zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VSL0059101

Odločba:VSL sodba II Cp 2994/2009
 ECLI:
Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
Datum seje senata:16.12.2009
Področje:STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:priposestvovanje lastninske pravice – dobra vera – vštevanje dobe prednika - zavrnitev dokaznega predloga – absolutna bistvena kršitev določb postopka
Zveza:ZPP člen 226/3, 227/5. ODZ paragraf 1493. SPZ člen 10, 44/2.
JEDRO:
Dobra vera posestnika se domneva, zato je dokazno breme nedobrovernosti na toženi stranki.

IZREK:
Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

OBRAZLOŽITEV:
:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta tožeči stranki solastnici, vsaka do 1/2, severnega in zahodnega dela nepremičnine parc. št. 890 k.o. ..., ki imata v elaboratu, ki je priloga in sestavni del izpodbijane sodbe, parcelni številki 890/2 (severni del) in 890/3 (zahodni del) k.o. ... ter toženi stranki naložilo v roku 15 dni dopusti odmero severnega in zahodnega dela parc. št. 890 k.o. ... v novi nepremičnini, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V 3. točki izreka izreka izpodbijane sodbe je odredilo vpis novo nastalih nepremičnin v zemljiško knjigo. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 1.345,12 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki sodbo izpodbija v celotnem obsodilnem delu, iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi tožena stranka glede dobrovernosti navaja, da je prvostopno sodišče izhajalo iz nepravilnih predpostavk in o pravnoodločilnih dejstvih ni zavzelo nobenih stališč ali pa napačna stališča. Sodišče ni podalo presoje dobrovernosti ter posledic nepredložitve gradbene dokumentacije. Tožeča stranka ni bila v opravičljivi zmoti oziroma dobroverna, pri čemer tožena stranka ponovi več razlogov, ki jih je podala že tekom postopka na prvi stopnji, do katerih pa se sodišče v sodbi ni opredelilo. Glede dobrovernosti je tožena stranka podala določene dokazne predloge, vendar dokazi niso bili izvedeni, zavrnitev pa ni bila obrazložena. Ker se do navedb tožene stranke in zavrnitve dokaznih predlogov sodišče ni opredelilo, je podana kršitev 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter po 22. in 23. členu URS. Prav tako sodišče ni povedalo, kdo je bil od leta 1934 naprej posestnik spornega dela nepremičnine ter kako se je izvrševanje posesti prenašalo iz roda v rod. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje tudi protispisnost po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana z nasprotjem med izpovedbami tožeče stranke in podatki v zemljiški knjigi. Tožena stranka oporeka tudi materialnopravni presoji pojma dobrovernosti, kjer izpostavi, da je ključna presoja ali je priposestvovalec vedel ali bi moral vedeti, da njegov posestni prednik ni bil lastnik, ter načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Dobrovernost se ne domneva, ampak jo mora tožeča stranka dokazovati, ta pa tega ni trdila ali dokazovala. Dobrovernost tožeče stranke izključuje tudi mejna obravnava s sosedo A.V. ter sama sprememba tožbe, ki kaže na neopravičljivost zmote tožeče stranke. Nadalje tožena stranka navaja, da se prisostvovalna doba tožeče stranke še ni iztekla, ker ta teče šele od pridobitve lastninske pravice od babice S., kajti pravnih prednikov ni eksaktno poimenovala in pojasnila njihovega izvrševanja lastninske pravice, vezano na pravni naslov in pridobitni način z vpisom v zemljiško knjigo, ter dobo in način posesti in uživanja spornega dela nepremičnine, zato priposestvovalna doba niti ni začela teči. Pravno nepomembne so izjave in procesna dejanja zakonitih dedičev po M.Š., ker ti niso dedovali po zapustnici. Hkrati je mogoče upravičeno sklepati, da priči A.Š. in F.