zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VSL0077287

Odločba:VSL sodba I Cp 2459/2012
 ECLI:
Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
Datum seje senata:20.03.2013
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:pravica do svobode izražanja – varstvo osebnostnih pravic – pravica od varstva časti in dobrega imena - pisanje spornih člankov o osebi – pripravnost ravnanja – zaničevalnost in žaljivost zapisanih besed – povrnitev nepremožnejkse škode - namen pravične odškodnine – penalna/izravnalna funkcija – relativno javna osebnost – pričakovana zasebnost
Zveza:OZ člen 179.
JEDRO:
Pravna teorija in sodna praksa sta enotni, da imajo javne osebe manjše polje pričakovane zasebnosti, in sicer v obratnem sorazmerju: bolj ko so javne, bolj se ožijo njihove pravice s področja varovane zasebnosti.

Tožnikova takratna javna podoba je skrčila njegov lasten pričakovan obseg zasebnosti, kar sočasno pomeni, da je pravica novinarja in časopisa (ki javnosti posredujeta informacije, do katerih ima ta pravico) do svobode izražanja manj omejena.

IZREK:
I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

OBRAZLOŽITEV:
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je ta od tožene stranke zahteval, prvič, da opusti vsako objavo imena in priimka ter slik tožnika, drugič, v primeru kršitve plača 5.000,00 EUR za vsako posamezno kršitev, tretjič, plačilo odškodnine v znesku 30.000,00 EUR, ter četrtič plačilo pravdnih stroškov. Tožnik je v plačilo naložilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 4.892,21 EUR.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodba obrazložena na abstraktnem nivoju. Sodišče je brez navedb o dejanskem stanju in brez sklicevanja na konkretne dokaze, ki bi jih časovno, krajevno in logično umestilo, zavrnilo zahtevek, kar predstavlja kršitev ZPP. Iz povzetih dejanskih ugotovitev sklepa, da je za sodišče bistvena zgolj objava v delu, ki zajema nove trditve in se s ponavljajočimi obrekljivimi in žaljivimi zapisi ter s povezavo s prejšnjimi članki ne ukvarja. Navaja 4. in 5. člen ZPP, nato povzame trditve iz prvostopenjskega postopka ter sodišču očita, da ni obravnavalo konkretnih zapisov, da ni obravnavalo pravil kodeksa novinarske etike ter da ni obravnavalo odločilnih dejstev niti upoštevalo pomena nedolžnosti ter varstva tožnikove pravice. Sodišče prav tako ni obravnavalo njegovih trditev o zlorabi štiri leta stare informacije in medijskem linču tožnika. Nedokazano je ostalo, da bi grozil direktorju novomeške policije. Sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka za objavo tožnikovih imena, priimka in slik ni imela njegovega dovoljenja, prav tako pa se ni opredelilo do njegovih trditev, da bi morala novinarka pri njem preveriti točnost informacij. Sodišče je brez obrazložitve zavrnilo zahtevek na plačilo odškodnine v znesku, ki je enak zaslužku iz prodaje časopisa, v katerem je bil objavljen članek. Nato povzema 7., 8., in 324. člen ZPP in sodišču očita njihovo kršitev, očita pa tudi kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave. V nadaljevanju graja uporabo materialnega prava. Izpodbijana sodba je sodba presenečenja. Presenečenje je že presoja tožnikovega položaja kot javne osebnosti in interesa javnosti, da izve tudi o neresnicah, ki si jih je novinarka izmislila. Ni mogoče zaključiti, da neko dogajanje izpred treh, štirih let daje novinarju neomejene možnosti brskanja po osebnih podatkih ter da mu je dovoljeno vse, prizadeti pa bi moral vzeti v zakup in biti pripravljen sprejemati žaljivo, obrekljivo pisanje in pisanje, grajeno na neresnicah, ne da bi bil upravičen zahtevati prepoved ponavljajočih se zapisov in odškodnine. Ne strinja se, da se je izpostavljal javnemu prostoru, saj je o njem pisal le Direkt. Vsi dokazi (vsebina Facebook, spletne strani Biomedica in Novi tednik) so nastali kasneje in jih januarja 2007 ni bilo, časovno ne sovpadanje pa je sodišče spregledalo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev. Sodišče je preveliko težo dalo položaju zdravilca, odgovornosti tega dela in pomenu visokih etičnih meril, saj je ob tem spregledalo časovni zamik med domnevnimi dejanji in ovadbami ter pisanjem. Vsi očitki o nasilju nad osebo drugega spola so bili ustavljeni leta 2004, zato je pisanje leta 2007 o