VSL sklep Cst 19/2013

Jedro

Vložitev tožbe ne more predstavljati dejanskega stanja ovire iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP, saj z vložitvijo tožbe stečajna dolžnica ni prevzela obveznosti, ki bi bile nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem.

Pri določitvi preizkusnega obdobja ne gre za kazen in za ugotavljanje krivde. Ugotavlja se namreč razloge za insolventnost in pri tem tudi odgovornost stečajnega dolžnika, ki je širši pojem kot krivda.

Skupnega in posebnega premoženja tudi v primeru, da bi bil pravdni postopek v zvezi s skupnim premoženjem končan po poteku preizkusnega obdobja, ni mogoče upoštevati kot premoženja, ki bi ga stečajna dolžnica pridobila po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti in zato ne bi spadalo več v stečajno maso.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, in se drugi odstavek izpodbijanega sklepa spremeni tako, da se glasi:

„Ugovoru upnika B. d.d. se delno ugodi in se 2. točka izreka sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti, opr. št. St 677/2010 z dne 30.3.2012, spremeni tako, da se določi preizkusno obdobje treh let in pol od izdaje sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti, tako da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče 30.9.2015.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožnikov ugovor proti odpustu obveznosti (1. odstavek izreka), zavrnilo pa je tudi njegov ugovor, da je dveletno preizkusno obdobje prekratko (2.odstavek izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da se stečajna dolžnica dobro zaveda, da so nepremičnine, glede katerih je dolžnica vložila tožbo za ugotovitev skupnega premoženja,obremenjene do te mere, da iz hipoteke ne bo v celoti poplačan niti pritožnik. Z vložitvijo tožbe pa je po nepotrebnem povzročila, da bo pritožnik kot ločitveni upnik s presežkom svoje terjatve sodeloval pri razdelitvi stečajne mase kot navadni upnik. Če dolžnica ne bi vložila tožbe za delitev skupne lastnine na nepremičninah, na katerih ima upnik vpisano hipoteko, zoper njo ne bi imel interesa vložiti predloga za začetek stečajnega postopka. Sodišče v zvezi s tem ni popolno ugotovilo dejanskega stanja oziroma ga je ugotovilo napačno, pa tudi nepravilno uporabilo materialno pravo – 399. člen ZFPPIPP. Glede trajanja preizkusnega obdobja pa je navedel, da izpodbijani sklep temelji na napačni oceni dejanskega stanja. Napačno je namreč, da naj bi dolžnica postala insolventna, ker ni mogla priti do svojega premoženja in tako ni mogla poplačati svojih dolgov. Prav vložitev pravde je povzročila začetek postopka stečaja. Tudi če bi imela dolžnica v posesti polovico premoženja, ki ga uveljavlja s tožbo, ne bi mogla v celoti poplačati upnikov, ker je vrednost terjatev, zavarovanih s hipotekami, višja od vrednosti premoženja. Družba M., kjer je bila zaposlena dolžnica, je poslovala z izgubo, zato je zoper njo davčna uprava sprožila postopek stečaja, ki se je začel 10. 12. 2008. Zato je prav gotovo vedela za poslovanje bivšega moža in za insolventnost družbe, glede na to, da je kot porok podpisovala kreditne pogodbe, pa je tudi vedela za višino dolga. Zato je toliko bolj nerazumljivo njeno ravnanje, da je vložila tožbo, predvsem za nepremičnine, ki so pod hipoteko in od katerih s prodajo ne bo dobila nič. Vzrok za insolventnost so torej lahkomiselna ravnanja dolžnice. Zato je upnik predlagal, naj višje sodišče razveljavi začetek postopka za odpust obveznosti, v primeru zavrnitve pritožbe v tem delu pa predlaga, naj razveljavi sklep o zavrnitvi podaljšanja preizkusne dobe in določi preizkusno dobo v roku petih let.

