VSL sodba PRp 355/2012

Jedro

Uživanje zdravil, v kolikor to niso pripravki v etanolu, ne vpliva na rezultate meritev alkohola v izdihanem zraku, saj so zdravila v krvi prisotna v prenizkih koncentracijah in so praviloma tudi manj hlapna; prav tako ni poznano zdravilo, ki bi vplivalo na metabolizem alkohola in tako zviševalo njegovo vsebnost v krvi; zaradi kombiniranega uživanja alkohola in posameznih zdravil pa so lahko psihofizične sposobnosti voznika zmanjšane bolj, kot pa če bi užival samo alkohol.

Prištevnost se na splošno domneva in se posebej ne ugotavlja, pač pa se ugotavlja neprištevnost, kadar lahko izključi storilčevo krivdo. Vprašanje o prištevnosti obdolženke se v času storitve prekrškov ni zastavljalo, tudi pritožbene navedbe o tem ne vzbujajo dvoma, saj v tej zadevi ni mogoče prezreti, da je bila kontrolirana po tem, ko je bila kot voznica motornega vozila že nekaj časa udeležena v cestnem prometu, kar od voznika vsekakor zahteva posebno znanje in sposobnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje je bila obdolženka spoznana za odgovorno storitve prekrškov po petem odstavku 37. člena, petem odstavku 110. člena in 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), za katere ji je bila po določitvi sankcij za posamezne prekrške, in sicer globe v znesku 500,00 eurov in petih kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek pod točko 1, globe v znesku 200,00 eurov za prekršek pod točko 2 ter globe v znesku 1.200,00 eurov in osemnajstih kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek pod točko 3, izrečena enotna sankcija, globa v znesku 1.900,00 eurov, v katero se všteje čas pridržanja do 12 ur v znesku 20,00 eurov, s poukom o pravici do polovičnega plačila globe za prekrška pod točkama 1 in 2, in triindvajset kazenskih točk v cestnem prometu, naloženo pa ji je bilo tudi plačilo stroškov postopka – sodne takse.

Zoper sodbo je obdolženkin zagovornik vložil pritožbo glede prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP (tč. 3 izreka) zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče ob zadnjem zaslišanju odločilo, da bo zaslišana tudi oškodovanka, zato je obdolženka pričakovala še eno obravnavo, saj oškodovanke ob njenem zaslišanju ni bilo, meni pa, da bi bilo potrebno tudi soočenje z oškodovanko. Po vseh podatkih v spisu in ob upoštevanju njenega zagovora je namreč možno sprejeti zaključek, da je bilo njeno ravnanje kot voznice izredno nenavadno. Vsekakor je ostalo odprto vprašanje, ali je bila takrat sploh prištevna. Bila je pod vplivom duševne motnje, prav takšno stanje pa je imelo za posledico opisano ravnanje, in ne očitana stopnja alkoholiziranosti. V času postopka o obravnavanih prekrških je bila obdolženka hospitalizirana na psihiatrični kliniki in je bila šele pred nekaj dnevi izpuščena v domačo nego, o čemer je zagovornika obvestila njena hčerka. Očitno gre pri obdolženki za zdravstvene težave, ki trajajo že dalj časa, in je zato vprašljivo, ali je sploh odgovorna za prekrške, ki naj bi jih storila v prištevnem stanju. Glede na dejansko stanje v tej zadevi pa obdolženki tudi ni možno dokazati nobene oblike malomarnosti. Zato bi bilo na mestu, da se dejansko stanje v nakazani smeri dopolni.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje uporabilo ustrezne materialne predpise in obdolženko utemeljeno spoznalo za odgovorno storitve obravnavanega prekrška, glede česar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, saj se z njimi v celoti strinja.

