VSL sodba PRp 1434/2009

Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tistega, ki je materialnopravno relevanten in čigar obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interes so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Sodišče pa glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost.

Sistem Provida 2000 je res občutljiv na temperaturne spremembe, zaradi česar je pri njegovi uporabi treba upoštevati zahteve iz navodil za uporabo, vendar pa ne iz razloga, ker bi temperaturne spremembe v zimskem času vplivale na pravilnost meritev s tem merilnim sistemom, temveč zato, ker se lahko v primeru, da se kasete v vozilo prinesejo iz toplega prostora, zaradi temperaturne razlike med kaseto in video rekorderjem, trak kasete zlepi z glavo video rekorderja, zaradi česar pri nizkih temperaturah (pod 0°C) kaset ni dovoljeno puščati v video rekorderju in v vozilu, temveč je priporočljivo, da se vozilo predhodno ogreje oziroma da je vozilo redno garažirano.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi spoznan za odgovornega storitve uvodoma navedenih prekrškov, za katera mu je bila po določitvi sankcij za posamezni prekršek izrečena enotna sankcija, in sicer globa v znesku 1.050,00 eurov, deset kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila kategorije B v trajanju dveh mesecev, ter naloženo plačilo stroškov postopka.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje zagovornica obdolženca zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v zvezi z določbo 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da v postopku o prekršku na prvi stopnji niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti že po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana v pritožbi uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da obdolžencu ni omogočilo izvajanja dokazov v njegovo korist, ker ni sledilo vsem dokaznim predlogom obdolženca, sodbo pa oprlo tudi na dokaze, ki jih ni navedlo kot dokaze, a jih je štelo kot izvedene v dokaznem postopku (npr. dopis upravne enote, zaslišanje prič, ipd.) oziroma določenih dokazov pri pojasnjevanju dejanskega stanja ni uporabilo in jih ni presodilo (npr. uradni zaznamek z dne 16. 2. 2009 in z dne 18. 3. 2009, dopis PPP z dne 24. 4. 2009 pa vsebuje tudi dopis A., ki je sporen), čeprav jih je izvedlo, česar v sodbi ni pojasnilo, s čimer je bila obdolžencu omejena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ker obdolženec ne ve, katere dokaze sodišče šteje za izvedene in katerih ne, zaradi česar pritožbe v tej smeri niti ne more podati. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku zaslišalo obdolženca, ki je v svojem zagovoru predstavil svoj pogled in vse okoliščine očitanih prekrškov, kot pričo zaslišalo policista ter ocenilo dopis PPP z dne 18. 3. 2008 o tem, da je bilo vozilo za merjenje hitrosti kalibrirano in nastavljeno za opravljanje meritev do 31. 7. 2006, pri čemer temperaturne razlike ne igrajo nobene vloge, in dopis upravne enote z dne 4. 6. 2009 glede veljavnosti obdolženčevega vozniškega dovoljenja. V dokaznem postopku pa je sodišče pregledalo tudi zapisnik o delu z video nadzornim sistemom Provida 2000, fotografije izmerjene hitrosti, potrdilo Urada RS za meroslovje o skladnosti s predpisi z dne 12. 7. 2005, ki je za merilnik hitrosti Provida 2000 veljal do 31. 7. 2006, potrdili Policijske akademije z dne 3. 4. 2001 in 13. 1. 2003 o tem, da sta policista strokovno usposobljena za delo z video napravami za nadzor prometa tip Provida 2000, letni zapisnik o overovitvah in kalibracijah merilnika Provida 2000 serijske številke 200926 v času od 8. 7. 2005 do 25. 7. 2006, obvestilo kršitelju, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška z dne 19. 1. 2006, dopise PPP z dne 28. 3. 2008, 24. 4. 2009 in 10. 5. 2009 ter dopis Urada za informatiko in Telekomunikacije GPU z dne 24. 4. 2009 z uradnim zaznamkom o posegih na vozilih Opel Vectra v letih 2005, 2006 in 2007. Tako ni dvoma o tem, da je sodišče prve stopnje vse navedene dokaze v postopku izvedlo, saj jih je prebralo in se s tem seznanilo z njihovo vsebino, v razlogih izpodbijane sodbe navedlo vsebino listinskih dokazov in vsebino izpovedb obdolženca in priče ter na podlagi teh v postopku izvedenih dokazov ugotovilo, da je obdolženec storil očitana prekrška in da je zanju tudi odgovoren. Pri tem pa je sodišče izrecno navedlo tudi razloge za zavrnitev dokaznih predlogov z zaslišanjem Z., preveritvijo temperature na območju kraja na Agenciji RS za okolje, vpogledom v posnetek poti, zaslišanjem predstavnika A., pridobitvijo vseh podatkov o službenem vozilu Provida z vso dokumentacijo in postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, ker je na podlagi že navedenih izvedenih in tudi ocenjenih dokazov pravilno ugotovilo, da ti dokazni predlogi niso potrebni, ker bi pomenili le zavlačevanje postopka, saj je bilo dejansko stanje brez njihove izvedbe v celoti in popolno ugotovljeno. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tistega, ki je materialnopravno relevanten in čigar obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Za pošteno sojenje je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interes so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Sodišče pa glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Obdolženčeva pravica do obrambe pa ni bila kršena niti s tem, ko sodišče ni upoštevalo navedb v njegovem zagovoru in v podanih dokaznih predlogih zagovornice, ki naj bi dokazovale, da tedaj obdolženec ni storil očitanih prekrškov (pa čeprav je v svojem zagovoru izrecno navedel, da je tedaj vozil hitreje, ker se mu je mudilo), saj je bilo obdolžencu v postopku na prvi stopnji omogočeno, da se je zagovarjal in s tem predstavil svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve, sodišče prve stopnje pa je njegov zagovor pretehtalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, opravilo presojo vseh dokazov in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Zgolj dejstvo, da je bil izid postopka za obdolženca neugoden, ker ga je sodišče spoznalo za odgovornega očitanih prekrškov in mu zanj po določitvi predpisanih sankcij izreklo enotno sankcijo, pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje kršilo obdolženčevo pravico do obrambe in mu omejilo pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kot to uveljavlja njegova zagovornica v pritožbi.

