VSL sklep EPVDp 15/2012

Jedro

Odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kljub predloženemu spričevalu ni samoumevna. Sodišče mora pri odločanju o odložitvi izvršitve upoštevati vse odločilne okoliščine, celovito presoditi osebnost storilca, stopnjo njegove odgovornosti za prekrške in druge okoliščine, v katerih je storil prekrške. Za ugotovitev teh okoliščin pa lahko (in ne mora) razpiše narok, na katerega povabi storilca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je v izpodbijanem sklepu na podlagi petega odstavka 202.d člena Zakona o prekrških (ZP-1) odločilo, da se zavrne predlog storilca za odločitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Iz razlogov izhaja, da sodišče ocenjuje, da je storilec prekrške storil z večjo stopnjo odgovornosti in da so takšne narave, da ni mogoče pričakovati, da v bodoče ne bo ponavljal prekrškov, čeprav storilec to obljublja, saj se je kar dvakrat zavestno odločil za vožnjo z vozilom v cestnem prometu v vinjenem stanju.

Proti sklepu se pravočasno pritožuje storilec preko zagovornikov zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnih določb zakona (156. člen ZP-1 v povezavi z 202.d členom ZP-1). Pritožba poudarja, da je storilec vložil laičen predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v katerem pa je pojasnil razloge in okoliščine, ki po njegovem mnenju utemeljujejo pričakovanje, da prekrškov ne bo ponavljal. Navedel je, da prekrške obžaluje in da so imele sankcije nanj že dovolj močan vpliv, da prekrškov zagotovo ne bo več ponavljal, predvsem pa ne prekrškov povezanih s prisotnostjo alkohola v organizmu med vožnjo, saj je do udeležbe v prometu v vinjenem stanju v obeh primerih prišlo po spletu različnih okoliščin. Opravlja odgovorno delovno mesto in dnevno veliko prevozi že, ker se iz Kranja vozi v službo v Celje. Pričakoval je, da bo sodišče njegovemu predlogu ugodilo predvsem ob dejstvu, da je odgovoren posameznik, saj mu sicer ne bi bilo zaupano vodenje podjetja z okrog 200 zaposlenimi, preživlja pa tudi družino in ima tudi sicer pozitivne osebnostne lastnosti. O osebnosti predlagatelja in njegovem obnašanju v prometu bi se sodišče lahko prepričalo tudi z njegovim neposrednim zaslišanjem, kot je to predvideno v petem odstavku 202.d člena ZP-1, vendar te možnosti ni izkoristilo, zato je zavrnitev predloga napačna v dejanskem in pravnem pomenu, v vsakem primeru pa preuranjena. Sodišče je kot zavrnilni razlog navedlo, da je storil dve kršitvi v povezavi z vožnjo pod vplivom alkohola, da kaže na neodgovoren odnos do drugih udeležencev v prometu tudi zaradi prekoračitve hitrosti in da je prekrške storil z večjo stopnjo odgovornosti, zato ponovno pripominja, v kakšnih okoliščinah je prišlo do obeh voženj. Sodišče ni pripisalo nobenega pomena dejstvu, da predlagatelj prekrška obžaluje, o čemer bi se lahko prepričalo tudi s povabilom na zaslišanje in da ni nagnjen k uživanju alkohola, kar je razvidno iz zdravniškega spričevala. Prekršek povezan s prehitro vožnjo pa tudi ni take teže, ker je šlo za prekoračitev 10 do 20 km na območju Ljubljane in to ne bi smelo vplivati na presojo sodišča o zagotovilu predlagatelja, da ne bo ponavljal prekrškov. Neprijetno je bil presenečen nad argumentacijo sodišča, ki mu je še dejstvo, da opravlja pomemben poklic in ima veliko odgovornost za podjetje, štelo v škodo in mu na tej podlagi pripisalo višjo stopnjo odgovornosti za storjene prekrške. Celo lastnik je s pismom podpore izkazal zaupanje predlagatelju. Meni, da na podlagi treh prekrškov, ki so bili storjeni v obdobju dobrih dveh let gotovo ni mogoče šteti storilca za trdovratnega prekrškarja – povratnika in mu na tej podlagi odreči pravice, da sodišču upraviči zaupanje v preizkusni dobi. Sodišče ima dovolj manevrskega prostora in orodij, da predlagatelju postavi tako stroge pogoje, da bo z njihovo izpolnitvijo lahko opravičil podeljeno zaupanje, saj lahko ob neizpolnjevanju pogojev vsak čas prekliče odložitev sankcije, preizkusno dobo pa določi v razponu od 6 do 24 mesecev. Z izpolnitvijo obveznosti, ki jih naloži sodišče pa bi bilo mogoče kaj kmalu ugotoviti, ali je od tistega, ki mu je odložena izvršitev sankcije, utemeljeno pričakovati, da ne bo ponavljal prekrškov. Sodišče je v izpodbijanem sklepu tako zmotno presodilo dejstva, ki so pomembna za