VSL sodba PRp 2288/2008

Jedro

Obdolženec v pritožbi ne navede, kako naj bi zatrjevana kršitev, da sodnik obdolžencu ob zaslišanju ni točno predočil, zaradi katerega prekrška je obravnavan, pri čemer je zaslišanje trajalo največ deset minut, vplivala na zakonitost sodbe, v zvezi z očitanim prekrškom pa je podal zagovor, iz katerega vsebine jasno izhaja, da je bil seznanjen, da se mu v tem postopku očita vožnja pod vplivom alkohola kot vozniku začetniku.

Že pred storitvijo prekrška je bila z ZVCP-1E, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 37/2008 in je veljati pričel 30. 4. 2008, s 1. odstavkom 4. člena spremenjena določba 66. točke 1. odstavka 23. člena ZVCP-1, in sicer tako, da je sedaj voznik začetnik vsak voznik motornega vozila do dopolnjenega 21. leta starosti in vsak voznik motornega vozila dve leti od prve pridobitve vozniškega dovoljenja, ne glede na to, ali je bilo pridobljeno v Republiki Sloveniji ali v tujini; voznik začetnik je tudi vsak voznik motornega vozila dve leti od prve pridobitve vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije A2 ali A, ali B, čeprav ima že več kot dve leti vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil katerekoli druge kategorije. Navedena spremenjena opredelitev predpisanih pogojev za voznika začetnika je v obravnavanem primeru za obdolženca glede opredelitve njegovega statusa voznika v cestnem prometu milejša, na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Izrek

Ob pritožbi obdolženega se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se v opisu dejanja v izreku sodbe navedeno besedilo pravno označi kot kršitev določbe drugega odstavka 130. člena in kot prekršek po d) točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 in se obdolžencu na tej podlagi izreče globa v znesku 1.120,00 EUR (tisoč sto dvajset eurov), 10 (deset) kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, in prepoved vožnje motornega vozila kategorije B za čas enega meseca; globo sme obdolženec plačati v desetih enakih mesečnih obrokih po 110,00 EUR (sto deset eurov), s tem da prvi obrok zapade v plačilo 30. dan po prejemu te sodbe, ostali obroki pa na isti dan vsakega naslednjega meseca, sicer bo sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z opozorilom, navedenim v izpodbijani sodbi.

Sicer se pritožba obdolženca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi kot voznik začetnik spoznan za odgovornega storitve prekrška iz d) točke tretjega v zvezi s petim odstavkom 130. člena ZVCP-1, za katerega sta mu bili izrečeni glavna sankcija globa v znesku 1.120,00 eurov, v katero je všteto pridržanje obdolženca v trajanju do dvanajst ur v znesku 20,00 eurov, ter stranska sankcija deset kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja, in naloženo plačilo stroškov postopka.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje obdolženec zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 2. točke 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

V odgovoru na pritožbo predlagateljica postopka policijska postaja pojasnjuje okoliščine, v katerih je njihova patrulja, ob opravljanju rednih policijskih nalog kontrole naselja, kontrolirala tudi obdolženca kot voznika osebnega avtomobila.

Pritožba obdolženca ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je treba spremeniti po uradni dolžnosti.

Po pregledu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da v postopku o prekršku na prvi stopnji ni podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz prvega odstavka 155. člena ZP-1, in da tudi ni podana relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z obdolženčevo pravico do obrambe, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da sodnik obdolžencu ob zaslišanju ni točno predočil, zaradi katerega prekrška je obravnavan, pri čemer je zaslišanje trajalo največ deset minut. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami višje sodišče ugotavlja, da obdolženec v pritožbi niti ne navede, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, nadalje pa tudi ugotavlja, da je obdolženec v zvezi z očitanim prekrškom podal zagovor, iz katerega vsebine jasno izhaja, da je bil obdolženec seznanjen, da se mu v tem postopku očita vožnja pod vplivom alkohola z 0,65 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka kot vozniku začetniku, saj je obdolženec v zagovoru sodišče tudi prosil, naj mu ne izreče prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker je bil ob vozniški izpit že dvakrat.