tem nedopustno. Novinarka je vedela, da je kazenski postopek končan, tožnik nedolžen, pa je te podatke vseeno uporabila, ne da bi se prej o tem pozanimalo pri tožniku ali njegovi ženi. Meni, da mu je sodišče naložilo preveliko dokazno breme, saj je njegovo dokazno breme le škodni dogodek, obstoj škode in vzročna zveza, protipravnost in morebitno ekskulpacijo pa mora dokazati tožena stranka, sicer se določba 131. člena nepravilno uporablja. Zmotna je ocena sodišča, da gre za resno kritiko in da nima zaničevalnega namena. Pred tu obravnavanim člankom so o tožniku izšli že trije članki. Ni šlo za isti, pač pa za enak dnevnik, z isto uredniško politiko, istega odgovornega urednika (B. P.), isto novinarko, le da je izdajatelj časopisa, v katerem je izšel zadnji članek, drug – tožena stranka. Sklicevanje na postopek P 351/2009, tam izdano sodbo in predložene dokaze je utemeljeno zlasti v smeri presoje protipravnosti ravnanja novinarke in vztrajanju pri zlorabi medija ter dokazovanja namena zaničevanja v tej pravdi. Napačno je stališče, da če se v tožbi očita zapis o ostalih navedbah v člankih in gre za vsebine, črpane iz preteklih člankov, ni pravne podlage za uveljavljanje odškodnine. Vsaka objava je škodni dogodek zase. Ker pa je izmišljeno zgodbo ustvarila novinarka sama, gre za ne-novice, ki same po sebi pomenijo protipravno stanje in škodni dogodek, objavljanje člankov pa ustvarjanje novih škodnih dogodkov. V nadaljevanju povzema trditve, ki jih je v zvezi s tu spornim članom podal že pred sodiščem prve stopnje ter opozarja, da članka ni mogoče secirati, kot to stori sodišče, temveč ga je treba brati kot celoto. Potrebna bi bila presoja v luči bralca, ki ga odvrača od tožnika kot negativca. V nadaljevanju navaja, da je sodišče samo s seboj prišlo v nasprotje, saj je bil kazenski postopek zaradi nasilja nad ženo ustavljen že aprila 2004. Sodišče nepravilno meni, da je novinarka napravila potrebno, da bi raziskala informacije, ki so ji bile posredovane s pismom, ter graja dokazno oceno v zvezi s tem. Pismo ni bilo zapis svobodne volje, temveč je bilo pisano v časovnem obdobju več dni po nareku ljubimca, s katerim je imela žena razmerje, katerega cilj je bil onemogočiti tožnika pri isti ženski, prisvojiti si del njegovega premoženja (zlatnine in denarja), ki ga je žena odpeljala s seboj, ko jo je ljubimec odpeljal v Nemčijo, ni onemogočiti iskanje žene, ki jo je sprožil po njenem izginotju. V kazenskem postopku je dokazano, da je pismo poleti 2003 poslal policiji ljubimec in sprožil kazenski postopek. Sodišče preozko izpostavi, da obstaja med sumom ponarejanja listin o izobrazbi in domnevno nasilnostjo povezava s poklicem, ki ga opravlja. Sodišče je tudi napačno ocenilo, da ni prepoznati žaljivega načina zapisa informacij in da ni prepoznati namena novinarke po diskreditaciji tožnika. Zmotna je ocena, da kljub tabloidnemu načinu pisanja, ki je morda bolj ekspliciten in bolj provokativen, posamezni zapisi in izrazi niso vrednostno obarvani. Zmotna je tudi ocena, da je namen članka v opozorilu javnosti, da ima tožnikovo delu, zlasti pa izobrazba in reference, tudi manj prijetno plat. Tu sodišče spregleda pomen domneve nedolžnosti. Tožena stranka je z objavo uničila dobro ime in ugled tožnika ter ga tudi poslovno povsem sesula. Zapis je žaljiv, omalovažuje, žali in tožniku povzroča škodo. V nadaljevanju izpodbija stališče sodišča, da ni dokazal, da mu je škoda nastala ravno kot posledica tega članka. Tožbene trditve je ob zaslišanju potrdil sam. Sodišče od njega ne more zahtevati, da loči negmotno škodo, ki ju je nastala kot posledica prvih treh člankov, in tu vtoževano gmotno škodo, saj bi jo sodišče moralo presojati po prosti presoji. Tožba je bila vložena leta 2007, škoda opisana in specificirana, potrebne so bile številne urgence, da je sodišče po petih letih izdalo sodbo, v tem pa času pa so posledice izzvenele, ker je spomin javnosti omejenega trajanja, ljudje pa podzavestno brišemo negativne izkušnje. To vpliva na višino odškodnine, kar pa še ne pomeni, da škode ni. Nadalje navaja, da je presoja elementov odškodninske odgovornosti ter materialnopravne podlage za prepovedni in odškodninski zahtevek v konkretnem primeru pomembna tako v razmerju do tožnika kot v smislu generalne prevencije, splošnega nivoja