VSL sodba PRp 1641/2008

Jedro

V primeru, če preiskovanec sodeluje pri zdravniški preiskavi, prisotnost alkohola pa je mogoče ugotoviti na podlagi odvzetega vzorca urina, ni mogoče šteti, da je udeleženec cestnega prometa oziroma preiskovanec strokovni pregled odklonil oziroma ravnal v nasprotju z odredbo policista iz 3. odstavka 132. člena ZVCP-1.

Inštitut za sodno medicino je že pojasnil, da korelacija med koncentracijo alkohola v krvi in urinu ni konstantna in iz koncentracije alkohola v urinu ne morejo natančno izračunati koncentracije alkohola v krvi, raziskave pa so pokazale, da imajo preiskovanci v času odvzema urina najmanj tako koncentracijo alkohola v krvi, kot jo izračunamo, če koncentracijo alkohola v urinu delimo s faktorjem 1,4.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

- v odločitvi o odgovornosti spremeni tako, da je obdolženi odgovoren, da je ravnal v nasprotju z drugim odstavkom 130. člena ZVCP-1, s tem, da je dne 2006 ob 4.20 uri vozil osebni avtomobil po ulici v Ljubljani pod vplivom alkohola, saj je imel več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi v organizmu oziroma več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar je bilo ugotovljeno z alkoholimetrično analizo, pri čemer je analiza vzorca urina pokazala vrednosti 1,73 oziroma 1,66 grama etilnega alkohola na kilogram urina, kar pomeni, da je imel najmanj 1,18 grama alkohola na kilogram krvi v organizmu, s čemer je storil prekršek po d) točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1;

- v odločitvi o stranskih sankcijah spremeni tako, da se na podlagi d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 namesto osemnajst kazenskih točk izrečeta stranski sankciji 10 (deset) kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, in prepoved vožnje motornega vozila kategorije B v trajanju enega meseca; prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja pa se ne izreče.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

S sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženi spoznan za odgovornega storitve prekrška po enajstem odstavku 132. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), za katerega sta mu bili izrečeni globa v znesku 510,00 eurov in osemnajst kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka – povprečnine v znesku 200,00 eurov.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1 in 370. členu ZKP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje, oziroma spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi. Iz obrazložitve pritožbe je med drugim razvidno, da je obdolženi tekom celotnega postopka zatrjeval in dokazoval, po mnenju obrambe pa tudi dokazal, da je šlo dejansko za napako policistov, oziroma da so se le-ti lotili napačne osebe. Če pa je že sodišče, sicer povsem nepravilno in protispisno, ugotovilo, da naj bi bil obdolženi voznik, pa vsekakor ni izpolnil znakov in elementov prekrška iz devetega odstavka 132. člena ZVCP-1. Preizkusa svojega psihofizičnega stanja namreč ni odklonil, saj je po tistem, ko sta policista vztrajala, da je bil on voznik, povedal, da ima že od otroških let probleme z astmo, zato je predlagal, da gre na strokovni pregled, kamor sta ga policista res odpeljala. Zdravnik je predlagal odvzem krvi iz žile, ker pa ima obdolženi hudo fobijo in nepopisni strah pred injekcijami, je prosil, da zdravnik opravi odvzem krvi iz prsta. Zdravnik je povedal, da odvzem krvi iz prsta za analizo ne bo zadostoval, zato mu je svetoval, da opravi preizkus z odvzemom urina, kar je tudi opravil. Zdravnik mu je povedal, da bo z njim opravil tudi psihotest, tako da bo imel dvostransko opravljen pregled, kar je tudi storil ter ugotovil, da obdolženi ne kaže nikakršnih znakov vinjenosti. Ob takšnem stanju je bil strokovni pregled končan. Vse to dogajanje je obdolženi opisal pri sodnici, takšnega dogajanja nista zanikala niti priči policista, očitno pa je ta preizkus zdravniku zadostoval kot strokovni pregled v skladu z določili 133. člena ZVCP-1. To je razvidno predvsem iz določila četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1, ki pravi, da v primeru, če zaradi zdravstvenega stanja ali iz drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka ni mogoče opraviti celotnega strokovnega pregleda, mora zdravnik opraviti tisti del pregleda, ki ga je mogoče opraviti in podati mnenje o znakih motenj v vedenju, ki kažejo na vpliv alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi. Zdravnik, ki je opravil strokovni pregled, je iz dokumentacije, ki jo imajo računalniško vodeno, na kar ga je opozoril tudi obdolženi, navedel, da ima obdolženi dolgoletne probleme z astmo, predvsem pa, da mu vedno za potrebe raznih preiskav jemljejo kri le iz prsta, saj ima v nasprotnem hude psihične težave. Po takšnih ugotovitvah je zdravnik ugotovil, da lahko izvede strokovni pregled z odvzemom urina in z opravljenim mnenjem o znakih motenj v vedenju, ki bi kazale na vpliv alkohola. Zaključek sodišča, da je obdolženi odklonil strokovni pregled, je torej protispisen, iz tega razloga pa je obdolženi tudi predlagal zaslišanje pristojnega zdravnika, ki je opravil strokovni pregled in podal mnenje tudi o njegovem psihofizičnem stanju. Le tako bi sodišče lahko ugotovilo, kaj se je pri samem strokovnem pregledu dogajalo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila v postopku na prvi stopnji na škodo obdolženca kršena materialna določba predpisa, ki določa prekršek.

