VSL sodba PRp 572/2010

Jedro

Prometna nesreča, pri kateri je nastala samo materialna škoda, torej prometna nesreča I. kategorije, se v primeru, da je vzrok tej prometni nesreči prekršek, za katerega je predpisana samo globa, šteje kot prometna nesreča z neznatno nevarnostjo, za katero ni mogoče uporabiti določbe 234. člena ZVCP-1, ki določa sankcije za t.i. kvalificirani prekršek.

V izreku izpodbijane sodbe opisano ravnanje ne predstavlja kršitve 2. odstavka 25. člena ZVCP-1, ki določa, da mora voznik voziti po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje, temveč 1. odstavka 27. člena citiranega zakona, ki določa, da se mora voznik, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje, pred premikom vozila ali vključevanjem v promet, prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje, in svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazati s smerno utripalko.

Strinjati se je sicer z obdolženčevimi pritožbenimi navedbami, da zaradi dolžine vozila in priklopnega vozila ter zavijanja v stransko cesto tega manevra drugače ni mogel izpeljati, vendar pa bi se moral prav zaradi tega tudi kot voznik ustrezno prepričati, da ta manever stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu ali premoženje in tudi zaradi specifičnosti vozila in nameravane spremembe smeri na ustrezen način poskrbeti za odvrnitev nevarnosti za druge udeležence v prometu (na primer s postavitvijo ustreznega opozorilnega znaka, s pomočjo druge osebe in podobno).

Izrek

Ob pritožbi obdolženega se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se v izreku izpodbijane sodbe opisano dejanje pravno označi kot prekršek iz tretjega odstavka 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, v izreku o sankciji pa tako, da se obdolžencu za ta prekršek na podlagi 21. člena Zakona o prekrških izreče opomin; v izreku o stroških postopka in roku plačila stroškov postopka se sodba sodišča prve stopnje potrdi, sicer pa pritožba obdolženca zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

:

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega prekrška iz 234. člena v zvezi s šestim odstavkom 25. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), za kar mu je bila izrečena globa v znesku 200,00 eurov in stranska sankcija pet kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek z motornim vozilom C kategorije. Sodišče prve stopnje je še določilo, da mora obdolženec plačati globo v teh mesecih po pravnomočnosti sodbe ter mu naložilo plačilo stroškov postopka, ki jih mora prav tako plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe, sicer se bodo prisilno izterjali.

Zoper tako odločitev je obdolženec vložil pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter predlaga razveljavitev sodbe. Očitano kršitev in s tem povzročitev prometne nesreče odločno zanika in tudi navaja, da je sodišče v postopku napačno in zmotno ocenilo dejansko stanje in zaradi tega napravilo tudi napačen sklep. Očitek, da pri zavijanju v desno na stransko ulico za smer Ledina ni vozil po desnem smernem vozišču, zaradi česar je povzročil situacijo, ki je pogojevala trčenje z nasproti vozečim osebnim vozilom, je napačen. Kot voznik skupine tovornih vozil je zaradi lastnosti križišča z vozilom ustavil in se pripravil za zavijanje v desno na način, ki bo zagotavljal varno izvedbo premika z vozilom in je čakal na trenutek, ko bo križišče prosto in bo ta manever možno izvesti varno. Samo križišče je pregledno, prav tako je tudi dovolj dolgo vidno polje z nasprotne smeri in je tako lahko to storil v trenutku, ko je bilo križišče prazno in ni bilo nasproti vozečega vozila. Z vozilom oziroma z vlečnim vozilom je normalno pri hitrosti 5 km/h zavijal v desno, zato ni bilo potrebno za ta manever vzeti daljši radij in se pomakniti v levo. Priklopno vozilo zajema enako pot, le zadnji del priklopnika se pri zavijanju v desno v radiju pomika bolj krožno proti sredini vozišča. Vse to je bilo tudi storjeno na način in v trenutku, ko je bilo križišče prazno. Nasproti vozeči voznik osebnega avtomobila je pripeljal v križišče, ko je bil z vlečnim vozilom že globoko v ulici, priklopno vozilo pa je bilo še v križišču in se je pomikalo od desne proti levi v polkrožnem položaju. Voznik osebnega avtomobila, ki je pripeljal v križišče z nasprotne smeri, ni zaviral in tudi ni poskušal zmanjšati hitrosti svojega vozila. Trčil je v zadnji levi del priklopnega vozila na sredini dvosmerne regionalne ceste. Zakaj voznik pred trčenjem ni zaviral, ni znano, domneva pa, da zaradi tehničnega razloga, torej da na vozilu zaradi starosti niso delovale zavore, lahko pa je razlog tudi subjektivne narave, torej da se je voznik pred tem ukvarjal sam s sabo in ni odreagiral tako, kot se od voznika in udeleženca v cestnem prometu pričakuje. Dejstvo je, da je voznik imel dovolj prostora, torej njegov vozni pas je bil v celoti prost, in če bi voznik vozil s hitrostjo 50 km/h bi vse to lahko storil. Namreč, glede na same poškodbe osebnega vozila in na okoliščine, da ni uspel peljati mimo pri srečevanju, ki je v tem primeru tudi bilo, je bila njegova hitrost brez dvoma prekoračena od dovoljene. Mesto trčenja je domnevno v radiju 50 cm, je pa res, da je vse to bilo na sredini vozišča. Ne more sicer zanikati, da zadnji del priklopnega vozla ni bil na sredini vozišča, ker drugače tudi ni bilo možno zavijati, vendar pa trdi, da se je vse to zgodilo v mejah dopustnega in dovoljenega. Da pa voznik osebnega vozila na voznem pasu, ki je širok 3,45 m, ne more peljati mimo z osebnim vozilom, ki je širok 1,60 m, res nekaj z njim ni v redu oziroma je brez kakršnegakoli dvoma možno iskati kršitev prometnih predpisov z njegove strani. Z vsem tem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, zato njegova odločitev temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Prav zaradi tega je bil prisiljen kot oškodovanec tudi uporabiti zakonsko možnost ter v skladu z določili prvega odstavka 50. člena Zakona o prekrških (ZP-1) je pristojnemu prekrškovnemu organu podal tudi predlog za uvedbo postopka o prekršku zoper voznika osebnega vozila, ki je dejanski povzročitelj prometne nesreče. Zato predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo presojo in odločanje.

