VSL sklep II Cp 3402/2011

Jedro

V naravi materialne pravice je, da se ji je mogoče odpovedati, zato se avtor uveljavljanju materialne avtorske pravice lahko odpove. V primeru odpovedi organizacija, ki ji je poverjeno kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ni upravičena pobirati nadomestila za uporabo avtorskega dela. Trditev, da se je avtor uveljavljanju avtorske pravice odpovedal, mora dokazati stranka, ki odpoved zatrjuje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 22. 05. 2010, s katerim je toženi stranki naložena obveznost plačila 1.747,96 € in izvršilnih stroškov, vse z zamudnimi obrestmi, in zahtevek zavrnilo.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe ali njeno spremembo tako, da bo zahtevku ugodeno. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Uveljavlja procesno kršitev, ki naj bi bila storjena s tem, da so upoštevani tudi dokazi, ki jih je tožena stranka priložila pripravljalni vlogi z dne 27. 01. 2011, torej po prvem naroku. Dejstvo, s katerim je tožena stranka opravičila tako pozno predložitev dokazov, označuje za neopravičljiv razlog, ker je imela tožena stranka šest mesecev časa, da dokaze pravočasno pridobi. Stališče, da se avtor lahko odpove uveljavljanju materialne avtorske pravice, označuje za materialnopravno napačno. Meni, da se noben uporabnik ne more dogovarjati neposredno z avtorjem, ker je upravljanje avtorskih pravic po zakonu ali nalogu avtorja preneseno na kolektivno organizacijo. Opozarja, da avtorske zaščite niso deležna avtorska dela le v primeru, če je od smrti avtorja preteklo 70 let in folklorna dela (razen njihove priredbe, ki kot prvo avtorsko delo uživa polno zaščito). Meni, da družba R. ni pristojna odločati, katera dela so v Sloveniji varovana. Opozarja, da je tožeča stranka dolžna ščititi pravice vseh avtorjev, tako domačih kot tujih. Sklicuje se na določila Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) in ugotavlja, da tuja ureditev na področju avtorskega prava ni pomembna. Zaradi kolektivnega uveljavljanja izključuje možnost, da bi se avtor na kakršenkoli način odpovedal uveljavljanju materialnih avtorskih pravic. Meni, da zaradi domače zakonske ureditve ni pomembno, ali je glasba v tujini varovana ali ne, saj je upravičena pobirati tudi avtorski honorar za anonimne avtorje. Meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih – da se sodišče ni opredelilo: do izkazanega dejstva, da kanal 14 avtorski organizaciji A. ni znan; da je ta organizacija zanikala, da da bi bila družba R. oproščena plačevanja avtorskega honorarja. Ne soglaša s stališčem, da ni upravičena zahtevati honorarja za račun avtorjev, ki so se uveljavljanju honorarja odpovedali, obenem pa zatrjuje, da odpoved uveljavljanju materialnih avtorskih pravic tudi ni izkazana. Opozarja, da je tožena stranka zgolj pavšalno zatrjevala, da so se avtorji odpovedali svojim pravicam, ni pa tega izkazala. Stališče, da bi to morala izkazati tožeča stranka, je napačno, ker mora vsaka stranka dokazati dejstva, ki jih zatrjuje. Meni, da tožeča stranka negativnega dejstva (da se avtorji niso odpovedali uveljavljanju avtorske pravice), ne more dokazovati. Tudi zaradi kršitve pravila o dokaznem bremenu je odločitev napačna. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do zapisnikov o kontroli, ki bi vsebovali podatek o predvajanju avtorsko nevarovane glasbe, če bi se taka glasba predvajala. Meni, da je na toženi stranki tudi dokazno breme, da je predvajala samo glasbo družbe R. in v katerih lokalih se je glasba predvajala. Dopis R. označuje za dopis uporabnika, ki sam zase zatrjuje, da uporablja avtorsko nevarovano glasbo. Ta dokaz in izpovedbo priče B. G. označuje za neverodostojna dokaza. Priča ni z lastnimi čutili zaznala, da so se avtorji odpovedali pravicam, ampak sledi zagotovilom družbe R.. Graja dokazno oceno in zatrjuje kršitev 8. čl. ZPP. Zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in graja materialnopravna stališča pritožnika. Opozarja na izključnost avtorjevih pravic. Tolmači dopis avtorske organizacije A.. Opozarja, da tožeča stranka tekom postopka ni nasprotovala trditvi, da je tožena stranka predvajala zgolj glasbena dela, ki so navedena na seznamih. Meni, da tožeča stranka ni zmogla dokazati uporabe avtorsko varovanih del. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Očitana procesna kršitev ni bila storjena. Predložitev listinskih dokazov po izteku roka, ki je s 1. odstavkom 286. čl. ZPP omejen na čas do zaključka prvega naroka, je tožena stranka opravičila s potekom časa, ki je potekel od zaprosila za dokumentacijo v tujino do njenega prejema. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je s tem izkazala, da dokazov brez svoje krivde ni dostavila v predpisanem roku. Stranki sta tekom postopka svoja pravna stališča argumentirali in trditve dopolnjevali, zato ni mogoče slediti pritožbi, ki toženo stranko označuje za neskrbno, ker je za dokumentacijo v tujo državo zaprosila zgolj en mesec pred prvim narokom in ne takoj, ko je bilo v izvršilnem postopku odločeno, da se bo o utemeljenosti zahtevka odločalo v pravdi.

