plače (prva alineja 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP).

16. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

__________________________________

(1) Postopek osebnega stečaja se vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih.

(2) Primerjaj sklepa Cst 184/2013 z dne 4. 6. 2013 (St 2512/2012) in Cst 272/2013 z dne 12. 7. 2013 (St 890/2011).

Datum zadnje spremembe:

11.02.2014

Podobni dokumenti:

• sodba III Ips 15/2000
• VDS sklep Pdp 1072/99
• sklep U 1794/2004