presojo ponovitvene nevarnosti in hkrati nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj bi v dvomu glede navedb predlagatelja moralo izvesti vsaj njegovo neposredno zaslišanje in je tako sodišče nepravilno uporabilo določbe 202.d člena ZP-1. Predlaga, spremembo sklepa in ugoditev predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja; podrejeno pa razveljavitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pregled zadeve pokaže, da je prvostopno sodišče utemeljeno in zakonito zavrnilo storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in je za svojo odločitev v izpodbijanem sklepu navedlo ustrezne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Nepomembno je, da gre za laičen predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj je storilec v njem pojasnil, zakaj pričakuje od sodišča, da bo ugodilo njegovemu predlogu in je priložil tudi zdravniško spričevalo. Vendar pa (kot navajajo tudi uvodna pojasnila Zakona o prekrških z novelama ZP-1F in ZP-1G) odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kljub predloženemu spričevalu ni samoumevna. Pri odločanju o odložitvi izvršitve mora sodišče upoštevati vse odločilne okoliščine, celovito presoditi osebnost storilca, stopnjo njegove odgovornosti za prekršek in druge okoliščine, v katerih je storil prekršek. Vse to pa je pred svojo odločitvijo prvostopno sodišče storilo, kot izhaja iz razlogov sklepa in ni mogoče pritrditi pritožbenim zatrjevanjem, da je odločitev sodišča preuranjena, ker sodišče ni izkoristilo možnosti iz petega odstavka 202.d člena ZP-1, ko ni razpisalo naroka in storilca ni neposredno zaslišalo. Kot pravi določilo zakona „za ugotovitev teh okoliščin sodišče lahko razpiše narok, na katerega povabi storilca prekrška“. Glede na sedanje pritožbene navedbe, ki so pravzaprav le ponovitev in poudarjanje navedb storilčevega sicer laičnega predloga, tudi višje sodišče ugotavlja, da na samem naroku storilec ne bi mogel povedati o sebi kaj drugega, kot pa je že povedal v svojem predlogu in kot je sodišče ugotovilo glede na prekrške, ki jih je storil. Utemeljena je bila zato odločitev, da za ugotovitev določenih okoliščin ni potrebno zaslišati storilca, in sodišče naroka ni razpisalo. Kljub tej okoliščini pa je sodišče pretehtalo vse to, kar od njega zahtevajo določila petega odstavka 202.d člena ZP-1 in je pravilno večjo težo poklonilo okoliščini, da je storilec v časovnem razmaku desetih mesecev kar dvakrat vozil pod vplivom alkohola in to ob visoki stopnji alkoholiziranosti glede na to, da je v primeru sodbe storil prekršek po d) točki četrtega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) in v primeru plačilnega naloga PPP Ljubljana PN prekršek iz 3. točke petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). Pravilno je presodilo, da je oba ta prekrška in prekršek prekoračitve hitrosti (prekršek po b) točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 iz plačilnega naloga PP Ljubljana Moste PN) storil z višjo stopnjo odgovornosti (torej z naklepom). Ni res (kot zatrjuje pritožba), da je sodišče o večji stopnji odgovornosti za prekrške zaključilo zaradi storilčevega poklica, temveč je prekršek prekoračitve dovoljene hitrosti že po sami naravi tak, da ga je mogoče storiti le z naklepom; stopnja alkoholiziranosti v drugih dveh primerih pa je bila tolikšna, da je storilec nedvomno popil večjo količino alkoholnih pijač in se je tega zavedal, pa se je vseeno za vožnjo odločil, s čimer je storil prekrška z eventualnim če že ne z direktnim naklepom. Sodišče ima zato prav, da je storilec vse te tri prekrške storil z večjo stopnjo odgovornosti. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, v kakšnih okoliščinah je prekrške storil: npr. prekoračitev dovoljene hitrosti na mestni ljubljanski cesti, ko je promet običajno gostejši (česar pritožba niti ne zanika), kot tudi ne more izpodbijati nesporno ugotovljenih dejstev, „da je storilec v obdobju od 1. 9. 2010 do 14. 7. 