VSL sodba PRp 2272/2008

Jedro

Po določbi 1. odstavka 30. člena ZVCP-1 mora voznik voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. Po določbi 2. odstavka navedenega določila pa mora voznik hitrost in način svoje vožnje prilagoditi svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, gostoti in drugim značilnostim prometa, vremenskim razmeram ter značilnostim vozila in tovora v njem ali na njem. Določba 2. odstavka navedenega določila res izrecno ne govori o oviri, vendar pa je že pojmovno izključena takšna razlaga zakona, da bi do tega prekrška lahko prišlo, ne da bi bila tudi ta hitrost vezana na pričakovanost ovire ali drugo nevarnost, ki jo voznik lahko predvidi. Določbo 2. odstavka 30. člena tega zakona je ob pravilni razlagi zakona treba tudi povezovati s 1. odstavkom 30. člena tega zakona. Hitrost vožnje je namreč odvisna od številnih okoliščin, voznik pa mora hitrost svoje vožnje stalno prilagajati tem okoliščinam, saj je od tega odvisna tako njegova varnost kot tudi varnost drugih udeležencev v prometu. Običajno je šteti, da je voznik vozil s primerno hitrostjo, če lahko pravočasno zaustavi svoje vozilo pred pričakovano oviro ali da se izogne drugi nevarnosti, ki jo je lahko v danih okoliščinah pričakoval.

Izrek

Ob pritožbah obdolženega A. in zagovornikov obdolženega Z. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se postopek proti obema obdolženima, zaradi prekrška iz petega odstavka 30. člena ZVCP-1, kot je opisan v izreku sodbe sodišča prve stopnje, na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavi.

Stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

:

S sodbo sodišča prve stopnje sta bila obdolžena spoznana za odgovorna prekrška iz petega odstavka 30. člena v zvezi z drugim odstavkom Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), za katerega jima je bil ob uporabi 21. člena ZP-1 izrečen opomin, naloženo pa še vsakemu 50,00 evrov povprečnine in 168,60 evrov nagrade za izvedenca.

V pravočasno vloženih pritožbah so obdolženi A. in zagovorniki obdolženega Z. navedli, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, ker je sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici česar je kršilo materialno pravo in pri tem zagrešilo tudi bistvene kršitve določb postopka o prekršku. Kljub izrecnemu predlogu ni zaslišalo priče P., ki bi, glede na to, da je celotno dogajanje neposredno zaznal, lahko izpovedal o načinu vožnje obeh obdolžencev, zato je bila kršena pravica obdolženih do izvajanja dokazov v njuno korist oz. pravica do obrambe. V obrazložitvi sodbe se tudi ni opredelilo do utemeljenih pripomb zagovornika na izvedeniško mnenje in zagovornikov tudi ni obveščalo o procesnih dejanjih, kar še posebej velja za izvedeniško mnenje, saj je bilo poslano le obdolženemu Z. Sodišče tudi ni pridobilo skice in fotografij prometne nesreče, čeprav bi izvedenec na podlagi navedene dokumentacije lahko opravil celovitejšo analizo oziroma zaključke o načinu vožnje obeh obdolženih pred trčenjem. Izvedenčevi zaključki, temelječi na pomanjkljivih podatkih, kar tudi sam priznava, so napačni, najmanj pa vprašljivi. Izvedenčevi zaključki so v celoti špekulativni, saj ni imel na razpolago niti skice in fotografij in tudi ne ustrezne izjave očividca prometne nesreče P. in ni izdelal ustrezne računalniške simulacije gibanja vseh vozil, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o dejanski hitrosti obdolženih. S kakšno hitrostjo sta oba obdolžena vozila ni bilo ugotovljeno objektivno, zaradi izrazito pomanjkljivo izvedenega dokaznega postopka ter nekritičnega sledenja sodišča izvedenskemu mnenju. Za predpostavko, da naj bi »s približno enako hitrostjo najverjetneje vozil tudi pred njim vozeči Z.«, ki jih je v razlogih sodbe povzelo tudi sodišče prve stopnje, pa v spisu ni nikakršne podlage. Zato pritožniki predlagajo, da se postopek proti obema obdolženima ustavi.

