VSL sodba V Kp 25/2010

Jedro

Zoper obtoženca, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik, ob uvedbi kazenskega postopka pa bil starejši od 21 let, se ne more več voditi kazenski postopek proti mladoletnikom iz XXVII. poglavja ZKP, ampak redni kazenski postopek, v katerem mora sodišče spoštovati načelo, da nihče ne more biti kaznovan z večjo kaznijo kot je po zakonu veljala za kaznivo dejanje v času njegove storitve in je podana kršitev kazenskega zakona, če sodišče takemu obtožencu v rednem postopku izreče kazen mladoletniškega zapora.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu E. A. izreče kazen 2 (dve) leti zapora.

Obtoženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo spoznalo obtoženca za krivega očitanega kaznivega dejanja, mu izreklo kazen enega leta mladoletniškega zapora, oprostilo pa ga v celoti plačila stroškov kazenskega postopka.

Pritožnica je vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da bi pritožbeno sodišče obtožencu izreklo kazen treh let zapora.

Višja državna tožilka N. L. R. je v pisnem predlogu, ki je bil posredovan tudi obtožencu in njegovi zagovornici, predlagala ugoditev pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb pregledalo kazensko zadevo in ugotovilo, da je bil obtoženec v času izvršitve kaznivega dejanja starejši mladoletnik, zaradi česar je moralo sodišče ob sojenju upoštevati določila 2. odstavka 93. člena KZ, ki določa, da sme sodišče polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik in je med sojenjem dopolnil 21 let, izreči namesto mladoletniškega zapora, zapor ali pogojno obsodbo, pri čemer ima kazen zapora glede rehabilitacije, izbrisa obsodbe in pravnih posledic enak pravni učinek kot mladoletniški zapor. Obtoženec je v času sojenja dopolnil 28 let, zato se zoper njega ni mogel več voditi postopek zoper mladoletnike iz XXVII. poglavja ZKP, ampak redni postopek, v katerem pa je moralo sodišče upoštevati načelo, da nihče ne more biti kaznovan z večjo kaznijo, kot je po zakonu veljala za kaznivo dejanje v času njegove storitve. Če bi bil obtoženec sojen kot mladoletnik po pravilih postopka za mladoletnike, bi mu lahko sodišče v skladu z 2. odstavkom 89. člena KZ za kaznivo dejanje posilstva, za katero je sicer določena kazen enega do deset let zapora, izreklo le kazen mladoletniškega zapora, ki ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od petih let, z drugimi besedami, bi mu lahko odmerilo zaporno kazen največ do pet let, kot znaša največja dovoljena mera kazni mladoletniškega zapora, saj se samo taka odmera lahko šteje kot nadomestitev kazni mladoletniškega zapora. Sodišče je obtožencu sicer izreklo kazen v dovoljenem okviru, pri tem pa je glede na dejstvo, da se je zaradi obtoženčeve starosti vodil zoper njega redni kazenski postopek, nepravilno izreklo kot kazen mladoletniški zapor, s tem pa kršilo kazenski zakon, kot utemeljeno zatrjuje pritožnica.

Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje sicer natančno ugotovilo vse relevantne okoliščine v zvezi z odmero kazni, upoštevalo oškodovankine posledice zaradi obtoženčevega ravnanja, pa tudi obtoženčevo starost v času izvršitve kaznivega dejanja, časovno odmaknjenost kaznivega dejanja, v premajhnem okviru pa upoštevalo, da je obtoženec na prestajanju osemletne zaporne kazni zaradi storitve dveh istovrstnih kaznivih dejanj, ki ju je nedvomno storil po izvršitvi sedaj obravnavanega kaznivega dejanja in kateri nedvomno kažeta njegovo obnašanje po storjenem dejanju, po oceni pritožbenega sodišča pa je tudi premalo upoštevalo, da je izkoristil zaupljivost takrat komaj 14-letne oškodovanke, zaradi česar je ugodilo pritožnici in obtožencu glede na vse ugotovljene konkretne okoliščine izreklo kot primerno kazen dveh let zapora.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določil 1. odstavka 383. člena ZKP tudi ugotovilo, da niso podane druge take nepravilnosti in pomanjkljivosti, na katere mora pritožbeno sodišče v korist obtoženca paziti po uradni dolžnosti.

Glede na zgoraj navedeno je ugodilo pritožnici, odpravilo kršitev kazenskega zakona, obtožencu izreklo kot primerno kazen dveh let zapora, glede na njegove slabe premoženjske razmere in upoštevajoč, da je na prestajanju daljše zaporne kazni, pa ga je oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSK sodba KP 16/95
• VSL Sklep II Kp 67443/2020
• VSM Sklep II Kp 58859/2018