V skladu z enajstim odstavkom 132. člena ZVCP-1 se za prekršek kaznuje tudi voznik, ki ravna v nasprotju s policistovo zahtevo ali odredbo iz tretjega odstavka tega člena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je bil obdolženi v obravnavani zadevi nedvomno ustavljen in kontroliran kot voznik osebnega avtomobila, pri čemer se pritožbeno sodišče v tem delu, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, saj se z njimi v celoti strinja.

Pač pa tako iz obdolžilnega predloga kot priloženih zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, alkoholimetrične analize Inštituta za sodno medicino in zapisnika o zdravniški preiskavi izhaja, da je preiskovanec (po tem, ko kljub večkratnim poizkusom ni pravilno opravil preizkusa alkoholiziranosti, pri čemer je kot razlog navedel zdravstvene težave, in sicer astmo) odrejeni strokovni pregled oziroma zdravniško preiskavo in odvzem urina zaradi ugotavljanja vpliva alkohola, opravil.

V skladu s prvim odstavkom 133. člena ZVCP-1 obsega strokovni pregled zaradi ugotavljanja prisotnosti alkohola iz četrtega odstavka 129. člena tega zakona zdravniški pregled, s katerim se ugotavljajo znaki motenj v vedenju, ki lahko povzročijo nezanesljivo ravnanje v prometu in odvzem vzorcev krvi, urina ali drugih telesnih tekočin oziroma tkiv. V skladu z drugim odstavkom istega člena se obseg odvzema vzorcev iz prejšnjega odstavka določi glede na potrebe preiskave, s katero se ugotavlja prisotnost navedenih snovi v organizmu. O strokovnem pregledu mora zdravnik takoj izdelati pisno mnenje, kri, urin, drugo telesno tekočino oziroma tkivo pa mora takoj izročiti policistu, ki jih mora poslati v najbližjo pooblaščeno strokovno ustanovo oziroma laboratorij, kjer se opravi analiza (tretji odstavek 133. člena ZVCP-1).

V skladu s prvim odstavkom 133. člena ZVCP-1 obsega torej strokovni pregled, da bi se ugotovilo, ali je udeleženec cestnega prometa pod vplivom alkohola, poleg zdravniškega pregleda tudi odvzem vzorcev krvi ali urina (oziroma drugih telesnih tekočin oziroma tkiv), tako da v primeru, če preiskovanec sodeluje pri zdravniški preiskavi, prisotnost alkohola pa je mogoče ugotoviti na podlagi odvzetega vzorca urina, ni mogoče šteti, da je udeleženec cestnega prometa oziroma preiskovanec strokovni pregled odklonil oziroma ravnal v nasprotju z odredbo policista iz tretjega odstavka 132. člena ZVCP-1.

V obravnavani zadevi je iz zapisnika o zdravniški preiskavi razvidno, da preiskovanec zdravniške preiskave ni odklonil ter je zdravnik na podlagi opravljene zdravniške preiskave ocenil alkoholiziranost preiskovanca z oznako »lahko vinjen«, preiskovanec pa tudi ni odklonil odvzema vzorca urina. Iz dopisa Inštituta za sodno medicino pa je razvidno, da je alkoholimetrična analiza vzorca urina pokazala naslednje vrednosti etilnega alkohola: PK postopek 1 – dvakrat 1,73 g/kg in PK postopek 2 – dvakrat 1,66 g/kg.