3. Stečajna dolžnica je na pritožbo odgovorila, da so bile njene poteze upravičene. Živela je z možem in v prepričanju, da živi s poštenim človekom in da ni pomembno, na koga se glasi premoženje, možu je verjela in zaupala. V podjetju M. je bila zaposlena kot komercialist, v finančno poslovanje se ni spuščala in se na finance ne razume; komercialist pa v nobenem podjetju nima vpogleda v finančno stanje. Bila pa je zelo uspešna na področju prodaje, zato je poroštvo tudi podpisala. Se pa sprašuje, kako je lahko podpisala poroštvo kot fizična oseba z minimalnim dohodkom – 520,00 EUR; banka in B.O. sta jo skupaj zavedla in zapeljala. Z denarjem in nepremičninami je ves čas izključno razpolagal bivši mož. Pritožnica pa kljub pravnomočni izvršbi ni prodala nepremičnin, ker se s tem ni strinjal B. O.. V času uvedbe stečajnega postopka nad M. d.o.o. pa je bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje in tudi ni vedela, kaj počne bivši mož. V nobeni točki ni kriva, njena družina pa ima popolnoma uničeno življenje. Narediti ni mogla ničesar, ni se mogla zadolžiti ne obremeniti kot tudi ničesar preprečiti, saj ni lastnica niti ene nepremičnine. Logično je, da je vložila tožbo za delitev premoženja, ki sta ga ustvarila z možem v 18 letih, ves čas je z njim razpolagal mož, sama pa je v zakon prinesla denar od dvosobnega stanovanja, ki ga je dobila kot dediščino. Stanovanje je prodala in kupila staro hišo, v kateri živi in je prav tako pisana na bivšega moža. Vložila je izvršbo za plačilo preživnine za mladoletno hčer. Sodišče naj pogleda po človeški plati, presodi naj njihovo družinsko stanje, ki je pravi pekel že pet let. Sodišče naj zato ugovoru ne ugodi in naj ne podaljša preizkusne dobe, kar bi le podaljšalo pekel njene družine, pri čemer pa ne sama ne otroka niso odgovorni za dolgove, ki jih je nakopal bivši mož. Za sina je vsak psihični pritisk, ki ga izvaja banka, lahko usoden.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnik uveljavlja ugovor, da ni pogojev za odpust obveznosti, ker obstaja ovira iz 4. točke 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Taka ovira pa obstaja, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo ali če lahko glede na njegov premoženjski položaj v celoti izpolni svoje obveznosti. Pritožnik zatrjuje, da v konkretnem primeru ta ovira obstaja, ker je dolžnica z vložitvijo tožbe v zvezi z ugotavljanjem skupnega premoženja (v nadaljevanju tožba) povzročila, da je zoper njo vložil predlog za začetek stečajnega postopka; ker pa ne bo v celoti poplačan iz zastavljenih nepremičnin, pa je s tem po nepotrebnem povzročila, da bo s presežkom svoje terjatve sodeloval pri razdelitvi navadne stečajne mase kot navadni upnik. Iz sklepa o začetku stečajnega postopka (z dne 27.12.2010) in sklepov višjega sodišča (z dne 8.12.2010 in 16.6.2011) je razvidno, da je bila dolžnica ob začetku stečajnega postopka ne glede na to, ali bo uspela pridobiti delež na skupnem premoženju, insolventna, saj je trajneje nelikvidna. Insolventna je bila torej ne glede na vložitev tožbe in ta zagotovo ni povzročila njene insolventnosti. Iz tega tako izhaja, da ni dolžnica povzročila začetka stečajnega postopka z vložitvijo tožbe, saj je bila insolventna ne glede na to, vsekakor pa je kot porokinja za pritožnikovo terjatev prav tako odgovarjala za celotno plačilo terjatve, kar pomeni, da bi pritožnik zoper njo terjatev uveljavljal ne glede na to, da je vložila tožbo, in bi bil iz stečajne mase poplačan kot navadni upnik. Ne glede na navedeno pa vložitev tožbe ne more predstavljati dejanskega stanja ovire iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP, saj z vložitvijo tožbe stečajna dolžnica ni prevzela obveznosti, ki bi bile nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem. Smiselnost ali nesmiselnost vložitve tožbe na ugotovitev skupnega premoženja in deležev na tem premoženju na to ne more vplivati. Ob dejstvu, da naj bi bile nepremičnine tako ali tako obremenjene s hipoteko, sicer dolžnica tudi v primeru, da bo uspela s tožbo, ne bo dobila ničesar, saj bodo nepremičnine tako ali tako prodane in kupnina po odštetju stroškov izplačana stečajnemu upniku oziroma morebitnemu drugemu hipotekarnemu upniku, ki ima svoje terjatve zavarovane, tako da res ni videti smisla vložene tožbe, vendar je to stvar pravdnega sodišča. V stečajnem postopku pa tega njenega ravnanja ni mogoče uvrstiti med nobeno od ovir za odpust obveznosti, in to kljub razumljivi jezi pritožnika, ki očitno zaradi vložene tožbe še vedno ni prišel do poplačila svojih terjatev iz zastavljenega premoženja. V tem delu je tako sodišče prve stopnje odločilo pravilno, zato je višje sodišče pritožbo v delu, ki se nanaša na prvi odstavek izpodbijanega sklepa, zavrnilo in v tem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (128. člen ZFPPIPP v zvezi z 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, pri čemer se določila ZPP uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP).

