zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VSL0065312

Odločba:VSL sodba I Cp 2605/2012
 ECLI:
Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
Datum seje senata:22.05.2013
Senat:Majda Lušina (preds.), Brigita Markovič (poroč.), Majda Irt
Področje:ZEMLJIŠKA KNJIGA – STVARNO PRAVO – LASTNINJENJE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:izbrisna tožba – pogoji za izbrisno tožbo – družbena lastnina – pravica uporabe – delna ničnost odločbe o denacionalizaciji – aktivna legitimacija – enotno sosporništvo – glavna obravnava – potek glavne obravnave – pravočasnost dokazov – absolutna bistvena kršitev postopka - očitek protispisnosti
Zveza:ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/2, 243/2-2. ZLNDL člen 2. ZPDS člen 6, 7, 7/2. ZPP člen 196, 286, 286/4, 339, 339/2, 339/2–14, 339/2–15.
JEDRO:
Na tožnika je lahko prešla pravica uporabe le v obsegu, kot jo je pridobila njegova pravna prednica. Pravice uporabe, ki je bila vezana na nacionaliziran in v letu 1992 denacionaliziran poslovni prostor, njegovi pravni prednici nikoli nista imeli in je zato nanj tudi nista mogli prenesti. Ta pravica je z denacionalizacijo poslovnega prostora v letu 1992 prešla na dediče denacionalizacijske upravičenke. Slednji so zato ob uveljavitvi ZLNDL, v obsegu te pravice, postali tudi (so)lastniki sporne nepremičnine. S spornimi vknjižbami, s katerimi je bila na pokojno denacionalizacijsko upravičenko, nato pa njene dediče in ostale pravne naslednike, vknjižena lastninska pravica ne le na poslovnem prostoru, ampak tudi na „pripadajočem zemljišču parc. št. 64/3“, zato v pravice tožnika ne posega oziroma jih ne krši, saj jih v tem delu sploh (nikoli) ni imel. Za izbrisno tožbo zato ni aktivno (stvarno) legitimiran.

IZREK:
Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi:
„Vknjižbe v z.k. vložku št. 161 k.o. x, opravljene v zemljiški knjigi v Ljubljani:
- Dn št. 7337, vlož. 24. 8. 1994, pod zaporedno št. 8 B lista,
- Dn št. 5480, vlož. 10. 3. 2003, pod zaporedno št. 11 B lista,
- Dn št. 23173, vlož. 3. 9. 2008, pod zaporedno št. 13 B lista,
- Dn št. 12017/2009, vlož. 30. 4. 2009, pod zaporedno št. 14 B lista,
se v delu, ki se nanaša na dostavek „s pripadajočim zemljiščem parc. št. 64/3“ ugotovijo za neveljavne in se v tem delu izbrišejo.
Toženci so dolžni v 15 dneh povrniti tožniku njegove pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi odločbe o odmeri stroškov dalje do plačila.“
zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi toženi stranki 1.935,00 EUR, drugi in tretji toženi stranki pa 937,21 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, vse v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi toženi stranki 2.102,04 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

OBRAZLOŽITEV:
Z izpodbijano sodbo je sodišče ugotovilo, da so vknjižbe, ki so bile izvršene v zemljiški knjigi pri vl. št. 161, k.o. x, pod Dn št. 7337/1994, 5480/2003, 23173/2008 in 12017/2009, v delu, ki se nanaša na dostavek „s pripadajočim zemljiščem parc. št. 64/3“, neveljavne in se v tem delu izbrišejo. Glede stroškov je odločilo, da so prvo, drugo in tretje tožena stranka dolžne tožeči stranki nerazdelno povrniti 2.846,76 EUR s pripadki.

Zoper takšno odločitev vlagajo pritožbo prvo tožena stranka D. F. S. ter drugo in tretje tožena stranka, to je D. N. in I. R..