6. Med strankama sporno vprašanje o legitimaciji kolektivne organizacije za uveljavljanje materialne avtorske pravice je prvostopenjsko sodišče razrešilo z odgovorom, da se avtor samostojno odloča, ali bo svojo materialno avtorsko pravico uveljavil ali ne. S tem stališčem pritožbeno sodišče soglaša. Avtor se uveljavljanju materialne avtorske pravice lahko odpove. Gre za materialno pravico do izkoriščanja avtorske stvaritve. V naravi materialne pravice je, da se ji je mogoče odpovedati. Če se avtor odpove uveljavljanju materialnih pravic, nobena kolektivna organizacija ni upravičena pobirati nadomestila za uporabo njegovega avtorskega dela. Trditve, da bi se avtorji odpovedali uveljavljanju avtorskih pravic samo v korist družbe R. oz. tožene stranke, tožena stranka ni postavila, zato je pritožbeno obravnavanje odpovedi pravic v korist določenega uporabnika nepotrebno in se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih razlogov ne opredeljuje.

7. Drugo med strankama sporno vprašanje pa se tiče načina uveljavljanja materialne avtorske pravice tistih avtorjev, ki se materialnim pravicam niso odpovedali. V Republiki Sloveniji se materialne avtorske pravice s področja glasbe uveljavljajo kolektivno (147. čl. ZASP) - ne glede na to, ali je avtor z avtorsko organizacijo sklenil pogodbo o varstvu njegove pravice ali ne. Na podlagi dovoljenja Urada za intelektualno lastnino je za varstvo avtorskih pravic na delih s področja glasbe pooblaščena tožeča stranka. Uporabniki glasbenih del torej nadomestila za uporabo del plačujejo tožeči stranki (avtorji svojih pravic ne morejo uveljavljati individualno). Uporabnik, ki v Sloveniji uporablja glasbo slovenskih avtorjev (1), je torej tožeči stranki dolžan plačati nadomestilo; če je s tožečo stranko sklenil pogodbo o uporabi avtorskih del, na podlagi pogodbe, sicer pa na podlagi zakona zaradi prikrajšanja avtorjev oz. tožeče stranke. Tožena stranka, ki glasbo reproducira v svojih trgovskih centrih, trdi, da avtorskih del slovenskih avtorjev ni predvajala, zato je pomembno, da tožeča stranka na teritoriju Slovenije varuje tudi avtorske pravice tujih avtorjev in sicer na podlagi recipročnih sporazumov, sklenjenih s tujimi organizacijami za varstvo avtorskih pravic. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, da tožeča stranka na ozemlju Slovenije uveljavlja materialno avtorsko pravico le za tista avtorska dela, ki so v repertoarju avtorskih organizacij (v posamezni državi jih je lahko tudi več), s katerimi je sklenila recipročne sporazume (2). Za drugačno stališče tožeče stranke (da varuje pravice avtorjev v svetovnem merilu – avtorske pravice vseh avtorjev), ni materialne podlage. Obravnavano pravno stališče pa za odločitev v zadevi niti ni pomembno. Tožena stranka namreč ni zatrjevala predvajanja tujih glasbenih del, varovanih po avtorskih organizacijah, s katerimi tožeča stranka nima sklenjenih recipročnih sporazumov. Ni torej sporno, ali so predvajana glasbena dela predmet varstva avtorskih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume o varstvu avtorskih del. Neutemeljeni so zato dokazni predlogi tožene stranke o vsebini teh recipročnih sporazumov in katalogih avtorskih del, ki jih varujejo avtorske organizacije, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume; za razjasnitev spornih oziroma odločilnih dejstev ti dokazi niso primerno dokazno sredstvo.