6. Delno pa je utemeljena pritožba zoper drugi odstavek izreka izpodbijanega sklepa.

7. Sodišče določi preizkusno obdobje ob upoštevanju starosti stečajnega dolžnika, njegovih družinskih razmer, njegovega zdravstvenega stanja in drugih osebnih stanj ter razlogov za njegovo insolventnost (4. odstavek 400. člena ZFPPIPP), pri čemer preizkusno obdobje ne sme biti krajše od dveh let in ne daljše od petih let od začetka postopka odpusta obveznosti (5. odstavek 400. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je navedlo okoliščine, ki jih je upoštevalo, med njimi pa ni zdravstvenega stanja dolžnice, saj tega stečajna dolžnica niti ni uveljavljala, prvič je to navedla šele v odgovoru na obravnavano pritožbo, tako da tega sodišče prve stopnje niti ni moglo upoštevati. Glede razlogov za insolventnost je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo, da njeni dolgovi izvirajo iz dejstva, da je dolžnica jamčila za dolgove, nastale iz poslovanja družinskega podjetja, ki ga je vodil bivši mož, upniki pa so zaradi neplačevanja zahtevali plačilo od dolžnice, po razvezi je izgubila še zaposlitev. Nadalje pa je zapisalo, da vzrok za insolventnost dolžnice leži tudi v nerešenih premoženjskih razmerah bivših zakoncev, zaradi česar dolžnica ni mogla razpolagati z deležem svojega premoženja in poplačati dolgov. Predvsem pa je pri določitvi dveletnega preizkusnega obdobja na odločitev sodišča vplivalo, da ima dolžnica majhno plačo, iz katere se ne bo oblikovala stečajna masa, in da so vzroki za insolventnost nastali v zvezi s poslovanjem podjetja, ki ga je dejansko vodil njen bivši mož.

8. Dolžnica je sicer trdila, da je možu zaupala in da sta si delo v zvezi s poslovanjem podjetja razdelila. Vendar pa to še ne pomeni, da ni tudi sama odgovorna za insolventnost. Kot porok je namreč prevzela velike obveznosti, pri čemer je tudi sama vedela, da ne razpolaga s pomembnim premoženjem, vedela pa je tudi, da je s premoženjem, ki je bilo sicer skupno, vendar pa je bil kot lastnik vpisan le bivši mož, razpolagal in ga upravljal bivši mož sam, kar mu je tudi prepustila. Tako ravnanje pa ni odgovorno in vsekakor ni mogoče trditi, da ne bi bila odgovorna za stanje, v katerem se je znašla – enega od kreditov (v višini 5.000,00 EUR) je vzela sama, za velik kredit do pritožnika pa je bila porok. Pri tem pa bistveno premoženje, ki ga dolžnica uveljavlja kot skupno premoženje, tako ali tako predstavljajo nepremičnine, ki so obremenjene s hipotekami, pri čemer je neprerekana trditev, da niti pritožnica ne bo poplačana s prodajo teh nepremičnin. To pa pomeni, da tudi rešitev premoženjskih razmerij med zakoncema ne bo pripomogla k njeni boljši plačevitosti, torej k temu, da bi lahko poplačala dolgove. Pri določitvi preizkusnega obdobja pa ne gre za kazen in za ugotavljanje krivde. Ugotavlja se namreč razloge za insolventnost in pri tem tudi odgovornost stečajnega dolžnika, ki je širši pojem kot krivda. Glede na vse okoliščine se višje sodišče strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje določilo prekratko preizkusno obdobje, pri čemer je določilo najkrajše možno obdobje. Vse osebne okoliščine dolžnice in razlogi za insolventnost pa takega obdobja ne upravičujejo. Vendar pa tudi ne upravičujejo najdaljšega preizkusnega obdobja, ki ga predlaga pritožnik. Po oceni višjega sodišča vse okoliščine, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje, med drugim tudi višina dolgov, pa tudi odgovornost dolžnice za insolventnost, ki je obrazložena zgoraj, upravičujejo preizkusno obdobje v trajanju treh let in pol. Zato je v tem delu pritožbi upnika ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep v drugem odstavku izreka tako, da je delno ugodilo pritožnikovemu ugovoru zoper sklep o začetku postopka odpusta obveznosti in določilo preizkusno obdobje treh let in pol, ki bo tako poteklo 30.9.2015 (3. točka 365. člena ZPP).

