VSL sklep Cst 257/2011

Jedro

V konkretnem primeru sodišče prve stopnje odločitve o začetku stečajnega postopka ni oprlo na položaj dolžničine dolgoročne plačilne nesposobnosti, pač pa na položaj trajnejše nelikvidnosti, zato pravilno dolžničinih trditev in dokazov, s katerimi je uveljavljala položaj svoje dolgoročne plačilne sposobnosti, ni obravnavalo kot relevantnih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje nad dolžnico začelo postopek osebnega stečaja in za upraviteljico imenovalo A. Č.

2. Dolžnica je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo, uveljavljala je vse pritožbene razloge s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za začetek stečajnega postopka zavrne oziroma, da se izpodbijani sklep razveljavi in stečajni postopek ustavi, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da obstoj dolga v višini 338.405,00 ATS za dolžnico ni sporen, prav tako tudi ne dejstvo, da po upnikovem predlogu teče izvršba za izterjavo navedene terjatve od leta 2000, nadalje da dolžnica ni zatrjevala, da bi bila terjatev že plačana in da znaša dolžničin mesečni dohodek 562,00 EUR. Nobenega od navedenih relevantnih pogojev za ugotovitev domneve trajnejše nelikvidnosti po 1. alineji 2. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP dolžnica s pritožbo ne izpodbija. Kot bistveno pa izpostavlja svoje stališče, da tek izvršilnega postopka izključuje dolžnikovo zamudo, ker dolžnik ne more vplivati na zaključek izvršilnega postopka. Takšno stališče pa je zmotno, ker ima dolžnik tudi v teku izvršilnega postopka možnost upniku plačati zapadlo terjatev ter s tem doseči prenehanje obveznosti in ustavitev izvršilnega postopka. Da pa doslej dolžnica ni bila sposobna upnikove terjatve plačati, je sama zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo zamude dolžnice z izpolnjevanjem njenih obveznosti, niso utemeljene. To pa pomeni, da ni uspela izpodbiti pravilnih razlogov sodišča prve stopnje o obstoju domneve trajne nelikvidnosti dolžnice.

5. Neutemeljen je tudi dolžničin očitek, da je sodišče prve stopnje zgrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni argumentirano navedlo, zakaj dolžnica z navajanjem in z dokazi ni uspela izpodbiti domneve po 2. odstavku 14. člena ZFPPIPP. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje presojalo dolžničin ugovor zoper predlog, v katerem je zatrjevala, da je lastnica premoženja, katerega vrednost dosega višino upnikove terjatve. Obramba glede večje vrednosti premoženja od obveznosti do upnikov je relevantna v primeru, če se položaj insolventnosti presoja v luči dolgoročne plačilne nesposobnosti (3. odstavek 14. člena ZFPPIPP). V konkretnem primeru pa sodišče prve stopnje odločitve o začetku stečajnega postopka ni oprlo na položaj dolžničine dolgoročne plačilne nesposobnosti, pač pa na položaj trajnejše nelikvidnosti, zato pravilno dolžničinih trditev in dokazov, s katerimi je uveljavljala položaj svoje dolgoročne plačilne sposobnosti, ni obravnavalo kot relevantnih.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnico (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

16.05.2012

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 481/2017
• VSL sklep Cst 242/2014
• VSL sklep Cst 180/2012