8. Tožeča stranka plačilo odklanja s trditvijo, da je predvajala glasbo avtorjev, ki so se uveljavljanju avtorskih pravic odpovedali. Stališče tožene stranke, da v primeru predvajanja avtorsko nevarovane glasbe dolžnosti plačila ni, je pravilno. Tožena stranka nadomestila tožeči stranki ne bi bila dolžna plačati, če bi predvajala zgolj avtorska dela, katerih avtorji so se odpovedi uveljavljanju avtorskih pravic. Dokazno breme, da je predvajala zgolj táko glasbo, je na toženi stranki, ki to dejstvo zatrjuje. Tožena stranka je v dokaz svoje trditve predložila potrdilo družbe R., ki toženo stranko na osnovi pogodbe preko kanala 14 satelitsko oskrbuje oz. ji omogoča predvajanje avtorsko nevarovane glasbe. Predložila je tudi seznam predvajane glasbe, iz katerega pa ni razvidno popolno ime avtorja, narodnostna pripadnost, naslov, da bi bilo mogoče trditev o avtorsko nevarovanih delih preveriti. Prvostopenjsko sodišče se je zadovoljilo s potrdilom družbe R. in predloženim seznamom – s tema dvema dokazoma je utemeljilo ugotovitev, da je tožena stranka predvajala zgolj avtorsko nevarovana glasbena dela. Ker je družba R. pogodbeni partner tožene stranke in ima tudi svoje poslovne interese, je nekritično sledenje potrdilu te družbe nesprejemljivo. To še toliko bolj, ker predloženi seznami glasbenih del (dokaz B8 do B10) ne potrjujejo, da gre za avtorsko nevarovana dela. Iz seznamov B8 do B10 je razvidno, da gre za glasbena dela, ki niso predmet varstva avtorske organizacije G., kar pa ne izključuje varstva katere druge avtorske organizacije. Tudi T. N. v dopisu (dokaz B7) potrjuje, da gre za sezname, ki so preverjeni s strani G.. Ta dejstva vzbujajo dvom v natančnost preverjanja nevarovanosti izkoriščanih avtorskih del. Dejstvo, da trije seznami predvajanih del izkazujejo, da gre za dela, ki niso predmet varstva zgolj ene od avtorskih organizacij (G.), je sodišče prve stopnje spregledalo. Res je, da tudi avtorska organizacija iz Avstrije (A.), kjer naj bi družba R. delovala, ni potrdila, da so na predloženem ji seznamu avtorska dela, ki jih varuje (navaja, da gre za njej nepoznana dela). Tudi to še ne dokazuje, da gre za avtorsko nevarovana dela. Obstaja možnost, da gre za dela, ki jih varuje katera druga avtorska organizacija, ki ima s tožečo stranko sklenjen recipročni sporazum. Zaradi globalizacije in sodobne tehnologije prenosa in posredovanja avtorskih del je možno, da dela izvirajo iz kateregakoli dela sveta. Dejstvo, da po toženi stranki zatrjevana dela niso predmet varstva dveh avtorskih organizacij, ne dokazuje da gre za avtorskopravno nevarovana dela. Ta dela so lahko predmet varovanja katere od drugih avtorskih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. Da bi bilo dejstvo nevarovanosti predvajanih del na območju Slovenije potrjeno, bi moralo biti varstvo izključeno pri vseh organizacijah, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. Tega tožena stranka ni dokazovala. Verjetno gre za večje število recipročnih sporazumov in ogromno število varovanih del, zato bi bilo preverjanje varovanih del vseh teh organizacij neracionalno in lahko tudi neučinkovito ter tovrsten dokaz nesprejemljiv; zlasti, ker je dejstvo nevarovanosti avtorskih del dokazljivo na enostavnejši način. Ker je uveljavljanje avtorskih pravic pravilo, odpoved uveljavljanju pa izjema, so, laže kot s pregledovanjem katalogov varovanih del, izjeme dokazljive z odpovedmi, ki so jih posamezni avtorji podali. Kolektivno varstvo materialnih avtorskih pravic je predpisano zaradi učinkovitosti njihovega uveljavljanja; gre za ogromno količino avtorsko varovanih glasbenih del in neobvladljivo število mest, kjer se uporabljajo. Tudi ta specifika terja dokazovanje izjem in ne preverjanja neobvladljive materije avtorsko varovanih glasbenih del. Formalna dokazna pravila v ZPP sicer niso predpisana, mora pa sodišče na osnovi individualnih lastnosti posameznih dokazov kritično sklepati o primernosti posameznega dokaza za dokazovanje določenega dejstva in kritično presojati o obstoju ali neobstoju dejstva, ki ga posamezni dokazi dokazujejo. Ker je dokazno breme na toženi stranki, ker ona zatrjuje izjeme – odpovedi avtorjev, katerih delo je predvajala – je na njej dokazno breme, da te odpovedi materialnim avtorskim pravicam z listinami ali kako drugače izkaže. Res je, da tudi priča B. G. potrjuje predvajanje izključno avtorsko nevarovane glasbe, vendar ni ovrednoteno, da priča svoje vedenje črpa izključno iz izjave oz. trditev družbe R.. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je že zaradi izjave družbe R. in izpovedi priče B. G. prišlo do prenosa procesnega dokaznega bremena na tožečo stranko, iz zgoraj navedenih razlogov ni sprejemljivo. Zaradi navedenih razlogov je dokazna ocena sodišča prve stopnje vsebinsko neprepričljiva in nepreverljiva ter obstaja dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja.