Prvo tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen in tožniku naloženo plačilo stroškov, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe (1): Pravica uporabe na parc. št. 64/3 k.o. x. (v nadaljevanju parc. št. 64/3) ni pripadala samo tožniku oziroma njegovima pravnima prednicama pred njim. Drugačno stališče sodišča je povzročilo napačno odločitev. Opozarja, da je imetnik pravice uporabe na nacionaliziranem delu stavbe, to je poslovnem prostoru, tudi na pripadajočem zemljišču parc. št. 64/3 pridobil pravico uporabe po samem zakonu, ne glede na odločbo o nacionalizaciji in vknjižbo pravic na nepremičninah vl. št. 161 k.o. X.. Dejstvo, da pravica uporabe na zemljišču za družbeno pravno osebo kot imetnico pravice uporabe na nacionaliziranem delu hiše v zemljiški knjigi ni bila vpisana, ni imelo za posledico nastanka večjih in drugačnih pravic za prejšnjo lastnico in posledično za tožnika kot pravnega naslednika po darilni pogodbi z dne 8. 9. 1983. Nepravilna in v nasprotju z vpisom v zemljiški knjigi je ugotovitev, da pripadajoče zemljišče 64/3 M. H. nikoli ni bilo nacionalizirano. Posledično je napačen zaključek, da zemljišče, ki ni bilo nacionalizirano, tudi denacionalizirano ni moglo biti, kar je bila tudi podlaga za ničnost denacionalizacijske odločbe, posledično pa podlaga za neveljavnost vknjižb. V tem delu je sodišče storilo kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilna in v nasprotju z sklepom o dedovanju DD 53/2001 je ugotovitev, da zemljišče parc. št. 64/3 ni spadalo v zapuščino po pokojni M. H.. Tudi v tem delu je poleg nepravilne dejanske ugotovitve sodišče storilo kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dostavek „s pripadajočim zemljiščem parc. št. 64/3“ ima podlago v materialnem pravu in sicer določilih, ki so in še vedno neločljivo povezujejo pravice na stavbi in pravice na zemljišču, ki pripada stavbi. To je pritožnica pojasnjevala tudi v svojih navedbah, vendar pa sodišče tega vprašanja ne obravnava, ne upošteva in ne pojasni razlogov. Sodba je zato obremenjena s kršitvijo določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožnica pravno povezanost pravice na stavbi s pravicami na zemljišču podrobno pojasnjuje in pri tem opozarja tudi na Zakon o nacionalizaciji iz leta 1958, Zakon o prometu z nepremičninami, Zakon o pravicah na delih stavb, Zakon o stavbnih zemljiščih, Stanovanjski zakon, Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in Zakon o graditvi objektov. Zaradi pravne povezanosti pravic na stavbi in pripadajočega zemljišča, je po prej navedenem Zakonu o nacionalizaciji pripadla pravica uporabe na pripadajočem zemljišču tudi družbeni pravni osebi, ki je bila imetnica pravice uporabe na nacionaliziranem poslovnem prostoru. Imela jo je tudi po zakonih, ki so začeli veljati pozneje, vse do denacionalizacije poslovnega prostora v korist prejšnje lastnice M. H.. Z vzpostavitvijo lastninske pravice na nacionaliziranem delu stavbe, je že po samem zakonu prešla na pokojno prejšnjo lastnico skupaj z vrnitvijo tega dela stavbe tudi pravica uporabe na zemljišču v enakem obsegu, kot je nastala ob nacionalizaciji poslovnega prostora. Ta pravica obstaja kljub izreku upravnega organa v odločbi. Izbris izpodbijane vknjižbe iz navedenih razlogov ne bi imel pravnega učinka na obstoj pravice uporabe oziroma lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Odločba upravnega organa o izreku ničnosti ni posegla, ni zmanjšala in ni povzročila prenehanja pravice pokojne prejšnje lastnice in ne njenih naslednikov, saj v tem delu te pravice sploh niso imeli. Tudi v primeru, če bi bile vknjižbe izbrisane, to ne bi povzročilo vzpostavitve vpisa pravice uporabe oziroma lastninske pravice na parc. št. 64/3 samo za tožnika oziroma samo za prejšnjo lastnico pokojno M. H. in naslednico M. C.. Pritožnica ne razume obrazložitve, da bi morala, če naj bi na zemljišču parc. št. 64/3 želela postati lastnica, to uveljaviti v posebnem postopku. Odločba o izreku delne ničnosti ni odločba iz 3. alineje 2. točke drugega odstavka 243. člena ZZK-1 in je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, storjena pa je bila tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča, da toženka ni bila v opravičljivi zmoti. O tem, da sta toženca kot solastnika upravičena prodati delež na denacionaliziranem delu stavbe s pripadajočim zemljiščem in da je to predmet prodaje, ki ga je od njiju upravičena kupiti, toženka ni bila in ni v zmoti. Še danes je trdno prepričana, da sta prednika z denacionalizacijo in dedovanjem postala solastnika poslovnega prostora s pripadajočim zemljiščem, da sta s to nepremično bila upravičena razpolagati. To izhaja iz vseh vpisov v B listu. Toženka je tako ugotovila, da je zemljišče prešlo v družbeno last z nacionalizacijo. Nacionaliziran je bil tudi del stavbe, to je poslovni prostor v pritličju hiše, katerega solastni del je bil predmet kupne pogodbe. Preostali del hiše je bil kot ZK telo II izvzet iz nacionalizacije in je ostal prejšnji lastnici. Ugotovila je, da je bil s pravnomočno odločbo poslovni prostor kot del stavbe s pripadajočim zemljiščem vrnjen v last pokojni lastnici in da je na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju postal last dedičev. Tudi če zemljiškoknjižno stanje ne bi izkazovalo, da poslovnemu prostoru, kot delu stavbe, pripada sorazmerni del zemljišča parc. št. 64/3, toženka po svojem