VSL sklep PRp 9/2013

Jedro

Ker se v hitrem postopku glede vročanja pisanj in rokov uporabljajo določila ZUP, sodne počitnice ne vplivajo na potek rokov, ko odloča v postopku o prekršku prekrškovni organ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo storilčevo zahtevo za sodno varstvo (pravilno: zahtevo storilčevih zagovornikov) kot prepozno. Odločilo je še, da mora storilec plačati stroške postopka – sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sklepa v skladu z določili Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

V pravočasno vloženi pritožbi storilčevi zagovorniki uveljavljajo, da je izpodbijani sklep nepravilen, nezakonit in protiustaven. Odvetniška družba je prejela odločbo o prekršku šele 6. 8. 2009, to je prvi delovni dan, ko je v času sodnih počitnic dvignila pošto, zahtevo za sodno varstvo pa je odposlala s priporočeno pošto 12. 8. 2009, torej znotraj osemdnevnega roka in je bila tako vložena pravočasno. V času od 15. 7. 2009 do 5. 8. 2009 je odvetniška družba zaradi sodnih počitnic in s tem povezano odsotnostjo odvetnikov pri Pošti naročila, da ne bo prejemala priporočenih poštnih pošiljk, ki so se zato vračale oziroma bi se morale vračati naslovniku. V času sodnih počitnic se strankam in njihovim pooblaščencem ne vročajo sodna pisanja, procesni roki pa ne tečejo. V takem primeru fikcija vročitve, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, ni dopustna. Sodbi Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-56/06 z dne 15. 3. 2007 in Vrhovnega sodišča RS opr. št. IV Ips 59/2007 z dne 14. 2. 2008 v izreku ne navajata tega, česar navaja sodišče prve stopnje, ki se sklicuje argumente sodišč v obrazložitvi sodnih odločb, ki nista pravno zavezujoči in ne ustvarjata sodne prakse; po mnenju obdolženca pa sta tudi pravno zgrešeni in neustavni. V skladu s Sodnim redom, ki velja za vsa redna in specializirana sodišča (Okrajno sodišče v Ljubljani je redno sodišče), procesni roki v času sodnih počitnic ne tečejo. Obdolženec je bil 10. 5. 2011 navzoč pred rednim sodiščem, ko je bila v skladu z določili Zakona o kazenskem postopku (in ne Zakona o splošnem upravnem postopku; ZUP) zaslišana priča, zato ne gre za hitri postopek, ki zaslišanje obdolženca oziroma prič niti ne predvideva. Obdolženec je zaradi sklicevanja sodišča prve stopnje na določbe ZUP v slabšem položaju kot obdolženec, zoper katerega bi postopek tekel po določilih Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kar je ustavno nedopustno; njegov slabši položaj pa ni z ničemer utemeljen oziroma je brez pravne podlage. Sodišče je pričo opozorilo po določbah ZKP, kar je mogoče le v rednem postopku. Obdolženec je bil z izpodbijano nezakonito odločbo prikrajšan tudi pri uveljavljanju svojih pravic in sicer zahteve za sodno varstvo, ki je sodišče ni vsebinsko obravnavalo, s čimer mu je bilo onemogočeno sodno varstvo oziroma pravno sredstvo proti odločbi državnega organa, kar je kršitev 23. in 25. člena Ustave RS. Zaradi fikcije vročitve mu tudi ni bila omogočena pravica do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe iz 29. člena Ustave RS. Drugi odstavek 52. člena Zakona o prekrških (ZP-1) je določal, da ni dovoljeno odločati v hitrem postopku, če je predpisana stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila in za prekrške zoper varnost javnega prometa, za katere je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po ZP-1 izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na navedeno „sodba presenečenja“, saj bi lahko sodišče tak sklep ob sklicevanju na isto (po mnenju obdolženca sicer napačno) pravno podlago izdalo že pred zaslišanjem priče. Na podlagi 67. člena ZP-1 se za vročanje pisanj smiselno uporabljajo določbe ZKP, kar pomeni, da se med sodnimi počitnicami obdolžencem in zagovornikom sodna pisanja ne bi smela vročati, v kolikor se, pa procesni roki ne tečejo. Kot dokaz predlagajo poizvedbe pri Pošti o režimu poštnega predala Odvetniške družbe v času od 15. 7. 2009 do 15. 8. 2009.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je namreč odločilo pravilno in zakonito, ko je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo za sodno varstvo vloženo zoper odločbo o prekršku prekrškovnega organa kot prepozno. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je bila odločba o prekršku storilcu osebno vročena 15. 7. 2009, storilčevim zagovornikom pa je bila vročena v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP (ki se uporablja v hitrem postopku glede rokov in vročanja na podlagi prvega odstavka 58. člena ZP-1, če v tem ali drugem zakonu ni drugače določeno) po tem, ko je bilo odvetniški družbi 15. 7. 