Po pregledu zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da je obdolženčeva pritožba delno utemeljena, sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti iz razlogov, navedenih v nadaljevanju te odločitve.

Sodišče prve stopnje je na podlagi v postopku izvedenih dokazov in ugotovljenih dejstev zaključilo, da je obdolženec storil kvalificirani prekršek iz 234. člena ZVCP-1 zaradi kršitve drugega odstavka 25. člena ZVCP-1. Po določbi 234. člena ZVCP-1 pa se kaznuje za prekršek udeleženca cestnega prometa, ki s prekrškom povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo, z globo najmanj 200,00 eurov. Vozniku motornega vozila se izreče tudi pet kazenskih točk, lahko pa se mu izreče tudi prepoved vožnje motornega vozila. V skladu z določbo drugega odstavka tega člena sankcija, izrečena v skladu s prvim odstavkom tega člena, ne more biti nižja od sankcije, predpisane za enak temeljni prekršek.

Kot prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo je po določbi tretjega odstavka 134. člena ZVCP-1 šteti prometno nesrečo, ki ima za posledico le materialno škodo in katere vzrok je prekršek, za katerega je predpisana samo globa. Prometna nesreča, pri kateri je nastala samo materialna škoda, torej prometna nesreča I. kategorije (prva alineja drugega odstavka 134. člena ZVCP-1), se v primeru, da je vzrok tej prometni nesreči prekršek, za katerega je predpisana samo globa, šteje kot prometna nesreča z neznatno nevarnostjo, za katero ni mogoče uporabiti določbe 234. člena ZVCP-1, ki določa sankcije za takoimenovani kvalificirani prekršek. Sodišče prve stopnje je tako s tem, ko je glede na opisano dejanje v izreku sodbe dejanje pravno označilo kot prekršek iz 234. člena ZVCP-1 kljub ugotovitvi, da gre v obravnavanem primeru za prometno nesrečo I. kategorije, v kateri je nastala le materialna škoda, in povzročeno s kršitvijo, za katero je predpisana samo globa, ne pa tudi lahke telesne poškodbe druge osebe, kar izhaja tudi iz opisa dejanja v izreku sodbe in vsebinsko tudi obrazložitve izpodbijane sodbe, na škodo obdolženca prekršilo materialno določbo predpisa, ki določa prekršek, na način, določen v 4. točki 156. člena ZP-1, saj je bil glede prekrška, ki je bil predmet obdolžilnega predloga, uporabljen predpis, ki se ne bi smel uporabiti. Višje sodišče je zato v tem delu po uradni dolžnosti spremenilo odločitev sodišča prve stopnje kot izhaja iz izreka te odločbe. Pri tem pa dalje tudi ugotavlja, da v izreku izpodbijane sodbe opisano ravnanje ne predstavlja kršitve drugega odstavka 25. člena ZVCP-1, ki določa, da mora voznik voziti po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje, temveč prvega odstavka 27. člena citiranega zakona, ki določa, da se mora voznik preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje, pred premikom vozila ali vključevanjem v promet prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje in svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazati s smerno utripalko. Za kršitev prvega odstavka 27. člena ZVCP-1 pa je predpisana le globa v znesku 40,00 eurov.