Š. iz istega razloga gojita negativen odnos do tožene stranke. Tožena stranka meni, da je bila posest tožeče stranke na severnem delu parcele viciozna, ker je posest izvajana preko javne ceste na drugi strani, zato ne more priti do priposestvovanja. Zahodni del parcele 890 dejansko ni bil oran, kar pa ne pomeni, da ni bil v posesti Š.M., kajti ta del nepremičnine je kosil brat T. Š., ki si je prisvajal plodove brez plačila, kar izključuje, da bi deloval kot pomočnik tožeče stranke. Poleg tega se je oče tožeče stranke zanimal za nakup spornega dela nepremičnine, svoje nepremičnine pa nikakor ne bi kupoval. Dokaz 70-letnega priposestvovanja tudi ne more biti današnje stanje nepremičnin, kajti lastnica M.Š. je bila zadnja leta pred smrtjo leta 2006 v domu starejših občanov. Nadalje tožena stranka navaja, da je tožeča stranka posegala v lastninsko pravico ob odsotnosti lastnika, kar ne omogoča priposestvovanja. Ker se sodišče do teh okoliščin ni opredelilo, je podana kršitev po 8. in 14. točki 2 odstavka 339. člena ZPP ter po 22. in 23. členu URS ter zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Dejansko stanje izvrševanja posesti izpodbija tudi z dvema v pritožbi priloženima orto foto posnetkoma. Zaradi neizvedbe določenih dokazov o urejanju meja parcel 890 in 907 je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno ter narejena bistvena kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbi navaja, da ni pravne podlage za vknjižbo lastninske pravice pod grožnjo izvršbe v 3. točki izreka sodbe. Tožena stranka zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava glede instituta priposestvovanja, za katerega morajo biti kumulativno podani vsi zakonski pogoji, ki jih je potrebno razlagati strogo. Za priposestvovanje je potrebno izkazati dalj časa trajajočo posest posestnika, ki je s sporno nepremičnino ves čas ravnal kakor, da je njegova. Tožeča stranka ni izkazala kako so ona in njeni pravni predniki izvrševali posest, niti se ni dotaknila dobrovernosti, v delu, kjer je tožena stranka izpostavila dvom in predlagala dokaze v smeri nedobrovernosti, tako tožeča stranka ni dokazala, da nihče od njiju ni vedel in ni mogel vedeti, da del nepremičnine en pripada njim. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo po 10. in 44. členu SPZ.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo v katerem predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V izpodbijani sodbi je prvostopno sodišče zaključilo, da je priposestvovalna doba začela teči leta 1934, ko je ded tožeče stranke M.K. s prodajno pogodbo kupil nepremičnine parc. št. 139/1, 905 in 884. Trenutka začetka teka priposestvovalne dobe tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. Desetletja so nato pravni predniki tožeče stranka uporabljali sporni del nepremičnine 890 k.o. ..., formalni lastniki te parcele so jim to priznavali oziroma se sploh ni vedelo, da ta del spada k parc. št. 890. Glede na to prvostopno sodišče zaključi, da je nesporno podano uživanje spornih delov nepremičnine parc. št. 890 po tožnikih in njunih pravnih prednikih. Prav tako sodišče zaključi, da so bili pravni predniki tožeče stranke ves čas dobroverni, saj ni bilo nikakršnega razloga za neobstoj dobre vere, kajti tudi Š. so priznavali lastništvo navedenih nepremičnin. Dobre vere po oceni prvostopnega sodišča ni izključilo niti urejanje meje s parcelo 907, dobra vera je obstajala tudi v trenutku vložitve tožbe zoper dediče pokojne M.Š.. Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravnemu stališču prvostopnega sodišča, da je bila priposestvovalna doba v primeru dobroverne posesti v času veljavnosti ODZ 20 let. Vendar pritožbeno sodišče poudarja, da predstavlja relevantno dejansko stanje izvrševanje posesti na spornem delu nepremičnine 890 k.o. ... in obstoja nedobrovernosti zgolj v obdobju 20 let od začetka teka priposestvovalne dobe v letu 1934, torej obdobje od leta 1934 do 1954. Pri čemer se dobra vera posestnika domneva, zato je bilo dokazno breme nedobrovernosti posesti na toženi stranki. V trenutku izteka priposestvovalne dobe pridobi dobroverni posestnik izvirno lastninsko pravico na podlagi zakona, izpodbijana sodba je le ugotovitvena in ne konstitutivna.