Višje sodišče ne sprejema tudi pritožbenih navedb v zvezi z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem prekrškov, saj ocena vseh v postopku na prvi stopnji izvedenih dokazov potrjuje, da je obdolženec kot voznik prekoračil največjo dovoljeno hitrost na cesti v naselju, omejeno s splošnimi določili na 50 km/h, z že upoštevano varnostno razliko za 37 km/h, torej za več kot 30 km/h, in da je kot voznik prekoračil največjo dovoljeno hitrost na cesti zunaj naselja, omejeno s splošnimi določili na 90 km/h, za več kot 40 km/h, saj je z že upoštevano varnostno razliko vozil s hitrostjo 142 km/h, sodišče prve stopnje pa je tudi ustrezno in razumno obrazložilo razloge, iz katerih je zavrnilo navedbe obdolženca in njegove zagovornice v postopku, s katerimi sta izpodbijala pravilnost dejansko izmerjenih hitrosti, kar ponavlja tudi zagovornica v pritožbi. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno spoznalo obdolženca za odgovornega storitve očitanih prekrškov, ki ju s kršitvijo določbe prve alineje prvega odstavka 32. člena ZVCP-1 stori tisti voznik, ki prekorači s prometnim pravilom ali prometnim znakom omejeno hitrost na cesti v naselju za več kot 30 km/h, in s kršitvijo določbe tretje alineje četrtega odstavka 32. člena ZVCP-1 tisti voznik, ki prekorači s prometnim pravilom ali prometnim znakom omejeno hitrost na cesti zunaj naselja za več kot 40 km/h. Te ugotovitve ne morejo omajati niti pritožbene navedbe o nejasnostih in nasprotovanjih v dopisu A., na katerega se v celoti opira tudi dopis Generalne policijske uprave, saj iz navedenih dopisov (listinski številki 55 in 57 v spisu) jasno izhaja, da se pri predmetnem vozilu Opel Vectra ne more vplivati na izhod referenčnega signala, razen z zamenjavo velikosti pnevmatik, ki je posledica zamenjave dimenzije koles vozila. V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornice o tem, da je nepravilno stališče sodišča, ko navaja, da je merilna naprava vgrajena v civilno službeno vozilo in da je zato okoliška temperatura v predpisanih mejah Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, ker je obdolženec že v vlogi z dne 27. 3. 2009 navajal opozorila Priročnika za delo z video nadzornim sistemom, vgrajenim v vozilo, da lahko nizka temperatura vpliva na točnost meritev, čeprav je merilnik vgrajen v avtomobil, saj je sistem zelo občutljiv na temperaturne spremembe in do napak lahko prihaja npr. zaradi prenosa kaset v avto, če je ta parkiran na mrzlem ali če je v osebnem vozilu priključeno gretje, pa je pritožnici pojasniti, da je sistem Provida 2000 res občutljiv na temperaturne spremembe, zaradi česar je pri njegovi uporabi potrebno upoštevati zahteve iz navodil za uporabo, vendar pa ne iz razloga, ker bi temperaturne spremembe v zimskem času vplivale na pravilnost meritev s tem merilnim sistemom, temveč zato, ker se lahko v primeru, da se kasete v vozilo prinesejo iz toplega prostora, zaradi temperaturne razlike med kaseto in video rekorderjem, trak kasete zlepi z glavo video rekorderja, zaradi česar pri nizkih temperaturah (pod 0°C) kaset ni dovoljeno puščati v video rekorderju in v vozilu, temveč je priporočljivo, da se vozilo predhodno ogreje oziroma da je vozilo redno garažirano.

Višje sodišče pri preizkusu odločitve o sankcijah ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu za vsak prekršek določilo glavno sankcijo globo le nekoliko nad spodnjo predpisano mejo globe, kakršna je bila zagrožena v času storitve prekrškov, prepoved vožnje motornega vozila za najkrajši možni čas trajanja, saj se ta lahko izreče za čas od enega meseca do enega leta, kazenske točke pa v predpisanem številu, zato pritožbeno sodišče ne ugotavlja nobenega razloga za spremembo odločitve o določitvi sankcij za posamezni obdolžencu očitani prekršek. Obdolžencu pa je bila nato pravilno izrečena tudi enotna sankcija kot seštevek obeh določenih glob in kot seštevek obeh vrst določenih stranskih sankcij.

Višje sodišče je glede na navedeno pritožbo obdolženčeve zagovornice na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je obdolženec dolžan v skladu s 147. členom v zvezi z določbami od 143. do 146. člena ZP-1 plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso, ki mu jo bo s posebnim plačilnim nalogom v skladu z Zakonom o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 998/2008
• VSL sodba PRp 891/2010
• VSL sodba PRp 672/2010