poklicnem vedenju v to ne bi dvomila, saj ve za neločljivo povezanost stavbe z zemljiščem, ki ne moreta imeti ločene usode. Pravilnost tega vedenja so ji potrjevala tudi druga dejstva, to je odločba o denacionalizaciji in pravnomočen sklep o dedovanju. Do sklenitve prodajne pogodbe in vložitve predloga v zemljiški knjigi, o ničnosti denacionalizacijske odločbe ni bilo govora. Poudarja, da ni bila dolžna in tudi ni mogla vedeti za delno ničnost, saj ta odločba takrat še ni bila izdana in ni obstajala. Njeno dobrovernost dokazujejo tudi ravnanja toženk M. C. ter V. in V. C.. M. C., ki sta ji pred prodajo toženki, delež na poslovnem prostoru ponudili v prednostni nakup. Še leto dni pred vložitvijo te tožbe, je ista toženka peti in šesti toženki podarila delež na poslovnem prostoru s pripadajočim zemljiščem, kar izhaja iz vpisa pod zaporedno št. 14 B. Vsaj prvo od navedenih listin je sestavila odvetnica. Da poslovnemu prostoru pripada tudi zemljišče, je bil prepričan tudi upravni organ, ko je v pravnomočni odločbi o denacionalizaciji z dne 16. 12. 1992 odločil o vzpostavitvi lastninske pravice. Tudi organ, ki je odločal v postopku o delni ničnosti, se je šele po natančnem napotilu pritožbenega organa, potem ko je z odločbo z dne 13. 12. 2007 predlog najprej zavrnil kot neutemeljen, dokopal do drugačnega spoznanja. Tudi odvetnica, ki jo je toženka prosila za pomoč v zvezi s sklenitvijo pogodbe, in notarka, ki je izvedla overitev, sta bili enakega mnenja. Stališče sodišča, da neopravičljivost zmote toženke izhaja iz dejstva, da je zemljiškoknjižno stanje nepopolno in netočno, ni pravilno in tudi ni obrazloženo. Vknjižba vzpostavitve lastninske pravice na denacionaliziranem poslovnem prostoru s pripadajočim zemljiščem za prejšnjo lastnico in posledično nadaljnja izpodbijana vpisa, imajo podlago v zakonih, ki so določili in pravno urediti povezanost pravic na stavbi, zemljišču pod njo in zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo. Tudi ne drži, da so izpodbijani vpisi v B listu nezdružljivi z vpisom pravice uporabe za tožnika v C listu po zaporedno št. 12. Tožnik je kot lastnik ZK telesa II pravico uporabe lahko pridobil le v obsegu, kot je to dopuščal zakon. Napačno je tudi stališče sodišča, ki neopravičljivost zmote toženke vidi in pojasnjuje z njeno vednostjo za spor solastnikov denacionaliziranega dela stavbe glede pripadajočega zemljišča. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča, da je toženka že ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga vedela za obnovljeni denacionalizacijski postopek. Sicer pa niti vednost za ta postopek ne vpliva in toženki ne more vzeti pravnega položaja dobroverne osebe, saj do izdaje odločbe, ta pa je bila izdana šele 5. 1. 2009, nihče ni mogel in ni bil dolžan vedeti, da bo organ v ponovljenem postopku zahtevi za izrek delne ničnosti, v delu glede pripadajočega zemljišča, ugodil ali pa jo bo zavrnil. Meni, da je za odločitev o dobri veri po tretjem odstavku 244. člena ZZK-1 pomemben čas sklenitve pogodbe. Takrat pa je bila v dobri veri. V nepravdnem postopku toženka ni bila stranka, saj do pridobitve nepremičnine ni vedela, kaj so stranke navajale. Sodišče je poleg tega ravnalo nepravilno, ko je dopustilo dokazovanje s pričo M. S. C. in na njeno izpovedbo oprlo izpodbijano sodbo. S tem je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 286. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Na izpovedbo te priče je namreč sodišče sodbo oprlo. Nepravilna je odločitev tudi v pogledu priposestvovanja. Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Ker v tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Drugo in tretje tožena stranka menita, da je sodba pristranska in pomanjkljiva. Sodišče ni vztrajalo pri zaslišanju četrto tožene stranke M. C., čeprav je slednja najstarejša oseba, nedvomno najbolj seznanjena s problematiko nacionaliziranega in kasneje vrnjenega zemljišča. Pritožnikoma tako ni bila dana možnost zaslišanja. Na to sta opozorila že vlogah z dne 21. in 23. 12. 2011. Sodišče je zaslišalo M. C. S., ki pa ima velik interes, da izpove v prid tožnika. Opozarja, da je slednja že v postopku P 66/2008 izpovedala neresnično. Sodišče ni upoštevalo njunega dokaznega predloga, to je dopisa odvetnika S. P. z dne 25. 9. 2003. Iz njega izhaja, da pripadajoče zemljišče nikoli ni bilo sporno in je bilo s strani lastnikov poslovnih prostorov od nacionalizacije dalje pa do danes tudi uporabljano. Ta dopis sta pritožnika pridobila šele po prvem naroku od njunega nekdanjega zastopnika. Nepravilna je ugotovitev, da zemljišče ni nikdar sodilo v zapuščino denacionalizacijske upravičenke M. H., posledično pa tudi navedba sodišča, da dediči ne morejo podedovati več pravic kot jih je imel zapustnik. Tožnik še danes ni vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik spornega zemljišča in tudi ni mogoče, da bi imel pravico uporabe na celotni parceli. Kupno pogodbo s prvo toženo stranko sta sklenila v dobri veri. Zemljišče sta podedovala. Pred podpisom pogodbe je odvetnik pregledal vse dokumente in ni našel nepravilnosti. Zemljiškoknjižni izpisek je pregledala tudi notarka, ki prav tako ni zaznala nobenih nepravilnosti. Sodba sodišča, da prvo tožena stranka ob podpisu kupne pogodbe ni bila v dobri veri, je zato za drugo in tretje toženo stranko pristranska in nerazumljiva. Nasprotujeta tudi plačilu stroškov postopka.

