<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cst 220/2012

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2012:CST.220.2012
Evidenčna številka:VSL0074389
Datum odločbe:06.09.2012
Področje:STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:glavna delitev - pravnomočnost sklepa o glavni delitvi - končna razdelitev - sprememba deleža iz glavne razdelitve - solidarno poplačilo terjatve - načelo pravnomočnosti - poseg v pravnomočno odločbo

Jedro

Sklep o glavni delitvi z dne 27.6.1997 je postal pravnomočen z odločitvijo Višjega sodišča v Kopru z dne 30.12.1997. Ker je s tem bilo pravnomočno odločeno o deležu posamezne terjatve (razmerje med zneskom razpoložljive razdelitvene mase in skupnim zneskom vseh terjatev tega vrstnega reda, ki jih je treba upoštevati pri razdelitev glede na vsoto vseh terjatev, ki se upoštevajo pri razdelitvi), je sodišče pri odločanju o poznejših in tudi končni razdelitvi na tako ugotovljeni delež ter na pravnomočno ugotovljene podatke iz predhodne delitve vezano.

Delež, ki je bil za poplačilo uporabljen pri glavni razdelitvi, se lahko spremeni le, če po dnevu, po stanju katerega je bil izdelan osnutek glavne razdelitve, nastopijo pravno pomembna dejstva, zaradi katerih je upnik izgubil pravico do poplačila iz razdelitvene mase. Eden od razlogov za spremembo osnove za poplačilo za končno razdelitev pa bi bil tudi, če bi bil stečajni upnik za solidarno terjatev terjatev poplačan od drugih solidarnih dolžnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1) zavrnilo ugovor upnika M. P. proti načrtu glavne razdelitve, (2) odločilo, da se končna razdelitev opravi na podlagi končnega načrta končne razdelitve z dne 13.7.2012 ter (3) upravitelju odmerilo sorazmerni del nadomestila za razdelitev splošne razdelitvene mase.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil upnik M. P.. Predlagal je, naj višje sodišče odpravi napačno in preuranjeno odločbo sodišča prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tako kot že v ugovoru zoper končni načrt končne razdelitve upnik tudi v pritožbi navaja, da bi sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa moralo odločiti o njegovi vlogi z dne 2.11.2011, v kateri je uveljavljal delno ničnost sklepa z dne 26.7.1997, in v kateri je navajal, da je ta sklep v delu, ki se nanaša na izračunane višine osnov za delitev pri posameznih terjatvah upnikov, ničen zaradi hudih kršitev zakonov oziroma velikih nepravilnosti v postopku, do katerih naj bi prišlo zaradi „spregleda„ stečajnega senata. Sodišče prve stopnje prav tako še ni odločalo o njegovi vlogi, v kateri je dal pobudo za izterjavo neupravičeno pridobljenega premoženja. Pritožnik trdi, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje glede višine razdelitvene mase, da načrt končne razdelitve ne vsebuje vseh zahtevanih podatkov in da so pri posameznih upnikih in v posameznih kolonah v razpredelnici navedeni napačni podatki.

5. Sklep o glavni razdelitvi je bil v tem stečajnem postopku izdan 27.6.1997 in je postal pravnomočen 30.12.1997. Ustava Republike Slovenije v 158. členu določa, da je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočnimi odločbami, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in v postopku, določenih v zakonu. Načelo pravnomočnosti tako zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi sodnimi akti predvsem zato, da bi se varovale pridobljene pravice. Tisto, kar je pravnomočno urejeno, se šteje za resnično in pravilno. To domnevo je mogoče ovreči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Drugačna odločitev bi nasprotovala načelu pravne države (2. člen Ustave RS), saj je pravnomočna odločitev sestavni del prava. Po oceni višjega sodišča zato v pravnomočne odločitve ni mogoče posegati na način, kot ga uveljavlja upnik. Ob upoštevanju navedenega in glede na to, da se končna razdelitev v skladu s prvim odstavkom 373. členom ZFPPIPP opravi, ko je unovčena vsa stečajna masa (čemur pritožnik ne oporeka), višje sodišče ugotavlja, da pritožbeno stališče, da je upraviteljev načrt končne razdelitve (in s tem tudi izpodbijani sklep) preuranjen, ni utemeljeno.

6. Višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo upnikov ugovor zoper glavno razdelitev v zvezi z njegovim očitkom, da je načrt končne razdelitve preuranjen tudi zato, ker sodišče še ni odločalo o njegovi vlogi z dne 31.5.2012, s katero je sodišču podal pobudo za izterjavo po njegovi oceni neupravičeno pridobljenega premoženja bivšega stečajnega upravitelja A. A.. Vsi sklepi, s katerimi je bila odmerjena nagrada bivšega stečajnega upravitelja A. A., so namreč že pravnomočni.

7. Prav ima pritožnik, da je upravitelj šele 12.7.2012 (na podlagi upnikovega ugovora) obrazložil, da je ob stanju sredstev v stečajni masi na dan 31.3.2012 v višini 202.910,38 EUR (poročilo z dne 30.4.2012) predvidel za končno razdelitev 160.000,00 EUR, ter navedel, da preostanek v višini 26.490,37 EUR predstavljajo sredstva neizplačanih poplačil upnikom, ki so iz druge razdelitve v upniški zamudi. Znesek v višini 16.420,01 EUR je upravitelj predvidel za še neizplačane stroške, ki bodo nastali do zaključka stečajnega postopka. Vendar pa po oceni višjega sodišča dejstvo, da je sodišče prve stopnje navedeno obrazložilo šele v sklepu o končni razdelitvi, na pravilnost odločitve o zavrnitvi pritožnikovega ugovora ne vpliva.

8. Ni utemeljena pritožbena trditev, da načrt končne razdelitve ni pripravljen v skladu s 4. točko drugega odstavka 363. člena ZFPPIPP in da ne vsebuje podatkov iz tretjega odstavka 359. člena ZFPPIPP. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da načrt vsebuje podatke, zahtevane v navedenem členu: zaporedne številke terjatev, znesek, ki se upošteva pri razdelitvi (tako po osnovi iz prve, kot tudi po osnovi iz druge razdelitve) in znesek terjatve, izračunane na podlagi deleža, po katerem se končna delitev opravi. Ker gre v tem primeru za končno razdelitev stečajne mase, kjer že ob drugi razdelitvi ni bilo nobene pogojne terjatve, podatka o pogojnih terjatvah upravitelju ni bilo potrebno vnesti v načrt končne razdelitve.

9. Ne drži upnikov očitek, da načrt končne razdelitve ne zajema podatkov iz tretjega odstavka 359. člena ZFPPIPP. Višje sodišče ugotavlja, da načrt vsebuje podatek o deležu poplačila, ki se izračuna kot razmerje med zneskom razpoložljive razdelitvene mase in skupnim zneskom vseh terjatev in v konkretnem primeru znaša 0,73%.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kot osnovo za končno razdelitev upravitelj zapisal znesek osnove za drugo razdelitev, namesto pravilno: nove osnove za končno razdelitev. Pojasnilo je, da pri nobenem izmed upnikov v tem stečajnem postopku ni nastopilo takšno pravno pomembno dejstvo, ki bi razmerje med osnovami za poplačilo upnikov spremenilo, temveč so vsi upniki poplačani sorazmerno z deležem iz druge razdelitve. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da z navedenim ravnanjem upravitelj ni naredil nobene kršitve, ki bi pomenila privilegiranje ali prikrajšanje kateregakoli upnika. Čeprav ni bil opravljen takšen izračun nove osnove, ki bi upošteval znesek poplačila iz predhodne delitve, so namreč vsi izračuni novih osnov za končno delitev ostali sorazmerno enaki.

11. Pritožnik navaja, da so podatki v načrtu končne razdelitve pri posameznih upnikih napačni. Višje sodišče ugotavlja, da je postal sklep o glavni delitvi z dne 27.6.1997 pravnomočen z odločitvijo Višjega sodišča v Kopru z dne 30.12.1997. Ker je s tem bilo pravnomočno odločeno o deležu posamezne terjatve (razmerje med zneskom razpoložljive razdelitvene mase in skupnim zneskom vseh terjatev tega vrstnega reda, ki jih je treba upoštevati pri razdelitev glede na vsoto vseh terjatev, ki se upoštevajo pri razdelitvi (tretji odstavek 359. člena ZFPPIPP)), je sodišče pri odločanju o poznejših in tudi končni razdelitvi na tako ugotovljeni delež ter na pravnomočno ugotovljene podatke iz predhodne delitve vezano. Višje sodišče zato soglaša s sodiščem prve stopnje, da je pri vsaki nadaljnji delitvi sodišče vezano.