Pri presoji utemeljenosti obdolženčevih pritožbenih navedb pa višje sodišče ugotavlja, da so le-te le delno utemeljene. Tudi po oceni višjega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi v postopku izvedenih in ocenjenih dokazov sicer pravilno ugotovilo, da obdolženčevo ravnanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, predstavlja kršitev določb ZVCP-1, vendar pa je pri tem na podlagi ugotovljenih dejstev sodišče prve stopnje napravilo napačen pravni sklep, ko je opisano ravnanje obravnavalo kot kršitev drugega odstavka 25. člena citiranega zakona. Opisano ravnanje predstavlja namreč spremembo smeri vožnje zaradi nameravanega zavijanja v desno, pri kateri se je bil voznik glede na specifičnosti vozila dolžan prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa, torej kršitev določbe prvega odstavka 27. člena, ne pa določbe drugega odstavka 25. člena ZVCP-1, ki določa, da mora voznik voziti po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje. Obdolženec je namreč vozil po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje pred spremembo smeri vožnje zaradi zavijanja v desno, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi pred to spremembo obdolženec vozil po levem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje, pred samo spremembo pa se je bil dolžan glede na specifičnosti vozila na ustrezen način prepričati v skladu z določbo 27. člena ZVCP-1, da ta svoj manever stori na tak način, da ne ogroža drugih udeležencev cestnega prometa ali premoženja. Končno tudi obdolženec sam priznava, da zadnji del priklopnega vozila ni bil na sredini vozišča, temveč celo nekaj čez sredino v trenutku, ko je iz nasprotne smeri že pripeljal voznik. To dejstvo pa je razvidno tudi iz spisu priloženega dokaznega gradiva (skica, slike), taka vožnja pa je v nasprotju z določbo prvega odstavka 27. člena ZVCP-1. Strinjati se je sicer z obdolženčevimi pritožbenimi navedbami, da zaradi dolžine vozila in priklopnega vozila ter zavijanja v stransko cesto tega manevra drugače ni mogel izpeljati, vendar pa bi moral prav zaradi tega tudi kot voznik se ustrezno prepričati, da ta manever stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu ali premoženje in tudi zaradi specifičnosti vozila in nameravane spremembe smeri na ustrezen način poskrbeti za odvrnitev nevarnosti za druge udeležence v prometu (na primer s postavitvijo ustreznega opozorilnega znaka, s pomočjo druge osebe in podobno). Višje sodišče je zato obdolženčevo pritožbo v delu, kolikor zanika kakršnokoli kršitev določb ZVCP-1, zavrnilo kot neutemeljeno, ker pa pritožba zoper dejansko stanje vsebuje tudi pritožbo zoper izrečene sankcije, je v tem delu obdolženčevi pritožbi ugodilo. Za kršitev prvega odstavka 27. člena ZVCP-1 je v tretjem odstavku predpisana globa v znesku 40,00 eurov, vendar pa višje sodišče ocenjuje, da je bil obravnavani temeljni prekršek vendarle storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, zaradi česar je tudi po oceni višjega sodišča utemeljeno obdolžencu izreči namesto globe le opomin. V obravnavanem primeru namreč ni prezreti dejanske širine cestišča, ki jo je imel nasprotni vozeči voznik na voljo (3,20 m), preglednosti obravnavanega križišča kot tudi dejstva, da je bilo priklopno vozilo dejansko le neznatno čez sredino vozišča, oškodovanec pa je imel na svoji desni strani s sprednjim delom vozila kar 1,15 m še prostega cestišča, kar potrjuje obdolženčeve pritožbene navedbe, da oškodovanec pred trčenjem ni ukrepal na način, kot se to pričakuje od voznika in udeleženca v cestnem prometu glede na oviro, ki je bila zaradi preglednosti križišča tudi zadosti vidna. Pri tem tudi ne gre prezreti, da je iz izpovedbe v postopku zaslišane priče oškodovanca razvidno, da se le-ta pred trčenjem ni ustavil, tako da je zapis sodišča prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe, da se je le-ta s svojim vozilom ustavil, v nasprotju s samo izpovedbo te priče.

V nespremenjenih delih, to je v izreku o stroških postopka in roku plačila stroškov postopka, pa je bilo sodbo sodišča prve stopnje potrditi kot pravilno.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSM sodba PRp 102/2007
• VSL sodba PRp 103/2011
• VSL sodba PRp 2478/2008