Inštitut za sodno medicino je že v izvedenskem mnenju št. A 0304/01 z dne 5. 9. 2002 pojasnil, da korelacija med koncentracijo alkohola v krvi in urinu ni konstantna in iz koncentracije alkohola v urinu ne morejo natančno izračunati koncentracije alkohola v krvi, raziskave pa so pokazale, da imajo preiskovanci v času odvzema urina najmanj tako koncentracijo alkohola v krvi, kot jo izračunamo, če koncentracijo alkohola v urinu delimo s faktorjem 1,4. V obravnavanem primeru je imel torej preiskovanec v času odvzema urina (upoštevajoč nižji vrednosti po plinskokromatografskem postopku) v krvi koncentracijo etilnega alkohola najmanj 1,18 grama alkohola na kilogram krvi v organizmu. Koncentracija alkohola v njegovi krvi je bila takrat lahko višja, ni pa mogla biti nižja.

V skladu z drugim odstavkom 129. člena ZVCP-1 je pod vplivom alkohola voznik, ki ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, in voznik, ki tudi pri manjših koncentracijah alkohola kaže znake motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu. Količina alkohola v organizmu je po tretjem odstavku tega člena določena s koncentracijo alkohola v krvi ali tej ustrezni koncentraciji alkohola v izdihanem zraku.

Iz zapisnika o zaslišanju obdolženca je razvidno, da je v zagovoru potrdil, da je navedenega dne pil alkoholno pijačo, pri čemer se glede na oddaljenost dogodka ni točno spomnil, zdelo se mu je, da je pil pivo, iz zapisnika o zdravniški preiskavi pa je razvidno, da je v zadnjih 24 urah popil štiri kozarce žganja med 18.00 in 24.00 uro prejšnjega dne. Obdolženi se je torej nedvomno zavedal, da glede na prisotnost alkohola v organizmu ne sme voziti vozila v cestnem prometu, pa se je kljub temu odločil za vožnjo, torej je prekršek storil z direktnim naklepom.

V skladu z d) točko četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 se voznika, ki ravna v nasprotju z drugim odstavkom tega člena, če ima več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, sankcionira za prekršek z globo najmanj 120.000,00 tolarjev (500,75 eurov). Vozniku motornega vozila se izreče deset kazenskih točk (upoštevajoč tudi drugi odstavek 59. člena ZVCP-1, v skladu s katerim se voznikom motornega vozila do uskladitve predpisov izreče najnižje predpisano število kazenskih točk, če so predpisane v razponu) in prepoved vožnje motornega vozila, ki se po drugem odstavku 23. člena ZP-1 lahko izreče za čas od enega meseca do enega leta.

Pritožbeno sodišče je sankcije odmerilo blizu oziroma na spodnji predpisani meji, upoštevajoč pri tem ugotovljeno stopnjo alkohola v organizmu, ki le neznatno presega mejno stopnjo za ta prekršek, pri čemer je sicer za ta prekršek predpisana enaka globa kot za prekršek po enajstem odstavku 132. člena ZVCP-1, glede stranskih sankcij pa gre že po oceni zakonodajalca za lažjo kršitev kot po enajstem odstavku 132. člena ZVCP-1, kot olajševalno okoliščino pa je upoštevalo tudi njegovo dosedanjo nekaznovanost za prekršek. Pri tem pa vendarle ni bilo mogoče spregledati, da je bila nedovoljena stopnja alkohola, ki bistveno vpliva na sposobnosti zaznavanja, odločanja in reagiranja kot temeljnih pogojev za varno vožnjo, ugotovljena pri vožnji skozi središče Ljubljane, kjer je tudi v zgodnjih jutranjih urah mogoče pričakovati druge udeležence v cestnem prometu, kar od voznika zahteva še posebno previdnost in zbranost pri vožnji.

Glede na navedeno in ker kakšnih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo, je pritožbeno sodišče na podlagi sedmega odstavka 163. člena ZP-1 odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe.

Ker je bilo pritožbi delno ugodeno, odpade izrek o stroških pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2012