2009 v hišnem predalčniku puščeno sporočilo o prispelem pismu (odločbi o prekršku), v katerem so bili poučeni, da lahko pismo prevzamejo v roku 15 dni, ki začne teči dne 16. 7. 2009; po tem roku bo pismo puščeno v hišnem predalčniku oziroma izpostavljenem predalčniku. Ker storilčevi zagovorniki pisma v roku 15 dni niso prevzeli na pošti, se po četrtem odstavku 87. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka, o čemer so bili zagovorniki v sporočilu o prispelem pismu tudi poučeni. Zakonsko določen osemdnevni rok za vložitev zahteve za sodno varstvo se je tako iztekel v petek 7. 8. 2009, storilčevi zagovorniki pa so vložili zahtevo za sodno varstvo po poteku tega roka in sicer 12. 8. 2009, ko so jo oddali na pošto kot priporočeno pošiljko, kar je razvidno iz štampiljke Pošte na kuverti, s katero so poslali zahtevo za sodno varstvo prekrškovnemu organu PP Ljubljana Vič. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da fikcija vročitve v obravnavanem primeru ne pride v poštev zaradi vročanja v času sodnih počitnic in navedbe, da procesni roki v času sodnih počitnic ne tečejo, saj je že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno navedlo, da sodne počitnice na potek rokov v obravnavanem primeru, ko je odločal v postopku o prekršku zoper storilca prekrškovni organ PP Ljubljana Vič v hitrem postopku in z odločbo o prekršku odpravil plačilni nalog ter storilcu izrekel sankcije za očitani mu prekršek, ne vplivajo. V hitrem postopku se glede vročanja in rokov uporabljajo določila ZUP (in ne ZKP, kot navajajo pritožniki), tako v primeru ko prepozno zahtevo za sodno varstvo zavrže prekrškovni organ, kot tudi v primeru, ko prepozno zahtevo zavrže sodišče na podlagi 64. člena ZP-1, kot v obravnavanem primeru, saj ni mogoče sprejeti stališča, da bi različna organa (prekrškovni organ in sodišče) oprla odločitev o preizkusu pravočasnosti istega pravnega sredstva na določbe različnih zakonov. Glede na navedeno so neupoštevne pritožbene navedbe, ko se pritožniki sklicujejo na določila Sodnega reda, saj le-ta velja, kot tudi sami navajajo v pritožbi, za redna in specializirana sodišča, v obravnavanem primeru pa je odločal o prekršku in izdal odločbo prekrškovni organ (in ne sodišče), ki bi moral na podlagi drugega odstavka 63. člena ZP-1 s sklepom itak že zavreči prepozno zahtevo za sodno varstvo. Prvostopenjsko sodišče se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno oprlo na tehtne in prepričljive argumente, ki sta jih navedla Ustavno sodišče RS v odločbi opr. št. U-I-56/06-31 z dne 15. 3. 2007 in Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. IV Ips 59/2007 z dne 14. 2. 2008. Sodna praksa predstavlja sekundaren vir prava, ki zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava; primeri iz sodne prakse pa vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih z močjo uporabljene argumentacije. Prvostopenjsko sodišče je sicer v postopku zaslišalo pričo in šele nato izdalo izpodbijani sklep, kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča, saj lahko le-to kadarkoli zavrže prepozno ali nedovoljeno zahtevo za sodno varstvo. Glede na navedeno so neupoštevne tudi pritožbene navedbe, da je bila storilcu kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave RS, in navedbe, kdaj ni dovoljeno odločati v hitrem postopku (storilcu z odločbo o prekršku sploh ni bila izrečena stranska sankcija prepoved vožnje motornega vozila, postopek pa tudi ni vodil zoper prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja). Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe, da je bilo storilcu, ker sodišče vsebinsko ni obravnavalo zahteve za sodno varstvo, onemogočeno sodno varstvo oziroma pravno sredstvo, zato sta bila kršena 23. in 25. člen Ustave RS. Na podlagi navedenih členov Ustave RS ima vsakdo pravico do sodnega varstva in do pravnega sredstva, vendar pa je pogoj, da sodišče vsebinsko odloča o pravnem sredstvu proti odločbam sodišč in drugih državnih organov (torej tudi o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku prekrškovnega organa), da je pravno sredstvo vloženo pravočasno. Ker pa je sodišče prve stopnje zahtevo za sodno varstvo zavrglo kot prepozno, se ni spuščalo v vsebinsko obravnavo zahteve.

Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 zavrnilo pritožbo storilčevih zagovornikov kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker storilčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, mora storilec na podlagi 147. člena ZP-1 plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso, ki mu bo odmerjena v skladu z določili ZST-1.

Datum zadnje spremembe:

11.06.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sklep PRp 833/2013
• VSRS Sodba IV Ips 43/2015
• Sodba IV Ips 2/2010