VSL sklep Cst 272/2013

Jedro

Po določbi 3. točke 231. člena ZFPPIPP je upravičen predlagatelj za začetek stečajnega postopka tudi upnik, ki verjetno izkaže v tej točki določene materialno pravne pogoje. Zakon ne določa, da se postopek osebnega stečaja lahko začne le, če je predlagateljev ali upnikov več, niti kot predlagatelja ne izključuje upnika, katerega terjatev je zavarovana z zastavno pravico, kar je primer v tem postopku. Ob povzeti zakonski ureditvi ni podlage, da bi se takemu upniku omejilo izbiro o tem, katero pravno pot bo izbral za uveljavljanje svoje terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških se zadrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnico (1. točka izreka) in upniku naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 1.221,40 EUR s pripadki (2. točka izreka).

2. Upnik se je zoper sklep pritožil. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je predlog za začetek stečajnega postopka zavrnilo kljub izkazani trajni nelikvidnosti in s tem izkazani insolventnosti dolžnika. V izvršilnem postopku je upnik do sedaj neuspešno uveljavljal svojo terjatev, izvršilni postopek na nepremičnine se sicer še nadaljuje, vendar pa upnik v izvršilnem postopku nima enakega položaja in procesnih možnosti, kot je to v primeru stečajnega postopka. Ne drži, da položaj upnika v primeru stečajnega postopka ne bo v ničemer ugodnejši, saj so pravila o prodaji nepremičnine v stečajnem postopku (primeroma našteva 329. in 331. člen ZFPPIPP) drugačna, kot je to v primeru izvršilnega postopka (primeroma našteva 188. in 194. člen ZIZ).

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zavrnilo upnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja, ker ima upnik terjatev zavarovano z zastavno pravico, vrednost nepremičnin, nad katerimi sodišče tudi vodi izvršilni postopek, pa presega vrednost terjatve. Zato je, kljub temu, da je ugotovilo, da je dolžnica trajno nelikvidna in je zaključilo, da je izkazana njena insolventnost, zavrnilo predlog za začetek stečaja, ker je ugotovilo, da upnikov položaj glede poplačila v primeru stečajnega postopka ne bo v ničemer ugodnejši.

5. Aktivno legitimacijo za začetek stečajnega postopka določa Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP v 231. členu. Po določbi 3. točke je upravičen predlagatelj tudi upnik, ki verjetno izkaže v tej točki določene materialno pravne pogoje. Zakon ne določa, da se postopek osebnega stečaja lahko začne le, če je predlagateljev ali upnikov več, niti kot predlagatelja ne izključuje upnika, katerega terjatev je zavarovana z zastavno pravico, kar je primer v tem postopku. Ob povzeti zakonski ureditvi ni podlage, da bi se takemu upniku omejilo izbiro o tem, katero pravno pot bo izbral za uveljavljanje svoje terjatve. Ali je upniku omejiti pravico do sodnega varstva v postopku osebnega stečaja, je potrebno razlagati tudi skozi pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki zagotavlja pravico od sodišča zahtevati meritorno, vsebinsko odločitev v nekem sporu, in to, da je sodno varstvo učinkovito, takšno, da lahko stranka učinkovito brani svoje pravice, interese in pravne koristi. Ob izrecni odsotnosti zakonskih določb, ki bi takega upnika izključevala iz kroga aktivno legitimiranih za predlaganje začetka stečajnega postopka, bi drugačna odločitev pomenila kršitev pravice do sodnega varstva.

6. Namen izvršilnega in stečajnega postopka je res identičen – poplačati upnika, vendar pa zgolj to še ne zadošča za zaključek, da upnikov položaj v stečajnem postopku ne bo ugodnejši. Upnik v pritožbi pravilno poudarja, da ZFPPIPP določa drugačen način prodaje nepremičnin (unovčenja stečajne mase; pododdelek 5.8.2. ZFPPIPP), kot je to v izvršilnem postopku (členi 178 in nadaljnji), zato, ob povedanem v 5. točki obrazložitve, ni mogoče upniku odvzeti pravice do pravnega varstva v okviru stečajnega postopka. Višje sodišče v tej zadevi še posebej poudarja ugotovitve sodišča prve stopnje glede poteka izvršilnega postopka, iz katerih izhaja, da je bil izvršilni postopek, v katerem upnik izterjuje terjatev iz nepremičnega premoženja, do sedaj neuspešen; postopek, ki se je začel v letu 1997 (In 6/97), je še vedno v teku in je glede večine nepremičnin še v fazi oprave izvršbe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev dodatno podprlo z odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani Cst 236/2012 z dne 13. 9. 2012, vendar pa višje sodišče na predhodno sprejete odločitve ni vezano, predvsem pa citirana določba ne pomeni ustaljene sodne prakse. O tem vprašanju je isto sodišče kasneje odločilo drugače (1).

7. Višje sodišče je izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi določbe 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odloča o predlogu za začetek stečajnega postopka, upoštevajoč zgoraj navedeno. Pri odločanju naj ugotovi tudi, kakšna je odgovornost dolžnice do upnika. Iz sedmega odstavka obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da upnik v izvršilnem postopku izterjuje terjatev na podlagi sporazuma o zavarovanju terjatev iz 251.c člena Zakona o izvršilnem postopku – ZIP. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je dolžnica osebni ali realni dolžnik; upnik ima terjatev le do osebnega, ne pa tudi realnega dolžnika, ki je zgolj dolžan trpeti poplačilo iz njegovega premoženja (2).

8. Odločitev o stroških pritožbe temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Primerjaj Cst 184/2013 sklep z dne 4. 6. 2013 (St 2512/2012).

(2) Primerjaj Vrhovno sodišče sklep III Ips 37/2013 z dne 11. 6. 2013.

Datum zadnje spremembe:

11.02.2014

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 519/2019
• VSL sklep IV Cpg 466/2011
• VSK Sklep Cpg 191/2019