VSL sklep Cp 2706/2012

Jedro

V pravico do prostovoljnega zdravljenja je mogoče poseči le zaradi odvrnitve nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni povzroča ali utegne povzročiti sebi ali drugim ali z namenom odpraviti razloge, zaradi katerih je bilo zdravljenje odrejeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se N.C.K. (udeleženka) zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana še najdalj do 15.10.2012.

Udeleženka je vložila laično pritožbo, v kateri je navedla, da se s prejetim sklepom ne strinja, posebno ne z navedbo glede možnosti uboja moža. To ni niti misliti, kaj šele, da bi bilo res.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in prvim odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) preizkusilo v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki so navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče postopek izpeljalo skladno z določili ZDZdr, ki predpisujejo pogoje in način sprejema osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve. Tako zdravljenje predstavlja prisilni ukrep, ki sicer močno posega v ustavno zagotovljene pravice posameznikov, vendar pa že Ustave RS sama dopušča, da se te pravice pod zakonsko določenimi pogoji omejijo. V pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS) je mogoče poseči le zaradi odvrnitve nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni povzroča ali utegne povzročiti sebi ali drugim ali z namenom odpraviti razloge, zaradi katerih je bilo zdravljenje odrejeno. Glede na okoliščine konkretnega primera, ki jih je na podlagi razgovora z udeleženko in zaslišanja osebne zdravnice udeleženke ter izvida in mnenja izvedenca psihiatra mag. VFR ugotovilo sodišče prve stopnje, je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna. Udeleženka ima duševno motnjo (psihozo), ki je več let ostala nezdravljena. Pod vplivom bolezensko spremenjenega doživljanja se čuti ogroženo in k umoru svojega moža je napeljevala pacienta iz psihiatrične klinike, ki mu je po svoji profesionalni funkciji svetovalka. Slednje izhaja tako iz izpovedbe osebne zdravnice kot heteroanamnestičnih podatkov. Z obojim sta bili seznanjeni udeleženka in njena pooblaščenka, pa na naroku nista podali nobenih pripomb. Nobenega razloga ni, da bi osebna zdravnica udeleženke izpovedovala v njeno škodo. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jo pritožba izpodbija, to je, da je udeleženka napeljevala k umoru moža. Ugotovitve, da povzroča tudi hudo materialno škodo, pritožba ne izpodbija, kot tudi ne, da je do svojega stanja povsem nekritična in neuvidevna in da opušča zdravljenje. Izvedenec je strokovno utemeljil, da izkazuje preganjalno in nanašalno doživljanje. Po mnenju izvedenca in osebne zdravnice vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči kot z zdravljenjem na oddelku pod posebnim nadzorom, in sicer še tri tedne (do vključno 15.10.2012).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tako podani vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr za začasno omejitev svobode udeleženke in je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Pa tudi nobena od uradoma upoštevnih kršitev pravil postopka ni bila zagrešena, zato je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Datum zadnje spremembe:

12.12.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 4379/2010
• VSL sklep II Cp 4790/2010
• VSL sklep I Cp 2545/2013