VSL sodba PRp 891/2010

Jedro

Določba 1. točke 7. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti določa referenčne pogoje, to so pogoji, ki jih morajo merilniki hitrosti izpolnjevati pri laboratorijskih preizkušnjah, za katere veljajo strožja merila pri zagotavljanju pogojev za izvajanje meritev, kot na terenu. Delovni pogoji, ki jih morajo merilniki hitrosti izpolnjevati na terenu, pa so določeni v 2. točki 7. člena tega pravilnika, in sicer je navedena le okoliška temperatura od 0 do +50° C, pri čemer pa po tehničnih navodilih laserski merilnik TRAFFIpatrol deluje tudi v temperaturnih mejah od -10 do +50° C.

Obdolženec za svoje trditve, da je bil na intervencijski vožnji, ni predložil nobenih pravno relevantnih dokazov, pri čemer mora tako obstoj kot tudi pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, čemur pa zgolj z izjavo, da je bil na nujni vožnji, ni zadostil.

Izrek

Pritožbi predlagateljice postopka Policijske postaje se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženega spozna za odgovornega za prekršek, ker je dne 28. 1. 2010 ob 14.05 uri, ko je kot voznik osebnega avtomobila vozil po regionalni cesti skozi naselje, prekoračil dovoljeno hitrost vožnje skozi naselje, kjer je hitrost s splošnim predpisom omejena na 50 km/h, saj je ob upoštevanju odstopanja merilnika hitrosti vozil s hitrostjo 88 km/h, in dovoljeno hitrost vožnje prekoračil za 38 km/h, s čemer je kršil določbo 1. alineje prvega odstavka 32. člena ZVCP-1.

S tem je storil prekršek iz d. točke sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1, za katerega se mu na podlagi sedmega odstavka 32. člena tega zakona izreče globa 1.200 EUR (tisočdvesto 00/100 evrov) in stranski sankciji 10 (deset) kazenskih točk ter prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju 1 (enega) meseca.

Obdolženec mora globo plačati v 30 (tridesetih) dneh po pravnomočnosti sodbe. V primeru neplačila se bo globa izterjala tako, da se bo obdolžencu določil uklonilni zapor, ki bo trajal, dokler obdolženec ne bo plačal globe, vendar najdalj 30 dni. Z izvršitvijo uklonilnega zapora ne preneha obveznost plačila globe. Če obdolženec tudi po izvršenem uklonilnem zaporu globe ne bo plačal, se bo izterjala prisilno. Obdolženec lahko do poteka roka za plačilo globe zaprosi za obročno plačilo globe, v postopku določitve uklonilnega zapora pa sodišču lahko predlaga, da se plačilo globe nadomesti z opravo določenih nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot stroške postopka.

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje je bil postopek proti obdolžencu zaradi prekrška iz d. točke sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker so podane okoliščine, ki po tem zakonu izključujejo odgovornost obdolženca za prekršek, ustavljen.

Proti izpodbijani sodbi se je predlagateljica postopka pritožila in v pritožbi navedla, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka. V sodbi sodišča je navedeno, da je bila zunanja temperatura pod 0 stopinj Celzija, oziroma povprečna temperatura na –7,6 stopinj Celzija, na Bizeljskem pa temperatura –4,8 stopinj Celzija, zaradi česar meritve hitrosti ni moč upoštevati kot veljavne v dokaznem postopku. Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti, kjer so v 7. členu določeni delovni pogoji za dele, ki so izpostavljeni okoliškim vplivom, pri tem pa je predpisana veljavna temperatura med 0 stopinj Celzija in +50 stopinj Celzija, določa le optimalne standarde, v katerih delujejo merilniki hitrosti, vendar lahko delujejo tudi v drugih okoliščinah, kateri pa so določeni z navodili o uporabi laserskega merilnika hitrosti. Navodilo o uporabi, katera je izdal izdelovalec ROBOT FOTO ELEKTRONIK GMBH iz Düseldorfa, oziroma jih je za potrebe policije izdelalo podjetje SOTRADE, d.o.o., pa določa ekstremne razmere, v katerih se lahko uporablja laserski merilnik hitrosti. Merilnik TRAFFIpatrol, s katerim je bila opravljena meritev, se lahko uporablja pri temperaturi v okolici od –10 stopinj Celzija do +50 stopinj Celzija, zaradi česar je meritev veljavna in se lahko upošteva kot dokaz. Prilagajo tudi kopijo navodila za merilnik TRAFFIpatrol.