9. Po drugi strani pa tudi metodološki napotek iz 8. čl. ZPP ni spoštovan, saj dokazna ocena ni vestna, skrbna ter analitično sintetična. Pri oceni dokazov – potrdila družbe R. in izpovedi priče – je upoštevano, da gre za dvoje dokazov, ki se dopolnjujeta (potrjujeta verodostojnost drug drugega), kar pa ni res, saj izpoved priče temelji na podatkih, ki jih je priča prejela od družbe R. in o tematiki nevarovanosti iz lastnega zaznavanja ni vedela izpovedovati. Nobene teže sodišče ni dalo temu, da tožena stranka zatrjuje in družba R. potrjuje nekaj drugega (nekaj več) kot izhaja iz treh listinskih dokazov, ki so predloženi (dokazi A8 do A10). Povsem izostala je presoja iz dopisa avstrijske avtorske organizacije A. (dokaz A58) izhajajoče trditve, da tudi ta avtorska organizacija želi, pa ne more, preveriti del, ki naj bi jih kot nevarovana avtorska dela predvajala avstrijska družba R.. Navedene nepravilnosti in pomanjkljivosti dokazne ocene predstavljajo bistveno kršitev procesnih pravil, saj so očitno vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odstavek 339. čl. ZPP).

10. Zaradi kršitev procesnih pravil (8. čl. ZPP) in posledično dvoma v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja je izpodbijana odločitev razveljavljena. Upoštevajoč gornje napotke je v nadaljevanju postopka treba izvesti dokazno oceno skladno s pravili iz 8. čl. ZPP. Ker bo v primeru ugotovitve, da tožena stranka ni izkazala predvajanja izključno avtorsko nevarovanih del, treba ugotavljati tudi povsem nova dejstva v zvezi z višino zahtevka, se pritožbeno sodišče ni odločilo, da bi z razpisom obravnave in lastno dokazno oceno sámo odpravilo procesno kršitev in pravilno ugotovilo dejansko stanje.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. čl. ZPP.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Sistem uveljavljanja materialnih avtorskih pravic je urejen po načelu teritorialnosti, kar pomeni, da se predpostavke in učinki varstva pravic ravnajo po pravu države, za območje katere se uveljavlja varstvo avtorske ali sorodne pravice.

(2) Kriterij števila varovanih del je eden od kriterijev pri določanju tarife (3. odstavek 156. čl. ZASP).

Datum zadnje spremembe:

11.04.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1718/2013
• VSL sodba II Cp 2116/2012
• VSL sklep II Cp 2658/2012