2011 storil dve kršitvi vožnje pod vplivom alkohola, ki sta nedvomno hujši kršitvi cestno prometne discipline, pri čemer je imel v organizmu v obeh primerih visoke koncentracije alkohola, pri katerih so vozniške sposobnosti precej okrnjene in zmanjšana sposobnost voznika za varno udeležbo v cestnem prometu“. V predlogu je storilec utemeljeval, da je v obeh primerih, ko je bila ugotovljena vinjenost, do udeležbe v prometu v tem stanju prišlo po spletu različnih okoliščin, ki jih vnaprej žal ni predvidel in so bile rezultat nespametnih odločitev, ki jih je sprejel že v duševno neustreznem stanju. Prav take navedbe kažejo na to, da storilec nima kritičnega odnosa do alkohola in do vožnje pod vplivom alkohola, ker poizkuša svoje dejanje opravičevati z duševno neustreznim stanjem – kar ne zagotavlja, da ne bo ponovno v „duševno neustreznem stanju„ sprejel odločitve za vožnjo in tako vozil pod vplivom alkohola. Podobno (nespametno) utemeljuje in opravičuje vožnjo storilca tudi pritožba, ko poudarja, da sta bili odločitvi za vožnjo sprejeti v stanju, ko je bilo zavedanje o nevarnosti takšnega početja že okrnjeno in zato višje sodišče ugotavlja, da okoliščina, da je storilec dvakrat ponovil prekršek vožnje pod vplivom alkohola (in to ob visoki stopnji) kaže na to, da pri njem obstaja ponovitvena nevarnost in so torej pravilni zaključki sodišča v izpodbijanem sklepu, da so prekrški takšne narave, da ni mogoče pričakovati, da v bodoče ne bo ponavljal prekrškov, čeprav to obljublja v predlogu. Pritožba poudarja še storilčevo obžalovanje prekrškov, vendar več kot očitno je, da storilec prekrške obžaluje zaradi samih posledic, ki so ga doletele, saj sicer, če bi se že prvič zavedal resnosti take vožnje pod vplivom alkohola, že drugega prekrška vožnje pod vplivom alkohola ne bi storil. Pri prekoračitvi dovoljene hitrosti vožnje gre sicer res za najstarejšega od prekrškov in najmilejšega (čeprav tudi storjenega z naklepom) od vseh treh prekrškov, vendar prav ta celota vseh treh prekrškov kaže na to, da je storilec nevaren voznik. Poudariti je namreč potrebno, da se po tretjem odstavku 22. člena ZP-1 izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil že storilcu, ki v časovnem obdobju krajšem od treh let s pravnomočnimi odločbami doseže ali preseže osemnajst kazenskih točk; medtem ko je storilec v časovnem obdobju krajšem od dveh let pridobil skupno kar devetindvajset kazenskih točk, s čimer je mejo osemnajstih kazenskih točk krepko presegel in to prav zaradi težje narave prekrškov, za katere je predpisanih več kazenskih točk. Okoliščina, da storilec opravlja odgovorno delovno mesto v družbi A. pa tudi ne kaže, kakšna je osebnost storilca kot voznika, kar je edino pomembno. To, kakšen je storilec osebnostno kot voznik pa nedvomno bolj izkazujejo prekrški, ki jih je storil, kot pa njegove osebnostne značilnosti pri delu ali doma v družini. Sodišče je tako pravilno presodilo vse okoliščine, ki so merodajne za presojo, ali naj se nekemu vozniku odloži izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj ne gre za pravico, ki bi vozniku avtomatično pripadala v tistem trenutku, ko se mu izda sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja in predloži zdravniško spričevalo. V primeru konkretnega storilca je zato prvostopno sodišče pravilno presodilo, da mu (tako kot vsem drugim storilcem do 1. oktobra 2011) preneha veljati vozniško dovoljenje in bo moral storilec po že ustaljenem postopku spet pridobiti vozniško dovoljenje, pred tem pa bo kot nevaren voznik za nekaj časa izločen iz prometa, ker pri storilcu ni mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal prekrškov. Enako meni višje sodišče, da pri storilcu (glede na to, da je kar trikrat storil prekršek, ki spada med najhujše v prometu s pogosto usodnimi posledicami) ni podana pozitivna prognoza in je bila zato odločitev za zavrnitev storilčevega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pravilna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pri odločanju po določilih devetega odstavka 202.d člena ZP-1 zavrnilo pritožbo zagovornikov kot neutemeljeno in je po določilih tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 potrdilo izpodbijani sklep.

Na podlagi določil 147. člena ZP-1 je storilcu naložilo še plačilo sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka, ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli. O višini sodne takse bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim plačilnim nalogom in skladno z določili Zakona o sodnih taksah.

Datum zadnje spremembe:

11.06.2013

Podobni dokumenti:

• VSC sklep EPVDp 96/2015
• VSC sklep EPVDp 125/2015
• VSL sklep EPVDp 130/2012