12. Ni utemeljena pritožbena navedba, da se je pri upniku H. M. d.o.o. osnova za poplačilo spremenila, ker naj bi bil navedeni upnik za solidarno terjatev poplačan od drugih solidarnih dolžnikov. Delež, ki je bil za poplačilo uporabljen pri glavni razdelitvi, se lahko spremeni le, če po dnevu, po stanju katerega je bil izdelan osnutek glavne razdelitve, nastopijo pravno pomembna dejstva, zaradi katerih je upnik izgubil pravico do poplačila iz razdelitvene mase. Eden od razlogov za spremembo osnove za poplačilo za končno razdelitev pa bi bil tudi, če bi bil stečajni upnik za solidarno terjatev terjatev poplačan od drugih solidarnih dolžnikov. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s 424 členom ZOR vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celotno obveznost, dokler ta ni v celoti poplačana (isto: sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 24.4.2009). Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz zneskov posameznih poplačil, ki jih je navedel pritožnik, izhaja, da terjatev upnika H. M. d.o.o. v vseh stečajnih postopkih povezanih družb ni bila v celoti poplačana, (iz pritožnikovega izračuna izhaja, da je bila poplačana le v višini 19,41 %), upravitelj utemeljeno v načrtu končne razdelitve ni upošteval poplačil iz drugih stečajnih postopkov, temveč le obe poplačili, ki sta bili opravljeni v tem stečajnem postopku.

13. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaradi pritožnikovih očitkov v ugovoru zoper načrt končne razdelitve preverilo, ali je načrt končne razdelitve usklajen s podatki iz pravnomočnega sklepa o drugi razdelitvi. Na podlagi navedenega je tako ugotovilo, da je upravitelj v načrt končne razdelitve pravilno vnesel podatke iz razpredelnice, ki je predstavljala drugo razdelitev po pravnomočnem sklepu o glavni razdelitvi, objavljeni 1.6.2009 (l.št. 24).

14. Glede dela ugovora, kjer pritožnik opravlja svoje izračune o ključih delitve v predhodnih razdelitvah in te izračune primerja z deležem oziroma ključem, po katerem se bo opravila končna razdelitev in pri tem ugotavlja, da so bili predhodno ti ključi za več kot trikrat večji, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se delež, po katerem se opravi posamezna razdelitev, izračuna v skladu s tretjim odstavkom 359. člena ZFPPIPP, in je njegova višina vedno odvisna od spremenljivke: zneska razpoložljive razdelitvene mase.

15. Sodišče prve stopnje je v zvezi z delom ugovora, v katerem je pritožnik opravil izračun dosedanjega poplačila dveh (izbranih) upnikov in navedel, da nobeden od njiju ni prejel poplačila v višini 7,27816499%, kot je to navedel stečajni upravitelj v rubriki „že poplačano v stečajnem postopku“, pravilno navedlo, da ta podatek po ZFPPIPP ni pravno relevanten za poplačila stečajnih upnikov pri posamezni razdelitvi stečajne mase, temveč je za poplačilo pomemben le delež, ki se izračuna kot razmerje med obsegom razpoložljive razdelitvene mase in skupnim zneskom vseh terjatev (v tem primeru 0,73% ). Višje sodišče ocenjuje, da bi le ta izračunani delež in njegova nedosledna uporaba pri posameznih upnikih lahko povzročila privilegiranje in prikrajšanje upnikov, česar pa izračunani odstotek že poplačanih terjatev v predhodnih razdelitvah gotovo ne more povzročiti.

16. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. členom ZFPPIPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).).


Zveza:

ZFPPIPP člen 35, 35/3, 363, 363/4.
URS člen 158.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.12.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ5Nzg2