9. Tako pritožniku kot stečajni dolžnici pa je treba tudi pojasniti, da se po poteku preizkusnega obdobja stečajni postopek ne bo kar tako končal brez razdelitve upnikom, razen če bo do tedaj postopek ugotovitve skupnega premoženja končan z zavrnilno sodbo in se tudi ne bo nateklo nič nove stečajne mase. Pred zaključkom pravdnega postopka že tako ali tako stečajnega postopka ne bo mogoče zaključiti, saj skupno premoženje zakoncev nedvomno sodi v stečajno maso, ker je nastalo že pred začetkom stečajnega postopka. Zakonska zveza je prenehala že pred začetkom stečajnega postopka, tako da po začetku stečajnega postopka ni moglo več nastajati novo skupno premoženje. Skupno premoženje zakoncev je namreč tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (2. odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR), razdeli pa se, če zakonska zveza preneha ali se razveljavi (1. odstavek 58. člena ZZZDR). To premoženje torej nastane že po zakonu v času trajanja zakonske zveze, v obravnavanem primeru pa je bilo to že pred začetkom stečajnega postopka. To pa pomeni, da dolžničin del skupnega premoženja (pa tudi njeno morebitno posebno premoženje, ki ga predstavlja premoženje, pridobljeno z dedovanjem, ne pa z delom – primerjaj 2. odstavek 51. člena ZZZDR) predstavlja premoženje stečajne dolžnice, ki spada v stečajno maso v skladu s 1. točko 2. odstavka 224. člena ZFPPIPP, ki se uporablja na podlagi uvodnega stavka prvega odstavka 389. člena ZFPPIPP. Nikakor namreč skupnega in posebnega premoženja tudi v primeru, da bi bil pravdni postopek v zvezi s skupnim premoženjem končan po poteku preizkusnega obdobja, ni mogoče upoštevati kot premoženja, ki bi ga stečajna dolžnica pridobila po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti in zato ne bi spadalo več v stečajno maso. Ni torej utemeljena skrb pritožnika, da iz nepremičnin ne bo mogel biti poplačan zaradi morebitnega prekratkega preizkusnega obdobja, prav tako pa tudi ne morebitno pričakovanje stečajne dolžnice, da bo nepremičnine lahko obdržala, če bo s tožbo uspela in bo preizkusno obdobje takrat že poteklo. Tudi po poteku preizkusnega obdobja izvršitelji ne bodo mogli opravljati rubeža za terjatve do stečajne dolžnice, saj razen izjemoma po začetku stečajnega postopka proti stečajnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju (131. člen ZFPPIPP), prav tako pa se z začetkom stečajnega postopka prekinejo tudi že začeti postopki izvršbe ali zavarovanja, če upnik do tedaj še ni pridobil ločitvene pravice, ki pa je v primeru rubeža, ki sploh še ni bil izveden, ni mogoče pridobiti (3. odstavek 132. člena ZFPPIPP). Pri tem tudi dejanj pritožnika, ki je ugovarjal odpustu obveznosti in zahteval daljše preizkusno obdobje, ni mogoče opredeliti kot psihičnega nasilja nad stečajno dolžnico ali njeno družino. S tem je namreč upnik, čeprav delno neutemeljeno, le varoval svoje pravice, kar mu je omogočil zakon, vsekakor pa njegovih ravnanj v tem stečajnem postopku nikakor ni mogoče opredeliti kot psihično nasilje. Stečajna dolžnica je tudi odrasla in zrela oseba, od katere se pričakuje, da bo vedela, kaj poroštvo predstavlja, pa tudi to, kaj predstavlja prepustitev upravljanja s premoženjem drugemu, ki ga tudi ne nadziraš. Če je bila stečajna dolžnica ogoljufana, je to mogla biti le s strani svojega bivšega moža, ki s premoženjem ni upravljal v skupno korist, tu pa gre za njuno razmerje, ki se banke ne tiče in zato ni na mestu, da stečajna dolžnica pričakuje varstvo sodišča v stečajnem postopku pred posledicami razmerja z bivšim možem. V stečajnem postopku se namreč varujejo predvsem upniki in njihovi interesi, stečajnega dolžnika v primeru postopka osebnega stečaja pa se lahko varuje pred upniki le v primeru, da bi se izkazalo, da sploh niso upniki, kar pa glede pritožnika zagotovo ne velja, saj je bila njegova terjatev že ugotovljena v tem postopku.

Datum zadnje spremembe:

12.08.2013

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 259/2018
• VSL sklep Cst 676/2017
• VSL sklep Cst 330/2015