Nadalje pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, da je z izpodbijano sodbo v škodo obdolženca storjena kršitev iz 4. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1, saj je kršena materialna določba predpisa, ki določa prekršek. Že pred storitvijo obdolžencu očitanega prekrška je bila z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1E), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 37/2008 in je veljati pričel 30. 4. 2008, s prvim odstavkom 4. člena spremenjena določba 66. točke prvega odstavka 23. člena ZVCP-1 in sicer tako, da je sedaj voznik začetnik vsak voznik motornega vozila do dopolnjenega 21. leta starosti in vsak voznik motornega vozila dve leti od prve pridobitve vozniškega dovoljenja, ne glede na to, ali je bilo pridobljeno v Republiki Sloveniji ali v tujini; voznik začetnik je tudi vsak voznik motornega vozila dve leti od prve pridobitve vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije A2 ali A, ali B, čeprav ima že več kot dve leti vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil katerekoli druge kategorije. Navedena spremenjena opredelitev predpisanih pogojev za voznika začetnika je v obravnavanem primeru za obdolženca glede opredelitve njegovega statusa voznika v cestnem prometu milejša, na to pa je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je višje sodišče v tem delu po uradni dolžnosti spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede pravne opredelitve prekrška tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Od dejstva, ali je bil obdolženec v času storitve prekrška voznik začetnik, je namreč odvisna tudi pravna opredelitev prekrškov in tudi to, ali je dejanje, ki se očita obdolžencu, sploh prekršek, saj se po določbah 130. člena ZVCP-1 vožnja pod vplivom alkohola, kljub enaki količini alkohola v organizmu storilca, drugače obravnava v tistih primerih, ko je storilec voznik začetnik, kot v onih, ko ne gre za voznika začetnika. Obdolženec je vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorije B ponovno pridobil januarja 2007, saj mu je bilo pred tem že izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, in ob ugotovitvi, da je imel obdolženec 2. 8. 2008, ko so že veljale navedene določbe ZVCP-1E, v organizmu pri vožnji osebnega avtomobila 0,65 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, je obdolženčevo ravnanje treba pravno označiti kot prekršek po d) točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1.

Neutemeljene so vse obdolženčeve pritožbene navedbe glede zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja prekrška, saj tudi po mnenju višjega sodišča ocena v postopku o prekršku na prvi stopnji izvedenih dokazov potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženec na kritični vožnji vozil pod vplivom alkohola z 0,65 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Pritožbeno sodišče zato ne more upoštevati pritožbenih navedb o tem, da storitev očitanega prekrška obdolženec odločno zanika, ker ni bil voznik v cestnem prometu, kar bi se lahko ugotovilo z zaslišanjem obdolženčevega prijatelja in policista, saj to okoliščino obdolženec prvič uveljavlja šele v pritožbi, prav tako šele v pritožbi prvič predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem navedenih dveh prič, ne da bi pri tem pojasnil, zakaj navedenega brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, kar bi bil dolžan storiti v skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1, zaradi česar so te pritožbene navedbe neupoštevne že iz navedenega razloga.

Sprememba pravne opredelitve dejanja ima za posledico tudi spremembo odločitve o sankciji, ki je za prekršek iz d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 predpisana z globo najmanj 950,00 eurov ter desetimi kazenskimi točkami in prepovedjo vožnje motornega vozila. Obdolžencu je bilo izreči glavno sankcijo globo v znesku 1.120,00 eurov ob upoštevanju vseh okoliščin, ki jih je že ugotovilo in v razlogih izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje, ter stranski sankciji deset kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila kategorije B za čas enega meseca. Upoštevajoč, da je bilo obdolžencu s sodbo sodišča prve stopnje izrečeno deset kazenskih točk in s tem prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, v takem primeru pa se ob prenehanju ne more hkrati izreči tudi prepoved vožnje motornega vozila (določba petega odstavka 23. člena ZP-1), in ob dejstvu, da obdolženca ni mogoče obravnavati kot voznika začetnika, je višje sodišče obdolžencu izreklo predpisane sankcije.

Glede na navedeno je višje sodišče razsodilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe, in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 43/2007
• Sodba IV Ips 8/2011
• Sodba IV Ips 200/2010, enako tudi IV Ips 33/2013