Na obe vloženi pritožbi je tožeča stranka odgovorila. Meni, da sodišče očitanih kršitev ni storilo. Izbrisna tožba je tožba zemljiškoknjižnega prava in je bila kot taka pravilno umeščena. Tožnik z njo uveljavlja neveljavnost vknjižbe, saj zatrjuje, da je bila njemu v škodo. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo vsa relevantna dejstva. Neutemeljeni so vsi očitki, ki se nanašajo na ugotavljanje pravic toženih strank na zemljišču. Pri ugotovitvi, da zemljišče ni bilo nacionalizirano, gre za besedni lapsus sodišča. To tudi ni pomembno. Ker tožnik ni vložil zahtevka za denacionalizacijo M. H. tudi nacionaliziranega zemljišča, je upravni organ odločil o nečem, kar ni bilo zahtevano, to pa je povzročilo delno ničnost in s tem odpadlo podlago za vknjižbo. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik ves čas vknjižen kot imetnik pravice uporabe, ZLNDL pa mu je to pravico preoblikoval v lastninsko pravico. Z vzpostavitvijo starega z.k. stanja bo tožnik ponovno njen imetnik oziroma lastnik. Vprašanje obstoja pravice uporabe družbene pravne osebe, ki je nacionaliziran prostor uporabljala, je izven predmeta obravnavanja. Neutemeljena je tudi pritožba druge in tretje tožene stranke. Predlaga, da sodišče obe pritožbi zavrne, podrejeno pa, da pritožbo drugo tožene stranke zavrže, ker je ni podpisala, pritožbo prve in tretje tožene stranke pa zavrne kot neutemeljeni. Priglaša stroške odgovora.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je drugo tožena stranka pritožbo lastnoročno podpisala, zato pogojev, da bi jo zavrglo, ni (2. odstavek 346. v zvezi z 335. členom ZPP). Obe pritožbi je vsebinsko obravnavalo in sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v obsegu razlogov, ki so bili s pritožbama uveljavljeni, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP.

Materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da gre v konkretni pravdni zadevi na toženi strani za enotne sospornike v smislu 196. člena ZPP, je iz razlogov, ki jih je navedlo pod točko 16, pravilno. Pritožbeno sodišče je zato obe vloženi pritožbi upoštevalo v korist vseh toženih strank.

Glede očitanih kršitev postopka

Neutemeljeni so pritožbeni očitki prvo tožene stranke o storjenih kršitvah postopka, tako absolutnih kot relativnih.

Sodba sodišča prve stopnje s kršitvijo po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni obremenjena, saj z vidika pravne presoje sodišča prve stopnje vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo. Preizkus izpodbijane odločitve je tako mogoč. Morebitno pomanjkanje razlogov o dejstvih, ki so odločilna z vidika drugačne materialno pravne presoje (2), pa ne predstavlja te kršitve. Šlo bi lahko kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava ter posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Res so določene ugotovitve (npr. da zemljišče parc. št. 64/3 nikoli ni bilo nacionalizirano, ali zaključek sodišča, da to zemljišče nikoli ni sodilo v zapuščino pokojne M. H.) v nasprotju z podatki zgodovinskega izpiska (priloga A2) oziroma sklepa o dedovanju (priloga B12), vendar pa pri tem ne gre za napačen prenos zapisa iz zgodovinskega izpiska pod zap. št 4B lista, ki jo sodišče prve stopnje omenja, oziroma iz sklepa o dedovanju, ampak gre za ugotovitev, ki je posledica površne dokazne ocene (sodišče očitno ni upoštevalo ostalih vpisov) oziroma materialno pravne presoje, da je z izrekom delne ničnosti odpadla podlaga za vknjižbo lastninske pravice na zapustnico, s tem pa tudi za dedovanje. Gre torej kvečjemu za grajo ugotovljenega dejanskega stanja oziroma pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Zakaj je štelo, da je tožeča stranka dokaz z zaslišanjem priče M. S. C. predlagala pravočasno, je pojasnjeno v razlogih pod točko 13 sodbe sodišča prve stopnje. S temi razlogi pritožbeno sodišče soglaša. Glede na to, da je prvo tožena stranka šele z vlogo z dne 17. 6. 2011 oporekala trditvi tožnika, da ni bila v dobri veri, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je dokaz, ki ga je tožnik v dokaz svoje drugačne trditve nato predlagal, v smislu 4. odstavka 286. člena ZPP pravočasen. Do kršitve te določbe zato ni prišlo, posledično pa tudi ne do kršitve po 1. odstavku 339. člena ZPP. Neutemeljeni so tudi očitki drugo in tretje tožene stranke, ki se navezujejo na izveden dokazni postopek. M. C. ni bila zaslišana zato, ker se na vabilo na zaslišanje ni odzvala. Ker sodišče stranke v to ne more prisiliti, o kršitvi ne moremo govoriti. Ali je priča C. S. v drugem postopku izpovedovala po resnici ali ne, ne vliva na presojo pravilnosti odločitve sodišča, da jo zasliši. Gre lahko kvečjemu za argument s katerim bi stranka lahko izpodbijala dokazno oceno te izpovedbe. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno tudi pri odločitvi, da dokaza z dopisom odvetnika S. P. z dne 25. 9. 2003 ne izvede. Kot je pojasnilo v razlogih na strani 13 sodbe, nemožnost zaslišanja četrto tožene stranke oziroma dejstvo, da je pooblaščenec ta dokument pritožnikoma izročil šele naknadno, ni opravičljiv razlog za prepozno predlaganje dokaza.

Glede dejanskih ugotovitev

Pritožbi utemeljeno opozarjata, da je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da zemljišče parc. št. 64/3 k.o. x pok. M. H. nikoli ni bilo nacionalizirano (3), napačna. Iz predloženega zgodovinskega izpiska (priloga A2), ki ga je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo in na katerega je svojo zmotno ugotovitev oprlo (4), tako izhaja, da je bilo zemljišče (ne pa tudi stavba M. 2) že v letu 1959 nacionalizirano in v zemljiški knjigi vpisano kot družbena lastnina pod upravo Občine Ljubljana Vič (5). To v odgovoru na pritožbo priznava tudi tožnik.

Ostale (neizpodbijane) dejanske ugotovitve: Na podlagi odločbe komisije za nacionalizacijo z dne 26. 2. 1962 je bil nacionaliziran tudi poslovni prostor v pritličju stavbe M. 2. V zemljiški knjigi sta bila posledično vzpostavljena z.k. telo I, ki je obsegalo (tudi) parc. št. 64/3, ter z.k. telo II, ki je obsegalo stavbo M. 2, razen nacionaliziranega poslovnega prostora v pritličju, ki je postal in se vknjižil kot družbena lastnina (6). Pravica uporabe na z.k. telesu I je bila v zemljiško knjigo vpisana šele po smrti bivše lastnice: v letu 1979 na M. C. kot njeno dedinjo (vpis pod zap. št. C 9), v letu 1983 pa na tožnika kot obdarjenca (vpis pod zap. št. C 10). Tožnik je v letu 1992 zahteval denacionalizacijo poslovnega prostora. Upravni organ je z odločbo z dne 16. 12. 1992 odločil, da se denacionalizacijski upravičenki vrne poslovni prostor skupaj s „pripadajočim delom skupne lastnine na parc. št. 64/3 k.o. x.“. V zemljiški knjigi je bila na podlagi te odločbe pod dn. št. 7338/1994 izvedena vknjižba oziroma vzpostavitev lastninske pravice na poslovnem prostoru „s pripadajočim zemljiščem parc. št. 64/3“ v korist pok. M. H., nato pa, po opravljenem zapuščinskem postopku in 30. 1. 2002 izdanem sklepu o dedovanju DD II D 53/2001, le-ta prenesena na njene dediče: M. C. do 1/2, I. R. in D. N. pa na vsakega do ¼ (vpis pod dn. št. 5480/2003). Na podlagi prodajne pogodbe z dne 22. 8. 2008, s katero sta ji svoj solastni del (na poslovnem prostoru s pripadajočim zemljiščem parc. št. 64/3) prodala N. D. in R. I., in dne 3. 9. 2008 vloženega zemljiškoknjižnega predloga, se je pod dn.št. 23.173/2008 v zemljiško knjigo kot (so)lastnica vpisala prvo tožena stranka D. F. S. do ½. 5. 1. 2009 je Upravna enota Ljubljana na predlog tožnika izdala odločbo, ki je postala pravnomočna 10. 4. 2009, s katero je bila odločba o denacionalizaciji izrečena za nično v delu, ki se je nanašal na vračilo „pripadajočega dela skupne lastnine na zemljišču parc. št. 64/3 k. o. K. p.“. Na podlagi darilne pogodbe z dne 25. 3. 2009 in zemljiškoknjižnega predloga z dne 30. 4. 2009 sta se pod dn. št. 12.017/2009, pri deležu C. M., vknjižili še V. in V. C., to sta peta in šesta tožena stranka, vsaka do 1/4. Prvo tožena stranka je pred sklenitvijo kupne pogodbe preverila stanje zemljiške knjige, pridobila zgodovinski izpisek in se posvetovala z odvetnico in notarko. Ni ji ostalo neznano, da je je pravica uporabe na zemljišču parc. št. 64/3 v C listu vpisana na tožnika. S problematiko spora okrog zemljišča se je seznanila še pred sklenitvijo kupne pogodbe.