Pravno nerelevantni v obravnavani zadevi sta pritožbena očitka, da tožeča stranka ni predložila pravnega naslova in pridobitnega načina za parcelo št. 884/1 k.o. ... ter o lokaciji hiše v vasi G., kajti pritožbeni navedbi se nanašata na dejstvi, ki nista pravno relevantni za odločitev v obravnavani zadevi. Nerelevanten je tudi očitek domnevne nejasnosti v izpovedbah tožnikov o tem, ali je hiša na parc. št. 138 in 905 obe k.o. ... in hlev na parc. št. 139/1 k.o. ... v lasti tožeče stranke ali njenih staršev, kajti lastništvo je jasno izkazano z zemljiškoknjižnim izpiskom. Nadalje so nerelevantne pritožbene navedbe, da je dobrovernost izključila mejna obravnava na parceli 907 k.o. ... na predlog A.V., za katero tožena stranka v vlogi z dne 12.2.2009 zapiše, da je bila približno 10 let nazaj, torej nedvomno po izteku priposestvovalne dobe leta 1954, zato je v tem pogledu sicer nepotrebna ugotovitev prvostopnega sodišča, da omenjeno določanje mej ni izključilo dobrovernosti, ne vpliva pa ta ugotovitev prvostopnega sodišča na končno odločitev. Nerelevanten je tudi pritožbeni očitek, da sprememba tožbe kaže na neopravičljivost zmote tožeče stranke, kajti v okviru dobrovernosti posesti ni mišljena zmota, kot jo zatrjuje tožena stranka v pritožbi, in tudi sicer se nanaša na obdobje po zaključku pripoesestvovalne dobe. Iz istega razloga sta nerelavantni tudi pritožbeni navedbi o izvrševanju posesti med odsotnostjo lastnika v domu starejših občanov, ter pritožbeni očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja o nahajanju vozila na spornem delu nepremičnine, in v ta namen pritožbi predložena orto foto posnetka za maj 2004 in julij 2006 (priloga B6). Ker se ne nanaša na obdobje teka priposestvovanja, je nerelevantna tudi pritožbena navedba, da bi moralo prvostopno sodišče šteti nepredložitev gradbene dokumentacije v breme tožeče stranke, poleg tega pa glede na časovno oddaljenost relevantnega obdobja dokazovanja ni tožena stranka tekom postopka v ničemer izkazala, da so te listine pri tožeči stranki, kar je pogoj za nastanek pravne posledice po 5. odstavku 227. člena ZPP.

Glede presoje dobrovernosti se tožena stranka v pritožbi sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava, absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter tudi na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Neutemeljeni so pritožbeni očitki absolutnih bistvenih kršitev določb postopka po 8. in 14. točki, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi in so enake tistim, ki jih je že uveljavljala med postopkom na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, zakaj šteje, da so bili pravni predniki tožeče stranke dobroverni, s tem se je prvostopno sodišče opredelilo tudi do navedbe tožene stranke, da ni podana dobrovernost iz v pritožbi navedenih razlogov. V izpodbijani sodbi so podani razlogi glede dobrovernosti pravnih prednikov tožeče stranke in se izpodbijano sodbo v tej smeri da preizkusiti, zato je neutemeljen pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je za dokazovanje dejstva nedobrovernosti tožeče stranke (in pravnih prednikov) predlagala poizvedbe na geodetski upravi glede sprememb nepremičnin na spornem področju, vpogled v celotno gradbeno dokumentacijo, vpogled v vsa gradbena dovoljenja, priglasitve del, za vse objekte na posestvu tožnikov, pribavo podatkov pri UE ... o zaprošenih in izdanih dovoljenjih za gradbene posege v prostor na objektih tožečih strank, pribavo orto foto posnetkov na Geodetski upravi RS za omenjeno območje za zadnjih 35 let, zaslišanje prič M.B. in I.J., postavitev izvedenca geodeta, na kraju samem ugotovitev obsega in lege preostalih zemljišč tožnikov preko javne ceste. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče izvedlo dokaz z ogledom, ostale dokazne predloge pa utemeljeno zavrnilo, čeprav te zavrnitve ni obrazložilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka predlagala pribavo listin, ki so pri državnih organih, brez da bi navajala ali dokazala, da sama ne more doseči izročitve listine (3. odstavek 226. člena ZPP) poleg tega tožena stranka ne specificira točno na katere listine se nanaša dokazni predlog, dokazni predlog za zaslišanje priče M.B. je nepopoln, saj tožena stranka sploh ne pove, o čem naj bi priča izpovedala, dokazni predlog za zaslišanje priče I. J. je pravno nerelevanten, saj je nerelavntno za odločitev v obravnavani zadevi to o čemer naj bi ta priča izpovedala, ter nespecificiran dokazni predlog za postavitev izvedenca geodetske stroke, zato je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo naštete dokazne predloge tožene stranke. Neobrazložitev sklepa o zavrnitvi dokaznih predlogov predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar ne zahteva razveljavitve izpodbijane prvostopne sodbe, saj je pritožbeno sodišče z zgornjo obrazložitvijo odpravilo ugotovljeno kršitev določb pravdnega postopka (1. odstavek 354. člena ZPP).

