VSL sklep Cst 300/2012

Jedro

Ko zakon določa okvir plačila, mora biti zagotovljeno, da je to plačilo pravično glede na vloženo delo, prav tako pa tudi, da mora biti plačilo v določenem sorazmerju z obsegom opravljene storitve. Ob tem pa ne gre spregledati, da je v stečajnih postopkih primarno potrebno zagotoviti poplačilo upnikov in to v čim večjem deležu, kar pomeni, da so prej našteta izhodišča omejena s cilji stečajnih postopkov. Odmerjeno nadomestilo upravitelja namreč neposredno vpliva na višino stečajne mase, ki bo po izplačilu nadomestila upravitelju ostala za razdelitev upnikom.

Sodišče se bo postopka za oceno ustavnosti poslužilo samo v primeru, ko bo na podlagi lastnega vsebinskega preizkusa zakonske norme, ki jo mora uporabiti pri svojem odločanju, zaznalo nasprotje med takšno zakonsko normo in določbami Ustave. V kolikor sodišče pri tej vrednostni oceni takšnega neskladja ne zazna, mora zakonsko normo uporabiti, četudi se pritožnik sklicuje na njeno protiustavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

(1) ugotovilo, da upravitelj L. B. T. opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, navedene v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa,

(2) nadomestilo upravitelja za peto razdelitev posebne razdelitvene mase odmerilo v skupni višini 670,99 EUR,

(3) sklenilo, da ima upravitelj po pravnomočnosti sklepa pravico do plačila 90 odstotkov zneska nadomestila iz prejšnje točke. O plačilu zadnjih 10 odstotkov zneska bo sodišče odločalo po prejemu končnega poročila upravitelja,

(4) v preostalem delu predlog upravitelja zavrnilo.

2. Zoper 2. in 4. točko izreka navedenega sklepa se je pravočasno pritožil upravitelj in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se mu odmeri nadomestilo za peto razdelitev posebne razdelitvene mase v višini 9.326,76 EUR (brez DDV), podrejeno prekinitev postopka ter vložitev zahteve za oceno ustavnosti drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP ter prvega odstavka 7. člena Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (v nadaljevanju Pravilnik).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upravitelj sodišču prve stopnje neutemeljeno očita napačno uporabo materialnega prava, ki naj bi bila v neupoštevanju določil ZFPPIPP in Pravilnika, po katerih po stališču pritožnika upravitelju pripada nadomestilo za vsako delitev, ki je v vsakem posameznem primeru (in torej ne za vse delitve skupaj) omejeno na 50.000,00 EUR. V (pre)obširni pritožbi pojasnjuje, zakaj nadomestilo za vse delitve skupaj ne more biti omejena z navedenim zneskom ter se pri tem se sklicuje (tudi) na odločbo naslovnega sodišča Cst 145/2012 z dne 5. 6. 2012. Razlaga, po kateri je nadomestilo upravitelja za vse delitve omejeno na 50.000,00 EUR, je po stališču pritožnika v nasprotju z določili ZFPPIPP, Pravilnika ter tudi Ustave Republike Slovenije.

5. Višje sodišče s pritožbenimi navedbami ne soglaša. Nobenega dvoma sicer ni, da ima upravitelj na podlagi 103. člena ZFPPIPP pravico do nagrade za svoje delo. Nadomestilo za nagrado stečajnemu upravitelju po svoji vsebini predstavlja plačilo za delo upravitelja, vsakdo pa ima pravico do poštenega plačila za opravljeno delo. Ko zakon določa okvir plačila, mora biti zagotovljeno, da je to plačilo pravično glede na vloženo delo, prav tako pa tudi, da mora biti plačilo v določenem sorazmerju z obsegom opravljene storitve. Ob tem pa ne gre spregledati, da je v stečajnih postopkih primarno potrebno zagotoviti poplačilo upnikov in to v čim večjem deležu, kar pomeni, da so prej našteta izhodišča omejena s cilji stečajnih postopkov. Odmerjeno nadomestilo upravitelja namreč neposredno vpliva na višino stečajne mase, ki bo po izplačilu nadomestila upravitelju ostala za razdelitev upnikom. V korist slednjih pa je po načelu zagotavljanja najboljših pogojev za njihovo poplačilo (47. člen ZFPPIPP) predpisano, da je postopek insolventnosti potrebno voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede plačila in rokov za poplačilo terjatev upnikov.

6. Z določitvijo maksimalnega zneska nadomestila se nedvomno zmanjšuje plačilo upravitelju za opravljeno delo v stečajih, v katerih je prijavljenih večje število terjatev oziroma v katerih je potrebno večje število dejanj, vendar pritožnik ne upošteva, kaj sta cilj in namen celotne stečajne zakonodaje. Še več, celoten smisel stečajnega prava je (zgolj) v poplačilu upnikov, ne pa v nagrajevanju upraviteljev. Če tega cilja v stečajnem postopku ni mogoče doseči, ali se ga doseže v premajhni meri, postane stečajni postopek sam sebi namen. Stroški stečajnega postopka, med katere sodi tudi nadomestilo upravitelju, nedvomno zmanjšujejo sredstva za razdelitev med upnike. Ukrepi, ki vodijo k zmanjševanju stroškov, pa niso v nasprotju s cilji zakonske ureditve stečaja, še manj v nasprotju z Ustavo. Maksimiranje nadomestil je primerno sredstvo (čeprav najbrž ne edino) za dosego navedenega cilja, primernost tega sredstva pa je potrjena tudi v primerljivih ureditvah (izvedensko oziroma cenilsko delo, plačila izvršiteljem za opravo rubeža, nagrade članom poravnalnega odbora iz 609. člena Zakona o gospodarskih družbah). Gre torej za v zakonodajni praksi uveljavljeno pravilo, katerega namen je v preprečitvi porasta stroškov postopka preko razumne meje (prim. Cst 141/2012).