Materialnopravna presoja

Tožnik je v tem postopku vložil izbrisno tožbo na podlagi takrat še nenoveliranega 1. odstavka 243. člena ZZK-1 v zvezi z 2. točko 2. odstavka 243. člena ZZK-1. Da bi lahko zahteval izbris spornih vknjižb, je bil, poleg obstoja pogojev po 2. točki 2. odstavka 243. člena ZZK-1, dolžan zatrjevati in dokazati tudi, da je s temi vknjižbami prišlo do kršitve njegovih pravic na tej nepremičnini. V zvezi s tem je trdil, da je bil pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) (7) izključni imetnik pravice uporabe na parc. št. 64/3 k.o. x., torej po njegovi uveljavitvi njen izključni lastnik. Vknjižbe so ga zato oškodovale v njegovi lastninski pravici (8). Sodišče prve stopnje mu je, kot je mogoče razumeti razloge, pritrdilo. Na podlagi ugotovitve, da je bila pri nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe (le) v korist tožnika (pred tem pa v korist njegove pravne prednice), je zaključilo, da je (oziroma bi, če ne bi bilo izpodbijanih vknjižb), na podlagi 2. člena ZLNDL postal njen lastnik. Pri tem je štelo kot odločilen vpis pravice uporabe v zemljiški knjigi (primerjaj razloge v točki 18 in 22).

Pritožbeno sodišče se s takšnim materialnopravnim zaključkom ne strinja in pritrjuje pritožbi, da pravice tožeče stranke s spornimi vknjižbami niso bile kršene. Tožnik zato za ugotovitev njihove neveljavnosti in izbris ni aktivno (stvarno) legitimiran.

Na podlagi dejstva, da je bil tožnik v zemljiški knjigi vpisan kot edini imetnik pravice uporabe sporne nepremičnine, je sicer mogoče domnevati, da bi, če ne bi bile izvršene sporne vknjižbe, postal na podlagi ZLNDL tudi njen izključni lastnik, vendar pa je ta domneva izpodbojna. Mogoče je torej dokazati, da ne drži. S trditvami o tem, da pravica uporabe na sporni nepremičnini nikoli ni (in tudi ni mogla) pripadati samo tožniku oziroma pred njim pok. M. H. ter M. C., saj je sorazmeren del te pravice nujno pripadal tudi imetniku pravice uporabe na nacionaliziranem poslovnem prostoru, ter opozarjanjem na neločljivo povezanost pravice uporabe na zemljišču s pravicami na sami stavbi, je prva tožena stranka poskušala ravno to. Vendar pa sodišče prve stopnje, zaradi zmotne materialno pravne presoje, teh njenih trditev ni štelo za relevantne.