družbene tolerance in odgovornosti do javne besede v Slovenije. Pravica do svobodnega izražanja in do informiranja je omejene zaradi pravic drugih (II Ips 524/95), v sodni praksi pa je uveljavljeno stališče, da je dovoljena kritika, če je objektivna, resna in nima zaničevalnega namena. Tako je izključena protipravnost dejanja, ki bi sicer lahko pomenilo poseg v čast in ugled oškodovanca, če gre za resno kritiko pri opravljanju kake družbene dejavnosti, obrambi kake pravice ali pa varstvu upravičenih koristi (II Ips 445/97, II Ips 919/94). V nadaljevanju ponovno izpostavlja že podane trditve ter opozarja, da v njegovem primeru ne gre za primerno, resno in objektivno kritiko ali spodbudo organom pregona, temveč je namenjena osebni diskreditaciji tožnika. Graja tudi zavrnitev prepovednega zahtevka, saj sodišče ni prepoznalo nevarnosti, da obstaja velika verjetnost, da se jutri ponovno objavi vsebina, ki je bila predmet preteklih člankov. Sklicuje se na 134., 10. in 178. člen OZ in navaja, da bi sodišče zahtevku moralo ugoditi. Tožnik namreč ni taka javna osebnost, da bi moral še naprej trpeti v strahu, da bo jutri spet dobil v roke nov, zanj žaljiv članek. Sam se v medijih ni pojavljal toliko, da bi to dovoljevalo njegovo blatenje. Ima težave z zdravjem, upokojil se je in potrebuje zgolj mir. Tožena stranka bi za objavo potrebovala njegovo soglasje. Če sodišče meni, da pisanja o tožniku ni mogoče prepovedati, potem bi ob pravilni uporabi zakona moralo prepovedati vsaj tisto, kar je vezano na sporna pisanja iz let 2005 do 2007. Še enkrat opozarja na spremembo sodne prakse za opredelitev elementa vzročnosti v primeru civilnega delikta, in sicer meni, da je treba uporabiti teorijo predvidljivosti. Tožena stranka je z zapisi sprejela pričakovanje in predvidela, da bo prišlo do reakcije javnosti, tožnikovih znancev, pacientov, sorodnikov in tožnika samega. Treba bi bilo uporabiti pravilo jajčne lupine – bistveno je, da je pisanje kot protipravno ravnanje povzročilo poseg v osebnostne pravice. V nasprotju z načelom pravičnosti bi bilo, da bi tožena stranka prodajala svoj dnevnik in kovala dobiček, zato je nepravično, da zadrži to, kar je ob povišani prodaji prejela. Sklicuje se še na sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 462/2009 in II Ips 919/2007 ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo najprej opozarja na prekluzijo glede določenih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, pa tudi glede določenih dejstev. Pritrjuje sodišču prve stopnje, da bil tožnik javna osebnost, kar nenazadnje izhaja iz tožnikovega zaslišanja ter priče S., sploh pa je deloval na za javnost zelo zanimivem področju alternativne medicine. Pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča, da novinarki ni mogoče očitati zaničevanja. Da so bila dejstva, o katerih je pisala novinarka, resnična, se je izkazalo v tem pravdnem postopku, saj tožnik ni predložil ustreznih nostrificiranih diplom in drugih uradnih listin, ki bi potrjevali njegove nazive. Novinarka je imela tudi zanesljive informacije, da je tožnik nasilen, saj ima sporno preteklost z elementi nasilja. Tudi vse ostale navedbe so v dokaznem postopku izkazale za resnične, zato novinarki ni mogoče očitati kršitev novinarskega kodeksa. Bistvo informacij je predstavljalo pismo tožnikove žene, pridobljene informacije o tožniku pa je novinarka še dodatno preverjala, pri čemer so se informacije v pretežnem delu pokazale za resnične. Pomembno je tudi dejstvo, da je novinarka v spornem članku izpostavila tožnikovo zanikanje objavljenih informacij. Novinarka je informacije tudi preverjala. Tožnikova škoda ni v zvezi s spornim člankom. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača pavšalne pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo vrsto domnevno zagrešenih (absolutno) bistvenih določb pravdnega postopka. Po oceni pritožbenega sodišča nobena od njih ni podana. Sodišče ni kršilo ne 4. in ne 5. člena ZPP, pravilno pa je uporabilo tudi 7., 8. in 324. člen ZPP, zato nobena od kršitev ni podana, podrobnejše odgovarjanje pa niti ni potrebno, ker je pritožbena graja posplošena. Iz navedenega tudi niso podane v pritožbi zatrjevane kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vse, za konkretni primer pravno odločilna dejstva.

