VSL sklep PRp 885/2012

Jedro

Smisel ustavnega zagotovila iz 25. člena Ustave ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese.

S Pravilnikom je določena tarifa za plačilo za hrambo (1,5 točke na dan za vsakih 100 kg predmetov, če njihova skupna teža ne presega 5 ton) in manipulacijo (10 točk za vsakih 100 kg predmetov, če njihova skupna teža ne presega 5 ton) ter sestavo prevzemnega zapisnika in vpis v skupno evidenco (50 točk), s Tarifo pa so določeni dolžnost povrnitve stroškov izvršitelja in stalni znesek za obračun stroškov v vrednosti 20 točk ter vrednost točke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo odločitev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu na podlagi drugega odstavka 145. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) naložilo plačilo stroškov postopka, ki v času izdaje sodbe PR 3073/2011 z dne 10. 11. 2012 še niso bili znani, in sicer stroške prevoza in hrambe zaseženega osebnega vozila znamke Renault Laguna, ki je bilo zaseženo 11. 9. 2011, do dneva pravnomočnosti sodbe 19. 3. 2012, v skupnem znesku 1.104,03 eurov, ki jih je dolžan plačati v tridesetih dneh po pravnomočnosti sklepa, sicer se prisilno izterjajo.

Zoper sklep je storilčev zagovornik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb ZP-1 in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – glede cene hrambe zaseženega vozila. Navaja, da sodišče storilca ni seznanilo z izračuni in računi izvršitelja, tako ni mogel prerekati računov in sodelovati v postopku. Izračuni izvršitelja so listine, ki posegajo v ekonomski in ustavnopravno varovani položaj storilca, zato bi mu morale biti vročene. Strošek hrambe vozila za obdobje od 13. 9. 2011 do 19. 3. 2012 v znesku 1.025,29 eurov je previsok in nesorazmeren, znaša 170,88 eurov na mesec, na prostem trgu je mogoče najeti (zaprto) garažo za 50,00 eurov mesečno. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, z nalogo, da preizkusi ceno hrambe vozila po realnih tržnih pogojih.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 168. v zvezi s 159. členom ZP-1 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožnik utemeljeno uveljavlja, da sklep nima razlogov oziroma so ti nerazumljivi, s čemer je bila v postopku na prvi stopnji podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

V postopku pred sodišči in pred drugimi državnimi organi, ki odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, mora biti vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije). Že iz te določbe izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi pristojni organ odloči o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Zoper take odločbe Ustava zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko pravna sredstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. V zvezi s tem je Ustavno sodišče Republike Slovenije že v odločbi U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 poudarilo, da smisel ustavnega zagotovila iz 25. člena Ustave ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-686/02 z dne 10. 7. 2003).

V obravnavani zadevi je iz sklepa sodišča prve stopnje sicer razvidno, da je dolžan storilec plačati še stroške prevoza in hrambe zaseženega vozila do dneva pravnomočnosti sodbe, na podlagi stroškovnikov predlagatelja postopka in izvršitelja (ki je v tem postopku priglasil le stroške hrambe, ki so bili na podlagi drugega odstavka 143. člena ZP-1 vnaprej izplačani iz sredstev sodišča, torej od vložitve obdolžilnega predloga 13. 9. 2011 dalje – 15. člen Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami – v nadaljevanju Uredba), pri čemer je sodišče prve stopnje v sklepu z dne 11. 4. 2012, s katerim je izvršitelju priznalo 1.124,78 eurov, svojo odločitev sicer obrazložilo, vendar pa bi moralo z razlogi seznaniti tudi storilca, ki mu navedeni sklep (glede na to, da je zoper navedeni sklep dopustna le pritožba izvršitelja) ni bil vročen.

V skladu z drugim odstavkom 17. člena Pravilnika o pogojih hrambe in upravljanja z zaseženimi predmeti, o postopku za vpis v register pooblaščenih izvršiteljev ter o tarifi za plačilo dela in stroškov pooblaščenega izvršitelja (Ur. l. RS, št. 54/2002, v nadaljevanju: Pravilnik), ki je bil izdan na podlagi Uredbe, pa se za vrednotenje plačila za delo in povračila tistih stroškov, ki so opredeljeni v Pravilniku o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. l. RS, št. 18/2003, v nadaljevanju Tarifa), smiselno uporabljajo pravila Tarife, razen če je s tem Pravilnikom drugače določeno. S tem Pravilnikom je določena tarifa za plačilo za hrambo (1,5 točke na dan za vsakih 100 kg predmetov, če njihova skupna teža ne presega 5 ton) in manipulacijo (10 točk za vsakih 100 kg predmetov, če njihova skupna teža ne presega 5 ton – 20. člen) ter sestavo prevzemnega zapisnika in vpis v skupno evidenco (50 točk – 23. člen), s Tarifo pa so določeni dolžnost povrnitve stroškov izvršitelja (10. člen) in stalni znesek za obračun stroškov v vrednosti 20 točk (8. alineja prvega odstavka Tar. št. 16) ter vrednost točke (50,00 tolarjev oziroma 0,2086 eura – tretji odstavek 6. člena Tarife v zvezi z Zakonom o uvedbi eura). Vrednotenje plačila za delo izvršitelja je torej odvisno tudi od teže vozila, pri čemer pa v spisu tega podatka (oziroma glede mase vozila, ki je navedena v prometnem dovoljenju, z upoštevanjem 12. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o motornih vozilih) ni, tako da ni mogoče (v celoti) preveriti pravilnosti priglasitve stroškov izvršitelja, ki je pri izračunu sicer upošteval težo vozila 1427,14 kg. Sodišče prve stopnje pa je izvršitelju priznalo tudi prevozne stroške z dne 27. 3. 2012 (16,02 eura), čeprav je iz poročila oziroma zapisnika o uničenju (list. št. 53) in zapisnika o prevzemu vozila sicer razvidno, da je bilo uničenje predmeta izvršeno na naslovu hrambe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 168. člena v zvezi z osmim odstavkom 163. člena ZP-1 sklenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodišče prve stopnje naj v dopolnjenem postopku opisano pomanjkljivost odpravi, nato pa o zadevi na novo odloči; pri tem naj svojo odločitev tudi ustrezno utemelji, pri čemer lahko izvršitelj kot davčni zavezanec davek na dodano vrednost uveljavlja le od vrednosti storitev (ne pa tudi materialnih stroškov), in sicer tistih, ki jih je opravil sam.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep PRp 4/2014
• Sklep I Up 1606/2006
• VSL sklep PRp 203/2011