Pritožba je utemeljena.

Po proučitvi in oceni zbranega dokaznega gradiva v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti glede obstoja bistvenih kršitev določb postopka ali kršitev materialnih določb zakona o prekrških ali predpisa, ki določa prekršek, na katere mora višje sodišče, glede na določilo 159. člena ZP-1, paziti po uradni dolžnosti, višje sodišče ugotavlja, da je pritožba predlagateljice postopka utemeljena in da odločitev sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka proti obdolženemu, zaradi prekrška iz d. točke sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1, ni utemeljena in da je na podlagi zbranih dokazov obdolžencu dokazano, da je storil prekršek iz d. točke sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1.

Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da merilnik pravilno deluje le na območju od 0 do +50°C, kot v 7. členu določa Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, in da obdolžencu ni mogoče dokazati odgovornosti za inkriminirani prekršek, ker je bilo na podlagi uradnih podatkov Državne meteorološke službe ugotovljeno, da je bila pet minut pred obravnavano meritvijo na Bizeljskem temperatura -4,8°C. Iz strokovnega mnenja Policije številka 224-226/2008/2 (2822) z dne 29. 7. 2007 je razvidno, da je treba ločiti laboratorijsko preizkušanje in pogoje za delovanje na terenu. Določba 1. točke 7. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti določa referenčne pogoje, to so pogoji, ki jih morajo merilniki hitrosti izpolnjevati pri laboratorijskih preizkušnjah, za katere veljajo strožja merila pri zagotavljanju pogojev za izvajanje meritev, kot na terenu. Delovni pogoji, ki jih morajo merilniki hitrosti izpolnjevati na terenu, pa so določeni v 2. točki 7. člena tega pravilnika, in sicer je navedena le okoliška temperatura od 0 do +50°C, pri čemer pa po tehničnih navodilih laserski merilnik TRAFFIpatrol deluje tudi v temperaturnih mejah od -10 do +50°C. Tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje zaslišani policist je izpovedal, da v primeru, ko temperatura pade pod določeno mejo, merilnik izpiše „low temperature“ (prenizka temperatura) in meritev takrat sploh ni mogoče izvesti.

Iz zbranega dokaznega gradiva nesporno izhaja, da je obdolženi vozil osebni avtomobil po regionalni cesti skozi naselje, kjer je hitrost s splošnim predpisom omejena na 50 km/h, s hitrostjo 93 km/h. Ob upoštevanju tolerance, ki jo določa 7.a člen Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 90/2005) in ki je 5 km/h pri merilnem rezultatu do vključno 100 km/h, je obdolženi dovoljeno hitrost prekoračil za 38 km/h. Njegova hitrost vožnje je bila ugotovljena z laserskim merilnikom hitrosti znamke TRAFFIpatrol UMS/S/99-7-001, serijskih številk 0321, kar je razvidno tudi iz zapisnika o meritvah z laserskim merilnikom hitrosti, kjer je obdolženčevo vozilo navedeno pod zaporedno številko 1. Iz navedenega zapisnika je tudi razvidno, da je bil na kraju storitve prekrška seznanjen z rezultatom meritve.