Kot je bilo ugotovljeno (primerjaj povzetek dejanskih ugotovitev pod točkami 13 in 14), je sporna nepremičnina (brez stavbe) na podlagi nacionalizacije v letu 1959 postala družbena lastnina. Bivša lastnica M. H. je na podlagi 37. člena Zakona nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (UL FLRJ št. 52/1958 s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZNNZ) (9) na njem pridobila pravico brezplačnega uživanja (kasneje preimenovano v pravico uporabe). Pridobila jo je na podlagi samega zakona in ne glede na to, da v zemljiško knjigo njena pridobitev takrat ni bila vpisana (10). Vpis pravice uporabe je bil v sistemu družbene lastnine namreč le deklaratornega in ne konstitutivnega pomena (11). V letu 1962 pa je bil, kot je bilo ugotovljeno, nacionaliziran in je postal družbena last, še poslovni prostor v pritličju stavbe M. 2. S tem je bila na stavbi vzpostavljena lastnina na posameznih delih stavbe: družbena lastnina na nacionaliziranem poslovnem prostoru in lastninska pravica na preostalem delu iste stavbe, takrat imenovana državljanska lastnina (12). To pa je nujno povzročilo tudi spremembe v pravicah na spornem zemljišču. Po 6. členu (v opombi 12 že natančneje citiranega) Zakona o lastnini na delu stavb je namreč imel v primeru, če je stavba v etažni lastnini stala na stavbni parceli, ki je bila družbena lastnina, vsak lastnik posameznega dela te stavbe, trajno pravico uporabe stavbne parcele, na kateri je stavba stala. Po nacionalizaciji poslovnega prostora torej M. H. ni bila več izključna imetnica pravice uporabe, ampak je to postal, kot pravilno opozarja pritožba, tudi tisti, ki je na poslovnem prostoru pridobil pravico uporabe. To pravico je, enako kot pred njim M. H., pridobil na podlagi samega zakona in ne glede na to, da ta pravica v zemljiško knjigo nikoli ni bila vpisana. Po 2. odstavku 7. člena istega zakona so bile pravice, ki jih je imel lastnik posameznega dela na tej parceli, nedeljivo zvezane z njegovim posameznim delom stavbe in so se vse spremembe v pravicah na tem delu stavbe nanašale tudi na te pravice. Noben kasnejši zakon tako pridobljenih pravic ni zmanjšal ali odvzel, niti povečal. Prav tako je vsa kasnejša zakonodaja pravico uporabe na zemljišču ves čas neločljivo povezovala s pravicami na sami stavbi. Njihov morebiten prenos ni bil pogojen z obstojem ustreznih pogodbenih določil, niti z vpisi v zemljiško knjigo (13).

Lastninjenje stavbnih zemljišč je, če do tega ni prišlo po drugih zakonih, uredil ZLNDL, ki je stopil v veljavo 25. 7. 1997. Določil je, da imetniki pravice uporabe z dnem njegove uveljavitve postanejo lastniki teh nepremičnin. Pri tem pa, ravno zaradi izvenknjižnih prenosov pravice uporabe v sistemu družbene lastnine ter nekonstitutivnosti vpisov le-te, za zaključek, kdo je po ZLNDL postal lastnik, ni odločilnega pomena le to, kdo je ob uveljavitvi zakona imel (vpisano) pravico uporabe, ampak kdo je dejansko bil njen imetnik (14). V konkretnem primeru to, glede na predhodno obrazložitev, ni bil (in tudi ni mogel biti) zgolj tožnik. Nanj je namreč pravica uporabe (preko dedovanja in kasneje sklenjene darilne pogodbe) lahko prešla le v obsegu kot jo je, upoštevajoč ZNNZ in Zakon o lastnini na delu stavb (glej opombo 12) pridobila oziroma imela pok. M. H.. Pravice uporabe, ki je bila vezana na nacionaliziran in v letu 1992 denacionaliziran poslovni prostor, njegovi pravni prednici nikoli nista imeli in je zato nanj tudi nista mogli prenesti. Ta pravica je z denacionalizacijo poslovnega prostora v letu 1992 prešla na dediče denacionalizacijske upravičenke. Slednji so zato ob uveljavitvi ZLNDL, v obsegu te pravice, postali tudi (so)lastniki sporne nepremičnine. S spornimi vknjižbami, s katerimi je bila na pokojno denacionalizacijsko upravičenko M. H., nato pa njene dediče in ostale pravne naslednike, vknjižena lastninska pravica ne le na poslovnem prostoru, ampak tudi na „pripadajočem zemljišču parc. št. 64/3“, zato v pravice tožnika ne posega oziroma jih ne krši, saj jih v tem delu sploh (nikoli) ni imel.

S tem pa tožnik ne izpolnjuje enega od pogojev za izbrisno tožbo in zanjo v materialnopravnem pogledu ni aktivno legitimiran. Že iz tega razloga je tožbeni zahtevek neutemeljen in ga je potrebno zavrniti.

Pritožbenemu sodišču se do ostalih pritožbenih očitkov posledično ni potrebno opredeljevati. Dodaja zgolj to, da je tudi materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje o nedobrovernosti prve toženke, upoštevajoč dejanske ugotovitve, ki so bile povzete in zakonsko podlago za na tožnika vpisane pravice uporabe, vsaj vprašljiv.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek v celoti zavrnilo.