6. Med pravdnima strankama nista bili sporni objava in vsebina članka, v katerem so med drugim objavljeni tožnikovi ime, priimek, fotografija ter fotografija njegove hiše. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo (in teh ugotovitev pritožnik ne izpodbija), da gre za članek, ki se navezuje na tri druge članke, vse pa je pisala ista novinarka (konkretnega sicer pod psevdonimom). Članek se osredotoča na prodajo tožnikove hiše, sicer pa ponavlja trditve o tožnikovih domnevno ponarejenih diplomah, domnevnem nasilstvu nad ženo, grožnjam direktorju novomeške policije in domnevnem izogibanju plačevanja davka. Tudi slednjih ugotovitev pritožnik kot takih ne izpodbija, a v nasprotju s sodiščem prve stopnje meni, da je novinarka prešla mejo resne kritike in je o njem pisala zaničevalno. Glede preostalih ugotovitev pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, do pritožbenih navedb, s katerimi tožnik izpodbijana posamezne dejanske ugotovitve, pa se bo opredelilo v nadaljevanju

7. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ob dejstvu, da vzporedno tekoča pravda, v katerem tožnik toži odškodnino zaradi posega v čast in dobro ime zaradi objave prvih treh člankov, v času zaključka glavne obravnave v tej zadevi še ni bila pravnomočno zaključena, ponovno presojalo, ali je imela novinarka utemeljen razlog, da je verjela v resničnost informacij, ki jih je objavila v tistih člankih, ugotovitve pa povzela tudi v tu spornem članku. Vendar to ne pomeni, da so predmet te pravde tudi preostali trije članki in da lahko tožnik zaradi kršitve osebnostnih pravic, ki izvira iz tistih člankov, tudi v tej pravdi uspešno (in avtomatično) iztoži odškodnino. Predmet te pravde je (tako je predmetno zadevo s trditveno podlago in tožbenim zahtevkom zastavil tožnik sam) samo en članek, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se je osredotočilo zgolj nanj.

8. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša s prvostopenjskim, da je tožnik relativno javna oseba. Pri varstvu pravic posameznika je treba namreč ločiti, ali gre za navadnega državljana ali za javno osebnost, pri slednjih pa (pravna) teorija in sodna praksa ločujeta še relativno in absolutno javne osebe. Med relativno javne osebe spadajo tisti, ki so zaradi povezanosti z določenim dogodkom/dejavnostjo za javnost zanimivi zgolj začasno (1), medtem ko so absolutno javne osebe zaradi svoje vloge in funkcije v družbi ves čas pod drobnogledom javnosti.(2) Delitev na relativno in absolutno javne osebe je prvič razdelil profesor Neuman-Deusberg leta 1960 v članku, objavljenem v Juristische Zeitung, z naslovom „Bilderrichterstattung über absolute und relative Personen der Zeitgeschichte“, kot primere relativno javnih oseb pa je navedel na primer dobitnike velikih nagrad na loteriji, storilce kaznivih dejanj in njihove žrtve, povzročitelje prometnih nesreč, obsojene sodnike itd.(3) Tožnik je bil v času pisanja spornih člankov zdravilec, kiropraktik, zato pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je tožnik v času, ko so izšli sporni članki, opravljal delo, ki je izjemno odgovorno, delo visokih etičnih meril in z velikim družbenim pomenom, zato je imela javnost pravico, da se (prek medijev – časopisa) seznani z dejstvi, o katerih je v spornih člankih pisala novinarka. Pravna teorija in sodna praksa sta enotni, da imajo javne osebe manjše polje pričakovane zasebnosti, in sicer v obratnem sorazmerju: bolj ko so javne, bolj se ožijo njihove pravice s področja varovane zasebnosti. Ustavno sodišče je zapisalo, da človek, ki se odloči za javno funkcijo/nastopanje, vzbuja večji interes javnosti, zato mora to vzeti v zakup,(4) teža te okoliščine pa je odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije ali dejavnosti/javnosti nastopanja gre. Oseba, ki se zavestno izpostavi javnosti, zase več ne more zahtevati priznanja statusa zasebnika, ki bi bil upravičen do anonimnosti, saj določeni elementi sfere zasebnosti in celo sfere intimnosti predstavljajo javno zadevo („public matter“).(5)

9. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pretehtalo kolizijo zavarovanih pravic – med pravico do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) in s pravico s področja varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Pritožbena izvajanja v smeri večjega priznanja zasebnosti tožniku iz navedenih razlogov niso utemeljena. O vseh, za tožnika spornih točkah (domnevno ponarejanje diplom, domnevno nasilje nad partnerico, domnevna utaja davkov in domnevne grožnje direktorju policije), je imela javnost upravičen interes, da do teh informacij pride. Povedano drugače: tožnikova takratna javna podoba je skrčila njegov lasten pričakovan obseg zasebnosti, kar sočasno pomeni, da je pravica novinarja in časopisa (ki javnosti posredujeta informacije, do katerih ima ta pravico) do svobode izražanja manj omejena. Ob navedenem je pravno neodločilno, ali se je tožnik sam (dodatno) izpostavljal javnemu prostoru z nastopanjem v medijih, čeprav je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča tudi v tem delu prepričljiva in je pritožbene navedbe ne omajejo. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve, da je v času, ko je bil sporni članek objavljen, opravljal svojo dejavnost, ta ugotovitev pa zadošča za sklep, da je imela novinarka v interesu javnosti pravico pisati o za tožnika spornih dejstvih, pri čemer je pisanje o domnevno ponarejenih diplomah in teku (pred)kazenskih postopkov v interesu javnosti vselej, ne le, ko gre za relativno ali celo absolutno javno osebo. Nepravilno je zato pritožbeno sklepanje, da od tožnika ni mogoče zahtevati, da bi to moral vzeti v zakup in sprejeti kritične in neprijetne ocene, ki se nanašajo na njegovo funkcijo (pravilno „dejavnost“). Pravilna je ugotovitev, da je v času pisanja člankov zoper tožnika (in ženo) še tekel (pred)kazenski postopek v zvezi s ponarejanjem listin (priloge C, fotokopije spisa IK 3882/2010); zavrnilna sodba z dne 24. 3. 2010 je postala pravnomočna šele 9. 2. 2011, z odločitvijo višjega sodišča pa je bila tožniku celo odvzeta diploma. Drži pritožbena navedba, da je bil v času objave člankov predkazenski postopek v zvezi sumom storitve kaznivih dejanj posilstva, spolnega nasilja, hude telesne poškodbe in ogrožanja varnosti, že zaključen, ker je tožilstvo odstopilo od pregona (fotokopije spisa Kpr 114/03 v prilogi), a točno taka je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje. Poleg tega je treba ti dejstvi povezati ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je novinarka dva do tri tedne pred objavo prvih treh člankov prejela šokantno pismo, ki ga je podpisala tožnikova žena in domnevna oškodovanka. Slednja je v tem postopku sicer zanikala, da bi to pismo napisala, a je sodišče prve stopnje napravilo prepričljivo dokazno oceno, zakaj ji ne verjame. Pri tem je v tu obravnavani zadevi ključno, da je dejstvo o zavrnilni kazenski sodbi v članku zapisala celo novinarka sama, res pa je ob tem dodala, zakaj je po njenem mnenju prišlo do ustavitve postopka. Tako mnenje pa še ne vzpostavlja protipravnosti, kot zmotno meni pritožnik. Pritožbena navedba, da o tem sploh ne bi smela pisati samo zato, ker je bil postopek že pravnomočno zaključen, je zato neutemeljena. Višje sodišče na tem mestu zavrača pritožbeno grajo dokazne ocene glede teh dejstev. Pritožbene trditve o vsebini pisma, različnih piscih, zlonamernosti novinarke in tem, da je bila ona del zarote, nimajo opore v izvedenih dokazih.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da v konkretnem članku ni nič zaničevalnega ali žaljivega niti ni besed, s katerimi bi novinarka vrednostno obarvala pisanje o tožniku, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja tožene stranke. Tožena stranka z objavo članka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni posegla v osebno dostojanstvo, duševno celovitost in zasebnost tožnika, ter ni presegla meje, ki ločuje dopustno resno kritiko od nedopustne. Pritožbena izvajanja o nasprotnem so neutemeljena.

11. Izčrpna in prepričljiva je tudi dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni dokazal, da bi mu zaradi konkretnega članka nastala škoda, kar je dodaten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Ne tožnik ne njegova žena, zaslišana kot priča, nista potrdila, da bi tožnikova škoda nastala zaradi tu obravnavanega članka. Besed, ki so tožnika po lastni izpovedi prizadele, v tem članku ni, poleg tega pa nastanka škode ob zaslišanju ni znal časovno umestiti, zato je tudi zaključek o nedokazanosti vzročne zveze med spornim člankom in škodo, nastalo tožniku, pravilen.

12. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za t. i. penalno odškodnino. Namen pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo ni ne povrnitev škode niti kaznovanje povzročitelja škode, temveč oškodovanca pomeni določeno zadoščenje, ki naj omili njegove težave. Zadoščenje oškodovancu pripada zaradi porušenega psihičnega ravnovesja, ne pa zaradi želje po pridobitvi premoženjske korist ali morda celo kaznovanju zatrjevanega povzročitelja škode(6). Na odsotnost penalnega vrednotenja odškodnine kaže tudi sodna praksa, ki priznava denarno odškodnino le v primerih, ko poseg v pravno zavarovano (osebnostno) sfero povzroči tudi škodno posledico v smislu ene od oblik nepremoženjske škode in ne že ob vsakem posegu. Za kaznovalno vlogo odškodninskega prava si del teorije(7) sicer prizadeva, vendar za primere grobih, namernih in dobičkonosnih medijskih posegov v osebnostne pravice, za kar pa v dejanskih ugotovitvah, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, v obravnavanem primeru v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne gre. Tudi ustaljena sodna praksa poudarja izravnalno, reparacijsko funkcijo pri premoženjski in satisfakcijo pri nepremoženjski škodi. Poleg tega iz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave izhaja zahteva, da morajo sodišča pravo v različnih postopkih v enakih zadevah uporabiti enako. Sodba, ki odstopa od sodne prakse, mora biti glede odstopa dovolj obrazložena.(8) V konkretnem primeru po mnenju višjega sodišča ni razlogov za odstop od sodne prakse. Sodni odločbi, na kateri se pritožnik sklicuje, nimata s tu obravnavano zadevo nobene zveze: zadeva II Ips 462/2009 se nanaša na priznanje tuje sodne odločbe, zadeva II Ips pa na splošno govori o posegih v osebnostne pravice.

13. V zvezi z zavrnitvijo prepovednega zahtevka pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje. Tožniku ne grozi dejanje, s katerim bi mu bila kršena osebnostna pravica, prav tako pa ni nevarnosti, da bi se ugotovljena kršitev ponovila, pri čemer dejstvo, da je po tu obravnavanih člankih izšel šel en članek, ne vpliva. Sodišče namreč sodi po stanju na dan zaključka glavne obravnave (16. 5. 2012), takrat pa tožniku nobena tovrstna nevarnost ni grozila, prav tako pa tožnik niti ne trdi, da bi po vložitvi te tožbe o njem protipravno pisal še kak novinar oziroma da bi izšel še kak članek, ki bi o tožniku pisal na nedopusten način. Neutemeljena je tudi zahteva, da je treba zahtevku v tem delu ugoditi zaradi generalne prevencije, saj v odškodninskem prostoru za tovrstno sankcijo ni zakonske podlage. Pritožbeno sodišče opozarja še, da z zahtevki, ki temeljijo na določbah OZ, ni mogoče doseči tistega, kar za zagotavljanje pravice do objave odgovora in popravka nudi ZMEd.

14. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

15. Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe in je njena logična posledica. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato gre za nepotreben strošek (165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------
(1) V zadevi Up-570/09 z dne 2. 2. 2012 je odločilo, da je podjetnik relativno javna oseba.
(2) Podrobneje v glej Žel, T., Absolutne in relativne javne osebe, diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, Maribor, 2012.
(3) Več o oblikah zahtevkov glej v Lampe, R., Varstvo splošne osebnostne pravice (in posebnih osebnostnih pravic) v nemškem civilnem pravu, Podjetje in delo, št. 3/2002, str. 6.
(4) Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009.
(5) Teršek, mag. A., ibidem, str. 4.
(6) Primerjaj Jadek Pensa, D., Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 1024.
(7) Primerjaj Mežnar, dr. Š., Novejši trendi v odškodninskem pravu, Podjetje in delo, št. 7, str. 1284. Mežnar, Š., Odškodnina kot kazen v primeru medijskih kršitev? zakaj (ne)?, IPP, 2006, stran 77. Primerjaj tudi dr. Bergant-Rakočević, V., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – o njeni penalni funkciji, Pravna praksa, 2006, št. 16, str. 6.
(8) Povzeto po sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 8. 11. 2012, opr. št. II Ips 130/2012.

Svojo pravico izvršuj tako, da ne prizadeneš tuje. Gaj.
Ita utere tuo ut alienum non laedas.