Materialnopravno neutemeljena je pritožbena navedba, da se pravnim naslednikom že pretečeni čas priposestvovalne dobe ne všteva, vštevanje priposestvovalne dobe pravnega prednika je določal že 1493. paragraf ODZ (kasneje enako določata ZTLR in SPZ). V obravnavani zadevi prvostopno sodišče res ni navedlo, kdo so bili pravni predniki tožeče stranke, njihovega izvrševanja lastninske pravice (pravni naslov in pridobitni način), ter dobe in načina izvrševanja posesti, vendar to tudi po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni bilo potrebno, ker to med strankama ni bilo sporno. Namreč, tožeča stranka je v vlogi vloženi dne 26.3.2008 naštela pravne prednike – M.K., S.C., B.C. in M.C. – in navedla, da so od 1934 do 2004 v dobri veri uživali severni del parc. št. 890 k.o. ..., ter te navedbe kasneje razširila tudi na zahodni del iste parcele, ter kot dokaz predlagala zaslišanje prič in prodajno pogodbo iz leta 1934. Verigi pravnih prednikov tožeče stranke tožena stranka ni argumentirano ugovarjala, zato je prvostopno sodišče to pravilno štelo za nesporno. V obrazložitvi sodbe je povzelo navedbe tožeče in tožene stranke, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa ni bilo potrebno, da bi se do tega dodatno opredeljevalo, ker je bilo to med strankama nesporno. Glede izvrševanja posesti pa se je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi opredelilo. Zato pritožbeno sodišče meni, da prvostopno sodišče ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ter zavrača pritožbene očitke kot neutemeljene. Pritožbeno sodišče potrjuje tudi materialnopravno razlago prvostopnega sodišča instituta priposestvovanja in pravnega standarda dobrovernosti ter kot neutemeljeno zavrača sklicevanje tožene stranke na določbo 10. člena in 2. odstavka 44. člena SPZ, kajti načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje dobroverno tretjo osebi, ki pridobi lastninsko pravico s pravnim poslom, poleg tega pa je tožena stranka že med zapuščinsko obravnavo po pokojni M.Š. izvedela, da tožeča stranka na delu nepremičnine uveljavlja priposestvovanje.