Ker je bila odločitev glede glavne stvari spremenjena, je bilo potrebno poseči tudi v odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka v postopku ni uspela, zato je na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP dolžna prvi, drugi in tretji toženi stranki, ki so povračilo zahtevale, le-te povrniti. Prvo toženi stranki je pritožbeno sodišče na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) priznalo: nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 828,10 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 764,40 EUR, pavšalni znesek ptt stroškov v višini 20 EUR po tar. št. 6002 ter 20 % DDV, skupaj 1.935,00 EUR. V preostalem delu je zahteva za povračilo neutemeljena, saj je odvetnik po ZOdvT upravičen le do ene nagrade za postopek in ene nagrade za narok, taksa za odgovor pa se po ZST-1 ne plačuje več. Drugo in tretje toženi stranki je bila priznana nagrada za postopek v priglašeni višini 765,70 EUR, pavšalni znesek stroškov v priglašeni višini, to je 15,31 EUR ter 20 % DDV, skupaj 937,21 EUR. Tako priznane stroške je tožeča stranka dolžna vsem trem toženim strankam povrniti v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Ker so prve tri tožene stranke s pritožbama uspele, so na podlagi 154. v zvezi z 165. členom ZPP upravičene tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka. Prvo toženi stranki je bila priznana nagrada za postopek pred sodiščem druge stopnje v višini 1.019,20 EUR (tar. št. 3210), pavšalni znesek za ptt v višini 20 EUR (tar. št. 6002), 20 % DDV v višini 207,84 EUR in taksa za pritožbo v višini 855,00 EUR, skupaj torej 2.102,04 EUR. Druga in tretja tožena stranka stroškov nista priglasili, zato je odločitev v tem delu odpadla. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, ki pa ji uspeha ni prinesel, bil pa je tudi sicer nepotreben, saj k rešitvi zadeve ni v ničemer prispeval. Do povračila stroškov, ki so ji z odgovorom nastali, zato ni upravičena (154. in 155. člen ZPP v zvezi z 165. členom ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------
(1) Pritožbeno sodišče zaradi obsega le-teh povzema le bistvene dele.
(2) V tem delu gre predvsem za stališče prve toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati, ali imajo vpisi v zemljiški knjigi podlago v materialnem pravu in jih zato, ne glede na ničnost denacionalizacijske odločbe, ki je bila podlaga za izpodbijane vknjižbe, ni mogoče izbrisati. Ker je prvo sodišče menilo, da to v zvezi z izbrisno tožbo ni relevantno, ni ugotavljalo dejstev v zvezi s tem (gre za pridobitev lastninske pravice na zemljišču na podlagi ZLNDL in na podlagi priposestvovanja), niti sodba o tem ne vsebuje razlogov o vseh relevantnih dejstvih, ki bi bila sicer odločilna za takšno presojo.
(3) Da je bilo (tudi) zemljišče podržavljeno in je na podlagi odločbe ObLO Ljubljana Vič z dne 12. 6. 1959 postalo družbena lastnina, je prvo tožena (pravočasno) trdila že v odgovoru na tožbo (list. št. 22).
(4) Primerjaj 2. alinejo 358. člena ZPP.
(5) V kolikor temu ne bi bilo tako, tudi ne bi prišlo do kasnejše vzpostavitve z.k. teles I in II (vpis pod zap. št 4B) ter v letu 1979 do vpisa pravice uporabe v korist C. M. (vpis pod zap. št. C9) in v letu 1983 (vpis pod zap. št. C12) na tožnika. Pravica uporabe je namreč obstajala le na zemljišču v družbeni lastnini.
(6) Primerjaj Navodilo o zemljiškoknjižnih vpisih nacionaliziranih stavb in stavbnih zemljišč (UL FLRJ št. 49/59 z dne 9. 12. 1959).
(7) Ta zakon je stopil v veljavo 25. 7. 1997.
(8) Primerjaj navedbe v tožbi (list. št . 4), pripravljalni vlogi z dne 23. 11. 2010 ( list. št. 29) in pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2011 (list. št 61 in 62).
(9) 37. člen ZNNZ je določal, da ima v primeru, če na nacionalizirani gradbeni parceli stoji zgradba, ki ni nacionalizirana, njen lastnik pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo, vse dotlej, dokler stoji na tem zemljišču zgradba.
(10) Njen vpis je bil, ob sklicevanju na 37. člen ZNNZ, izveden šele v korist njene dedinje M. C. v letu 1979.
(11) O tem je v sodni praksi stališče povsem enotno (primerjaj npr. odločbe VS RS II Ips 220/2004, II Ips 985/2006, II Ips 785/2009, II Ips 110/2011 in številne druge).
(12) Primerjaj 1. odstavek 1. člena Zakona o lastnini na delih stavb (UL FLRJ 16/1959 s sprem., veljal je od 23. 7. 1959 do 31. 7. 1976, ko je stopil v veljavo novi Zakon o pravicah na delih stavb).
(13) Primerjaj npr. 6. člen Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (UL FLRJ 26/54 s sprem., ki je kot republiški predpis veljal do 31. 7. 1976), 6. člen Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (UL SFRJ št. 5/68 s spremembami, ki je veljal do 1. 7.1972), 6. člen Zakona o pravicah na delih stavb (UL SRS št. 19/76, v tem delu veljal do 11. 10. 1991), 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami (UL SRS 19/76, ki je veljal do 24. 7. 1997), 12. člen Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (UL SFRJ št. 6/80 s spremembami, ki je veljal do 1.1. 2003).
(14) Primerjaj odločbo VS RS II Ips 110/2011.

Dokazovati mora tožnik.
Petitori incumbit probatio.