Po proučitvi in oceni zbranega dokaznega gradiva v okviru vloženih pritožb in po uradni dolžnosti glede obstoja bistvenih kršitev določb postopka ali kršitev materialnih določb zakona ali predpisa, ki določa prekršek, na katere je pritožbeni senat, glede na določbo 159. člena ZP-1, dolžan paziti po uradni dolžnosti, višje sodišče ugotavlja, da je treba sodbo sodišča prve stopnje spremeniti po uradni dolžnosti, saj je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo prekršilo določbo 1. točke 156. člena ZP-1. Ta kršitev je podana glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je zoper obdolženca začet postopek, prekršek. Po določbi prvega odstavka 30. člena ZVCP-1 mora voznik voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. Po določbi drugega odstavka navedenega določila pa mora voznik hitrost in način svoje vožnje prilagoditi svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, gostoti in drugim značilnostim prometa, vremenskim razmeram ter značilnostim vozila in tovora v njem ali na njem. Določba drugega odstavka navedenega določila res izrecno ne govori o oviri, vendar pa je že pojmovno izključena takšna razlaga zakona, da bi do tega prekrška lahko prišlo, ne da bi bila tudi ta hitrost vezana na pričakovanost ovire ali drugo nevarnost, ki jo voznik lahko predvidi. Določbo drugega odstavka 30. člena tega zakona je ob pravilni razlagi zakona treba tudi povezovati s prvim odstavkom 30. člena tega zakona. Hitrost vožnje je namreč odvisna od številnih okoliščin, voznik pa mora hitrost svoje vožnje stalno prilagajati tem okoliščinam, saj je od tega odvisna tako njegova varnost kot tudi varnost drugih udeležencev v prometu. Običajno je šteti, da je voznik vozil s primerno hitrostjo, če lahko pravočasno zaustavi svoje vozilo pred pričakovano oviro ali da se izogne drugi nevarnosti, ki jo je lahko v danih okoliščinah pričakoval.

V obravnavanem primeru v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe niso navedena tista odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bil sploh mogoč pravni sklep, da obdolženca nista vozila v skladu z določbo drugega odstavka 30. člena ZVCP-1. Sodišče prve stopnje je povzelo le zakonsko določbo drugega odstavka 30. člena ZVCP-1 zgolj s konkretnim opisom lastnosti ceste, kjer sta obdolženca vozila, ni pa tudi konkretno navedlo, kakšna sploh je bila vožnja obdolžencev v teh okoliščinah in kako se je odražala neprimernost hitrosti njune vožnje. Tako že sam opis dejanja ne vsebuje konkretnih znakov prekrška iz petega odstavka 30. člena ZVCP-1, zaradi katerega je bil zoper oba obdolženca tudi vložen obdolžilni predlog, kjer že iz opisa dejanja izhaja, da je predlagatelj neprimernost hitrosti vožnje obeh obdolžencev vezal na oviro, ki ju je zanju predstavljala nepravilna vožnja voznika J. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje obdolžencema pravzaprav očita le vožnjo s hitrostjo nad omejitvijo 50 km/h (vozila naj bi med 90 do 100 km/h), to pa predstavlja drugo kršitev določb ZVCP-1. Vožnja s hitrostjo nad največjo dovoljeno hitrostjo v naselju resda pomeni že sama po sebi tudi neprimerno hitrost, vendar je zakonodajalec tako voznikovo ravnanje z uzakonitvijo posebnega prekrška (32. člen ZVCP-1) izločil iz splošne določbe 30. člena ZVCP-1, ki določa splošne pogoje, katerim mora voznik prilagoditi hitrost svoje vožnje. Ti dve določbi sta tako v razmerju splošnega in posebnega, v takšnih primerih pa velja pravilo, da posebni predpis izključi uporabo splošnega. Za kršitev 32. člena ZVCP-1 zoper obdolženca ni bil vložen obdolžilni predlog (ta kršitev tudi ne izhaja iz samega opisa dejanja), medtem ko se z vprašanjem pričakovanosti ovire oziroma druge nevarnosti sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo in tega v izreku svoje odločitve tudi ni konkretiziralo, kot tudi ni navedlo konkretno, kakšna je bila sploh vožnja obeh obdolžencev (na primer, da ju je zaradi levega ovinka zanašalo po cestišču ali da zaradi vožnje po klancu navzdol nista obvladala vozil, tako da sta padla itd., medtem ko neprimerna hitrost vožnje v samo križišče že po volji zakonodajalca lahko zopet predstavlja samostojno kršitev iz 45. člena ZVCP-1, v kolikor se voznik ne more ustaviti pred križiščem).

Glede na navedeno je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti (saj pritožnika v pritožbah ne uveljavljata materialne kršitve predpisa o prekršku na način iz 1. točke 156. člena ZP-1) spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločitve. Upoštevajoč to odločitev, se višje sodišče tako tudi ni opredeljevalo do pritožbenih navedb obeh pritožnikov.

Ker je bil postopek o prekršku ustavljen, stroški postopka, skladno z določbo četrtega odstavka 144. člena ZP-1, bremenijo proračun.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 787/2010
• VSL sodba PRp 704/2010
• sodba U 135/2003