Neutemeljeni so tudi ugovori tožene stranke glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka v pritožbi zgolj ponavlja, da je bila večdesetletna posest pridobljena viciozno, preko javne ceste in zato ne more priti do priposestvovanja, ter da je bil zahodni del nepremičnine v posesti Š., kar utemeljuje s tem, da se je oče tožnikov zanimal za nakup severnega dela nepremičnine parc. št. 890. Prav tako je zahodni del zadevne nepremičnine kosil T.Š., brat lastnice zadevne nepremičnine, ki je travo porabil zase, in zato ni mogel delovati v vlogi pomočnika tožeče stranke. Tožena stranka oporeka tudi dokazni oceni F.Š. in A.Š., ker gojita negativni odnos do tožene stranke, ker nista dedovala po pokojni teti. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene očitke in potrjuje ugotovljeno dejansko stanje prvostopnega sodišča ter se sklicuje na razloge podane v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Nobena zaslišana priča ni izpovedala ničesar v smeri viciozno pridobljene posesti prav tako sta med drugim tudi priči A.Š. in F.Š. izpovedala, da je bil sporni del zadevne nepremičnine v posesti tožeče stranke, A. Š. pa je tudi jasno izpovedal, da je zahodni del nepremičnine kosil v dogovoru s tožečo stranko in je vedel, da kosi na tožničinem, mrvo pa je jemal zase, ker je bil tak dogovor. V pritožbi pa tožena stranka tudi ni natančneje pojasnila, na čem je utemeljen očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, samo zanimanje očeta tožnika za nakup spornega dela nepremičnine, ki je v izpodbijani sodbi pojasnjeno, pa ne more spremeniti dokazne ocene prvostopnega sodišča. Pritožbeno sodišče potrjuje tudi dokazno oceno prič A. Š. in F.Š., ki sta tudi po oceni pritožbenega sodišča izpovedovala logično in v skladu z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče na ogledu, zato prvostopno sodišče ni imelo razloga, da ne bi sledilo njunima izpovedbama, ki sta skladni z izpovedbami drugih prič in drugimi izvedenimi dokazi. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek upoštevanja sedanjega dejanskega stanja, kajti prvostopno sodišče se v izpodbijani sodbi na današnje dejansko stanje sploh ni opiralo, zaključki prvostopnega sodišča o izvrševanju posesti in dobrovernosti pravnih prednikov in tožeče stranke ne temeljijo na sedanjem stanju nepremičnin. Neutemeljen je tudi očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker prvostopno sodišče ni pribavilo spisov o urejanju meja parcele 890 in 907 ter urejanju meja v okolici parcele 890 ter izvedlo dokazov z zaslišanjem M.B., I.J. in izvedenca geodetske stroke. Trditveno in dokazno breme nedobrovernosti tožeče stranke je bilo na toženi stranki in ker ta ni podala popolnega dokaznega predloga prvostopno sodišče utemeljeno ni izvedlo omenjenih dokazov ter skladno z dokaznim bremenom štelo zatrjevana dejstva tožene stranke v tem delu za nedokazane. Dokazni predlog tožene stranke ni natančno navedel zakaj stranka sama ni mogla pridobiti listine od državnega organa in vpogled v katere listine predlaga ali sploh natančneje za katere spise o urejanju meja gre ter za katero obdobje, glede izvedbe dokazov z zaslišanjem prič in izvedenca pa se je pritožbeno sodišče že opredelilo, zato zatrjevana kršitev zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ni podana.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o nesprejemljivosti izjav dedičev. Prvostopno sodišče je pravilno dediče po pokojni M.Š. zaslišalo kot priče. Prvostopno sodišče je primerno in skladno s prosto presojo dokazov ob upoštevanju izpovedb F.Š. in A. Š. upoštevalo tudi dejstvo, da dediči po pokojni v pravdi opr. št. P 21/2007 niso podali odgovora na tožbo, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča samo še dodatno potrjuje njuni izpovedbi, da se nista smatrala kot lastnika spornega dela nepremičnine kot pravna naslednika M.Š.. Prvostopno sodišče je opustitev odgovora na tožbo v drugi zadevi utemeljeno upoštevalo predvsem v smeri ocenjevanja verodostojnosti izpovedbe obeh prič.

Utemeljen je sicer pritožbeni očitek, da ni pravne podlage za del izreka pod 3. točko, vknjižbo pod grožnjo izvršbe, vendar hkrati omenjeni dostavek v ničemer ne vpliva na pravni položaj tožene stranke. Kajti pravnomočna ugotovitvena sodba, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga je listina, ki je podlaga za vknjižbo (3. točka 1. odstavek 40. člena ZZK-1), zato tožeča stranka sodbe tudi ne more izvršiti drugače, kot da vloži zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, tožena stranka nosi svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela, ter tožeča stranka zato, ker odgovor na tožbo ne predstavlja potrebnega stroška v smislu 155. člena ZPP.

Uporaba je življenje pravnega pravila.
Applicatio est vita regulae.