Glede na pritožbene navedbe le še dodaja, da ne vidi razlogov za dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je odločitev o odgovornosti utemeljeno oprlo na podatke zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, iz katerega je med drugim razvidno, da je bilo ob prisotnosti obdolženke kot voznice ugotovljeno, da je indikator alkohola po tem, ko najmanj pet minut pred preizkusom ni kadila in najmanj 15 minut pred preizkusom ni pila alkoholnih pijač, pokazal 0,76 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, s čemer se je strinjala in zapisnik s takšno vsebino na kraju samem podpisala brez pripomb, kar je potrdila tudi v zagovoru, pri katerem je bil navzoč njen zagovornik. V zagovoru je sicer navedla, da se dogodka ne spomni dobro, vendar pa tudi, da se spomni, da je z vozilom trčila v drugo vozilo, da so jo ustavili policisti ter ji odredili preizkus alkoholiziranosti z alkotestom, ki ga je opravila, takrat oziroma prej ni pila, drugače uporablja tablete, zaradi zdravstvenih tegob, pri čemer je dodala, da je pošteno pihala, izrecno pa tudi, da ne beži od svoje odgovornosti. Da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je sestavljen v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, je v odločbi Up-621/03-21 z dne 2. 12. 2004 že presodilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. V več mnenjih sodnomedicinskih izvedencev pa je tudi že bilo pojasnjeno, da uživanje zdravil, v kolikor to niso pripravki v etanolu, ne vpliva na rezultate meritev alkohola v izdihanem zraku, saj so zdravila v krvi prisotna v prenizkih koncentracijah in so praviloma tudi manj hlapna; prav tako tudi ni poznano zdravilo, ki bi vplivalo na metabolizem alkohola in tako zviševalo njegovo vsebnost v krvi; zaradi kombiniranega uživanja alkohola in posameznih zdravil pa so lahko psihofizične sposobnosti voznika zmanjšane bolj, kot pa če bi užival samo alkohol. Iz podatkov v spisu pa je tudi razvidno, da je bila tako v vabilu kot pred podajo zagovora poučena, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogla uveljavljati, ter da je lahko navzoča pri izvajanju posameznih dokazov, na zahtevo pa jo bo sodišče povabilo k posameznim procesnim dejanjem, vendar zaslišanja oškodovanke oziroma navzočnosti pri njenem zaslišanju (oziroma procesnih dejanjih) ni zahtevala, tako da o zaslišanju oškodovanke ni bila obveščena. V skladu z 9. členom ZP-1 pa je storilec za prekršek odgovoren, če je prekršek storil iz malomarnosti ali z naklepom, pri čemer v skladu z 8. členom ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ni kriv, kdor ob storitvi prekrška ni bil prišteven, prištevnost pa se na splošno domneva in se posebej niti ne ugotavlja (ugotavljati se mora samo takrat, ko obstajajo razlogi za dvom vanjo), pač pa se ugotavlja neprištevnost, kadar lahko izključi storilčevo krivdo. V skladu z drugim odstavkom 29. člena KZ-1 ni prišteven storilec, ki ob storitvi dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti, v skladu s četrtim odstavkom istega člena pa je kriv (tudi) tisti storilec, ki si je z uporabo alkohola, drog ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem za prekršek ugotovljena njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Kot izhaja iz zagovora obdolženke se vprašanje o njeni prištevnosti v času storitve prekrškov ni zastavljalo, tudi pritožbene navedbe pa o tem ne vzbujajo dvoma, saj v tej zadevi nikakor ni mogoče prezreti, da je bila obdolženka kontrolirana po tem, ko je bila kot voznica motornega vozila že nekaj časa udeležena v cestnem prometu, kar od voznika vsekakor zahteva posebno znanje in sposobnost, tako da ni mogoče sprejeti pritožbenih navedb, da v času vožnje oziroma storitve prekrška(ov) ni bila prištevna. Voznik pa ima v skladu s 107. členom ZPrCP na kraju samem možnost oporekati poteku ali rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku (alkotestom) ter je v tem primeru odrejen preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled, kar je obdolženka kot voznica z opravljenim vozniškim izpitom nedvomno vedela, vendar tega ni storila, s tem pa je sama preprečila dodatno preveritev izmerjenega rezultata, česar nedvomno ne bi storila, če bi menila, da rezultat ni posledica pred vožnjo zaužite alkoholne pijače. Glede na ugotovljeno visoko stopnjo alkohola v njenem organizmu pa se je tudi po mnenju pritožbenega sodišča v trenutku, ko je začela z vožnjo, nedvomno zavedala, da je uživala alkoholne pijače v količini, ki presega zakonsko dopustno stopnjo alkohola v organizmu voznika (v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZPrCP smejo imeti vozniki, razen iz prvega odstavka tega člena, največ do vključno 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, pod pogojem, da tudi pri nižji koncentraciji alkohola ne kažejo znakov motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu), pa kljub temu začela z vožnjo v takšnem stanju, in torej prekršek storila z direktnim naklepom.

Glede na navedeno pritožbene navedbe dvoma o pravilnosti v postopku na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja niso vzbudile in je obdolženka tudi po mnenju pritožbenega sodišča storila obravnavani prekršek (z upoštevanjem možnosti odstopanja je bila v njeno korist pravilno ugotovljena stopnja 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) in je zanj odgovorna.

Pri preizkusu odločitve o sankcijah je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila za prekršek pod točko 3 globa določena v najnižjem predpisanem znesku (v skladu s 1. alineo drugega odstavka 17. člena ZP-1 jo je mogoče posamezniku izreči v znesku do 5.000,00 eurov), pri čemer so primerno prišle do izraza ugotovljene in za odmero pomembne okoliščine, kot so navedene v sodbi sodišča prve stopnje, voznici motornega vozila pa utemeljeno tudi stranska sankcija osemnajstih kazenskih točk, ki je za ta prekršek predpisana kot obvezna stranska sankcija, na podlagi 27. člena ZP-1 pa je bila pravilno izrečena tudi enotna sankcija. Po pravnomočnosti te sodbe pa bo sodišče prve stopnje izdalo sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, v katerem bo poučena, da lahko v petnajstih dneh od pravnomočnosti oziroma dneva vročitve pravnomočnega sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja vloži predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vložitev predloga zadrži izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja do odločitve sodišča o predlogu.

Glede na navedeno in ker kakšnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je dolžna obdolženka v skladu s 147. členom ZP-1 plačati sodno takso, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji, na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

11.06.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 565/2013
• VSL sodba PRp 836/2010
• VSL sodba PRp 107/2014