VSL sklep PRp 430/2013

Jedro

Če obdolženec uveljavlja, da je pil alkoholne pijače po prometni nesreči, sodišče postavi izvedenca toksikologa, da glede na rezultate strokovnega pregleda ugotovi, kolikšna je bila stopnja alkohola v krvi v času prometne nesreče.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani v postopku proti obdolžencu zaradi prekrška po d) točki četrtega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) pod I. točko razveljavilo sodbo v skrajšanem postopku, izdano pod isto opravilno številko dne 3. 11. 2011, in pod II. točko odločilo, da se postopek proti obdolžencu ustavi iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker obdolžencu prekršek ni dokazan. Odločilo je še, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo predlagateljica postopka Postaja prometne policije Ljubljana, ki višjemu sodišču predlaga, da v skladu s pozitivno zakonodajo odpravi izpodbijano odločbo Okrajnega sodišča ter spremeni odločbo tako, da storilcu izreče predpisano globo in stransko sankcijo deset kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila. Vsebinsko uveljavlja, da je PPP Ljubljana kot prekrškovni organ in predlagatelj v obdolžilnem predlogu navedel, da je obdolženi vozil osebni avto in imel več kot 1,10 grama na alkohola na kilogram krvi, saj je bilo na ISM ugotovljeno, da je imel najmanj 1,23 grama alkohola na kilogram krvi in je bil udeležen v prometni nesreči, medtem ko je Okrajno sodišče v Ljubljani zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter je kot posledico tega ustavilo postopek. Samo je sledilo zagovoru obdolženca, ne da bi upoštevalo dejstev po obdolžilnem predlogu in ne da bi določilo izvedenca zdravstvene stroke, ki je edini relevanten, da poda mnenje v zadevi, ali je obdolženi v času prometne nesreče vozil pod vplivom alkohola in s kakšno stopnjo. Prekrškovni organ je sicer mnenja, da stopnja 1,23 grama alkohola ni posledica zaužitega enega viskija 0,05 litra in enega piva 0,5 litra, kot je obdolženi priznal in povedal v okviru strokovnega pregleda zdravniku na ISM Ljubljana ter bi izvedenec zdravstvene stroke z analizo krvi in iz količine popitega alkohola, ki jo je obdolženi navedel, ugotovil stopnjo alkohola v krvi v času prometne nesreče. Že sama zapustitev kraja prometne nesreče, kot tudi izgovor, da policist ni naročil nič v zvezi s pitjem alkohola po prometni nesreči, pa kaže na poskus izogibanja odgovornosti. V zvezi s tem prekrškovni organ pripominja, da obdolžencu ni bilo naročeno, naj zapusti kraj prometne nesreče in bi moral in mogel tudi sam poznati določbe ZVCP-1 glede na opravljeno vozniško dovoljenje.

3. Po prejemu pritožbe je obdolženec preko zagovornika podal odgovor na pritožbo. Navaja, da je sodišče v svoji obrazložitvi jasno obrazložilo, zakaj ni postavljalo izvedenca zdravstvene stroke (ker bi bilo navedeno ugotovitev možno opraviti na podlagi testa urina, ki pa obdolžencu v prekrškovnem postopku ni bil odvzet, temveč je bila odvzeta zgolj kri). Tako je bilo popolnoma nepotrebno angažiranje kakršnegakoli izvedenca, saj je sodišče na podlagi svojih preteklih spoznanj dobro vedelo, da je za analizo časa zaužitja bistvena in edina relevantna analiza urina in ne analiza krvi. Prekrškovni organ sam ni zagotovil pogojev, da bi omogočil tak preizkus, zato izveden dokaz z izvedencem ne bi v ničemer pripomogel k iskanju materialne resnice. Pri navedbah, da obdolženi predstavlja nevarnega udeleženca cestnega prometa, pa prekrškovni organ pozablja, da se je prometna nesreča zgodila izključno zaradi pregona po avtocesti, ki ga je izvajala policija in je nemoralno voditi prekrškovne postopke zoper obdolženca, ki je utrpel škodo prav zaradi dejanj prekrškovnega organa. Glede zapustitve kraja prometne nesreče, katere povzročitelj ni bil obdolženec, pa je le-ta večkrat pojasnil, da mu je bilo tako naročeno s strani prekrškovnega organa, če bi se želel izogniti soočenju s prekrškovnim organom, pa bi enostavno odšel domov, vendar tega ni storil. Predlaga zato, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba predlagateljice postopka je utemeljena.

5. Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določil 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da z izvedenim dokaznim postopkom dejansko stanje v postopku na prvi stopnji ni bilo popolno ugotovljeno in je sodišče prve stopnje tudi prekršilo določila 68. člena ZP-1 (načelo iskanja materialne resnice), ko je odločilo, da se postopek proti obdolžencu ustavi iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 zaradi pomanjkanja dokazov, ne da bi predhodno izvedlo vse razpoložljive dokaze. Predlagateljica v obdolžilnem predlogu ni določno predlagala sodišču, naj pridobi mnenje izvedenca, vendar je v predlogu navedla, da je obdolženec že ob postopku preizkusa alkoholiziranosti po izdihanem zraku uveljavljal, da je pil alkoholne pijače po nesreči, zato mu je bil odrejen strokovni pregled z odvzemom krvi, ki je pokazal 1,23 grama alkohola na kilogram krvi. Poleg tega je iz predloga razvidno, da se obdolžencu očita vožnja ob 16.30 uri, medtem ko je bil preizkus alkoholiziranosti opravljen ob 18.00 uri in odvzem krvi še kasneje (iz poročila o toksikološki preiskavi in naročila za zdravniško preiskavo in odvzem krvi izhaja, da je bil datum in čas odvzema krvi 16. 3. 2011 ob 20.20 uri), zato je bilo pravzaprav že ves čas jasno, da ne bo moglo sodišče samo ugotoviti, ali in kakšna je bila stopnja alkohola v krvi obdolženca v času njegove vožnje osebnega vozila, (ob 16.30 uri). Sodišče je sicer izvedlo številne dokaze, vendar ni izvedlo za prekršek vožnje pod vplivom alkohola edinega bistvenega dokaza, to je dokaza z izvedencem, ki bi glede na zbrane parametre izračunal stopnjo alkohola. V razlogih sodbe je sodišče navedlo, da se za postavitev izvedenca ni odločilo, ker obdolžencu urin ni bil odvzet in tako ne bi bilo mogoče podati mnenja, ali je obdolženec užival alkoholno pijačo pred prometno nesrečo ali po njej (takim razlogom razumljivo obdolženčev zagovornik pritrjuje v svojem odgovoru na pritožbo), vendar gre zgolj za laično ugotovitev sodišča, saj sodnik ni strokovno usposobljen za podajo takih zaključkov. Iz uradnega zaznamka v spisu je razvidno, da je sodnica opravila telefonski razgovor z izvedencem na Inštitutu za sodno medicino, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tak razgovor ne pomeni strokovnega mnenja in tudi ni merodajen za zadevo, predvsem ne ob dejstvu, da je bil razgovor opravljen z izvedencem, ki ni toksikolog. Seznam izvedencev za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo namreč navaja druga imena, zato je pritožbeno sodišče mnenja, da je potrebno pridobiti pred dokončno odločitvijo o zadevi izvedeniško mnenje ene od teh oseb.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi osmega odstavka 163. člena ZP-1 sklenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodišče prve stopnje naj v dopolnjenem dokaznem postopku imenuje izvedenca s seznama izvedencev forenzične toksikologije, ki naj glede na stopnjo alkohola, ki je bila ugotovljena z elektronskim alkotestom in ki izhaja iz analize krvi ter glede na popito alkoholno pijačo (o čemer sta bili izpolnjeni kar dve rubriki na Inštitutu za sodno medicino) pojasni, ali je mogoče ugotoviti, ali je obdolženec užival alkoholne pijače pred in po nesreči, kot tudi, ali in kolikšna je bila stopnja alkohola v njegovi krvi v času vožnje oziroma prometne nesreče.

Datum zadnje spremembe:

08.11.2013

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 34485/2013-109
• Sklep Kp 2/2000
• VSL sodba I Kp 20/2000