VSL sklep Cst 293/2013

Jedro

Ker drugi razlog s sklicevanjem na možnost poplačila celo upnikove zmanjšane terjatve le ob predpostavki sklenjene prisilne poravnave, torej trajnejšo nelikvidnost dolžnik sam priznava, s pritožbo ni uspel izpodbiti ugotovitve sodišča, da je dolžnik postal trajneje nelikviden, torej insolventen, zaradi česar je podan razlog za začetek stečajnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče začelo stečajni postopek nad dolžnikom P. d.o.o., in za upravitelja imenovalo M. B.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil dolžnik „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in „v zadevi primerno odloči“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Postopek zaradi insolventnosti, tako postopek prisilne poravnave kot stečajni postopek (prvi odstavek 5. čelna ZFPPIPP) se začne, če dolžnik postane insolventen in so izpolnjeni drugi pogoji, ki jih za posamezno vrsto postopka določa zakon (50. člen ZFPPIPP). Insolventnost pa je položaj dolžnika, ki nastane, če v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali če postane dolgoročno plačilno nesposoben (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Drugače povedano: tako kot za začetek stečajnega postopka mora biti tudi za začetek postopka prisilne poravnave podan vsaj eden od razlogov insolventnosti, torej trajnejša nelikvidnost ali dolgoročna plačilna nesposobnost.

5. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da sta pri dolžniku podana oba razloga insolventnosti, tako trajnejša nelikvidnost, kot tudi dolgoročna plačilna nesposobnost.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve, ker je sodišče izdalo izpodbijani sklep, čeprav je dolžnik en dan prej vložil predlog za začetek postopka prisilne poravnave in so zato na dan izdaje izpodbijanega sklepa že nastopile pravne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave, kar je procesna ovira za odločanje o začetku stečajnega postopka po prvem odstavku 152. člena ZFPPIPP. Prvostopenjsko sodišče je namreč s sklepom ST 1175/2013 z dne 21. 6. 2013 dolžnikov predlog za začetek postopka prisilne poravnave zavrglo, Višje sodišče v Ljubljani pa je navedeni sklep po pritožbi dolžnika s sklepom Cst 292/2013 potrdilo. Razlogi za pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča so v sklepu Cst 292/2013 obširneje obrazloženi in se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje. Izhajajoč iz navedenih razlogov zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni bilo procesnih ovir, kot to zmotno meni pritožnik.

7. Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnik v pritožbi sklicuje na svoj predlog za začetek postopka prisilne poravnave, v pritožbi pa izrecno navaja, da „upnik A. d.d. uveljavlja nasproti dolžniku terjatev v višini 36.500.000,00 EUR, dolžnik pa nasproti upniku uveljavlja nasprotno terjatev v višini 26.152.250,00 EUR, iz česar sledi, da je dolžnikov dejanski dolg do tega upnika 10.347.750,00 EUR, kar je dolžnik, ob predpostavki uvedbe postopka prisilne poravnave, s katero bi se mu podaljšali roki za poplačilo, tudi dejansko sposoben poplačati v okviru predvidenega finančnega prestrukturiranja. Po drugi strani pa dolžnikovo premoženje samo kot tako zadošča za poplačilo upnikove terjatve“.

8. Iz navedenih pritožbenih trditev torej izhaja, da je dolžnik tudi upnikovo tako zmanjšano terjatev sposoben poplačati le z izvedbo finančnega prestrukturiranja s podaljšanjem roka za poplačilo po sklenjeni prisilni poravnavi. Čim pa je tako, pritožnik sam priznava, da je pri njem podan razlog insolventnosti in sicer trajnejša nelikvidnost. Tako se pokaže, da tudi, če bi pritožnik uspel s pritožbeno trditvijo, da ima zoper upnika odškodninsko terjatev v znesku 26.152.250,00 EUR in dovolj premoženja za poplačilo upnikove terjatve, bi kazalo kvečjemu na to, da ni postal dolgoročno plačilno nesposoben, ki pa je le eden od razlogov za insolventnost dolžnika.

9. Ker drugi razlog s sklicevanjem na možnost poplačila celo upnikove zmanjšane terjatve le ob predpostavki sklenjene prisilne poravnave, torej trajnejšo nelikvidnost dolžnik sam priznava, torej s pritožbo ni uspel izpodbiti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je dolžnik postal trajneje nelikviden, torej insolventen, zaradi česar je podan razlog za začetek stečajnega postopka (3. točka prvega odstavka 5. čelna v zvezi s 1. točko prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP).

10. Pritožbeno sodišče se zato s pritožbenimi razlogi, ki merijo na izpodbijanje ugotovljenega insolventnega razloga dolgoročne plačilne nesposobnosti ni podrobneje ukvarjalo.

11. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali deloma za neutemeljene, deloma pa za neupoštevne, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo ob reševanju pritožbe uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

07.11.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cpg 57/2004
• VSL sklep III Cpg 1/00
• VSL sklep III Cpg 2/2000