7. Višje sodišče glede na do sedaj navedeno kot zgrešeno ocenjuje prepričanje pritožnika, da bi bila le razlaga, po kateri bi bil znesek nadomestila za unovčenje in razdelitev stečajne mase neomejen, v skladu z ustavnimi načeli enakosti in pravici do pravičnega nadomestila za opravljeno delo.

8. Prav tako je napačno pritožnikovo sklicevanje na sklep naslovnega sodišča Cst 145/2012. Navedeni sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase sicer v točki 3. vsebuje odločitev o nadomestilu upravitelja za razdelitev, vendar že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v navedeni zadevi nadomestilo upravitelja sploh ni bilo predmet presoje. Sklep sta izpodbijala dva upnika (zgolj) v delu, v katerem je bil njun ugovor zavrnjen (torej v točki 1.2.2.1. in 1.2.2.2. sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase) ter upnik S. d.d. tudi glede končnega načrta razdelitve posebne mase (točka 2. izreka sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase), kar izrecno izhaja iz 2. točke obrazložitve sklepa Cst 145/2012. Zgolj in izključno v tem obsegu je sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase presojalo višje sodišče. Zoper 3. točko izreka, s katero je sodišče prve stopnje odločalo (tudi) o nadomestilu upravitelja, pritožbe ni bilo (kot tudi ne glede točke 1.1.). To pomeni, da je ta del sklepa postal pravnomočen in kot tak ni mogel biti predmet pritožbene presoje.

9. Nepravilno je zato sklepanje pritožnika, da je višje sodišče v navedenem sklepu zavzelo stališče, po katerem upravitelju pripada nadomestilo za vsako razdelitev, ki je v vsakem posamičnem primeru omejeno na 50.000,00 EUR. Kaj takega iz navedenega sklepa ne izhaja niti posredno, kot to zgrešeno poskuša prikazati pritožnik, zmotno sklicujoč se na 14. točko obrazložitve sklepa Cst 145/2012. V navedeni točki obrazložitve je navedeno zgolj to, da pritožbeni razlogi niso podani ter da višje sodišče ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Oboje se nanaša zgolj na izpodbijani del sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase, saj višje sodišče sklepa v neizpodbijanem (in torej pravnomočnem) delu ni preizkušalo niti po uradni dolžnosti. Tako ni jasno, od kje pritožniku na podlagi sklepa Cst 145/2012 zaključek, da je višje sodišče kot materialnopravno pravilno potrdilo stališče, da upravitelju pripada nadomestilo za vsako razdelitev, ki je v vsakem posamičnem primeru omejeno na 50.000,00 EUR. Za takšen zgrešen zaključek namreč v navedenem sklepu ni nobene opore.

10. V zvezi s predlogom pritožnika za prekinitev postopka ter vložitev zahteve za oceno ustavnosti drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP ter prvega odstavka 7. člena Pravilnika, višje sodišče pojasnjuje: 156. člen Ustave RS določa, da sodišče postopek prekine in začne postopek pred ustavnim sodiščem, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, protiustaven. Sodišče se bo torej postopka za oceno ustavnosti poslužilo samo v primeru, ko bo na podlagi lastnega vsebinskega preizkusa zakonske norme, ki jo mora uporabiti pri svojem odločanju, zaznalo nasprotje med takšno zakonsko normo in določbami Ustave. V kolikor sodišče pri tej vrednostni oceni takšnega neskladja ne zazna, mora zakonsko normo uporabiti, četudi se pritožnik sklicuje na njeno protiustavnost. Višje sodišče ne soglaša s pritožbenim stališčem, da so protiustavne zakonske (in podzakonske) ureditve, ki dopuščajo maksimiziranje nadomestil stečajnim upraviteljem. Takšna ureditev po do sedaj povedanem služi namenu vodenja stečajnega postopka, torej zlasti in predvsem varovanju in uresničitvi interesov upnikov. Kot je bilo pritožniku že večkrat povedano, predstavlja maksimiranje višine nadomestil ukrep za zmanjšanje stroškov stečajnega postopka s ciljem zagotovitve enakega položaja stečajnih upnikov ter zlasti čim večjega poplačila njihovih terjatev, take določbe pa ne morejo biti protiustavne. Zaradi tega višje sodišče ne vidi nobenega razloga za prekinitev postopka in sprožitev postopka pred ustavnim sodiščem.

11. Višje sodišče pritožbene navedbe ocenjuje kot neutemeljene ter v celoti soglaša s pravilnimi zaključki izpodbijanega sklepa. Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso podani, ker pa niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

12.02.2013

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 850/2015
• VSL sklep Cst 360/2011
• VSL sklep III Cpg 1236/2010