Že iz navedb v ugovoru, ki ga je vložil zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, obdolženčev zagovornik, je razvidno, da obdolženec priznava, da je vozil prehitro, ker je želel v najkrajšem možnem času pripeljati na kraj, kamor ga je poslal delodajalec, zaradi možnosti eksplozije plina. Povedal je, da je zato storil dejanje, ki ima objektivne znake prekrška, vendar pa ga je storil v skrajni sili, saj je obdolženi zaposlen v podjetju z nalogo intervencijskih posegov pri strankah delodajalca, ki pa so glede na naravo dela res nujni, saj lahko morebitna nesreča hitro doseže katastrofalne razsežnosti. Ker je bil v konkretnem primeru obveščen, da uhaja plin, je bilo nujno potrebno, da čimprej pride na kraj dogodka, da bi od drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost in premoženje in takšnega dejanja ni bilo mogoče odvrniti drugače, saj pri odjemalcu, ki je fizična oseba brez ustreznih znanj, nihče ni ustrezno usposobljen za takšne intervencije. Tudi ko je bil zaslišan v postopku pred sodiščem prve stopnje je vztrajal pri navedbah v ugovoru. Obdolženec pa za svoje trditve, da je bil na intervencijski vožnji, ni predložil nobenih pravno relevantnih dokazov, pri čemer mora tako obstoj kot tudi pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, čemur pa obdolženi zgolj z izjavo, da je bil na nujni vožnji, še temu dokaznemu bremenu ni zadostil, saj ni predložil nobenih dokazov, s katerimi bi dokazal, da so te njegove trditve resnične. Zato višje sodišče tudi ni moglo upoštevati navedb v ugovoru, da je bilo obdolženčevo dejanje storjeno v skrajni sili. Ker je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva pravilno ugotovilo, da pa je treba na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisa izdati drugačno sodbo, je pritožbi predlagateljice postopka ugodilo in na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca spoznalo za odgovornega prekrška iz d. točke sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1.

Za prekršek po d. točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 je v zakonu predpisana globa najmanj 1.000 evrov (izreče pa se lahko do 5.000 evrov) in stranski sankciji 9 kazenskih točk ter prepoved vožnje motornega vozila. Višje sodišče je obdolžencu izreklo globo nekoliko nad predpisanim specialnim minimumom, upoštevajoč njegove premoženjske in osebne razmere (plača 800 evrov, živi v izvenzakonski skupnosti in preživlja otroka), kot obteževalno okoliščino pa dejstvo, da je bil zaradi cestno prometnih prekrškov v zadnjih treh letih pred storitvijo tega prekrška že pravnomočno predkaznovan, in sicer dvakrat zaradi prekrška iz b. točke sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 s plačilnima nalogoma (pravnomočnima 4. 10. 2007 in 26. 9. 2008). Upoštevalo pa je tudi težo kršitve, saj je obdolženec vozil s tako veliko hitrostjo skozi naselje ob 14.05 uri, ko je veliko prometa in ko je v cestnem prometu udeleženih veliko različnih udeležencev v cestnem prometu. Glede na visoko prekoračitev hitrosti je obdolžencu očitati, da je prekršek storil z direktnim naklepom, saj je vedel, da pelje skozi naselje, kjer je hitrost omejena na 50 km/h, in se je zavedal, da vozi s preveliko hitrostjo in to tudi hotel storiti.

Na podlagi d) točke sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 sta obvezno predpisani tudi stranski sankciji 9 kazenskih točk, ki jih je višje sodišče obdolžencu izreklo, in prepoved vožnje motornega vozila, ki se skladu z drugim odstavkom 23. člena ZP-1 lahko izreče za čas od enega meseca do enega leta, če je s prekrškom povzročena nevarnost za nastanek hude posledice, oziroma če je z dejanjem nastala škodljiva posledica. Ob tem je potrebno ugotoviti, da je obdolženec dovoljeno hitrost vožnje skozi naselje prekoračil za 38 km/h in da je že zakonodajalec ocenil, da pri tako visoki prekoračitvi hitrosti pri vožnji skozi naselje obstaja nevarnost za nastanek škodljive posledice, poleg tega se v naselju v zgodnjih popoldanskih urah giblje večje število različnih udeležencev v prometu, tako velike hitrosti vožnje pa podaljšujejo reakcijski čas in čas zaviranja ob nastanku nenadnih situacij in zaradi takšne vožnje lahko pride do hudih posledic (prometnih nesreč). Zato je višje sodišče obdolžencu izreklo prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v najkrajšem možnem času trajanja.

Ker je predlagateljica postopka s pritožbo uspela in je obdolženec spoznan za odgovornega prekrška, za katerega mu je izrečena sankcija, je na podlagi 144. in 147. člena v zvezi z 143. členom ZP-1, v zvezi z Zakonom o sodnih taksah in ustrezno taksno tarifo dolžan plačati tudi sodno takso kot stroške postopka na prvi stopnji in stroške pritožbenega postopka, ki jo bo obdolžencu odmerilo sodišče prve stopnje s posebnim plačilnim nalogom.

Datum zadnje spremembe:

08.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 998/2008
• VSL sodba PRp 1434/2009
• VSL sodba in sklep PRp 297/2011