<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL vmesna sodba I Cp 3518/2010

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CP.3518.2010
Evidenčna številka:VSL0061503
Datum odločbe:03.03.2011
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:vir nevarnosti - imisije - škoda, ki presega običajno škodo - gradbišče - varstvo okolja - odškodninska odgovornost naročnika, izvajalca in podizvajalca - solidarna odgovornost

Jedro

Okoliščine, da se je zelo veliko gradbišče z vso gradbeno mehanizacijo skoraj dve leti nahajalo le približno 20 do 30 metrov od hiše tožnikov ter da so po cesti tik ob hiši vsakodnevno ves čas gradnje vozili težki in veliki kamioni, da je zato prah prihajal v hišo in onemogočal celo sušenje perila v sami hiši, ko se je hiša tresla tako, da so se tožeče stranke bale, da se bo porušila, da je celo padla luč s stropa v spalnici, da so morali podpreti sliko, da ni padla s stene, da so skodelice poskakovale po mizi, da krožniki niso smeli biti napolnjeni, da se ne bi zlivalo preko roba, da niso mogli zaradi tresljajev niti jesti niti v miru spati, da se mladoletna tožnika nista mogla učiti in da je tožnica zaradi nespečnosti težje opravljala svoj poklic ter nenazadnje, da niti niso v času gradnje več mogli uporabljati vrta oziroma prostora okrog hiše za druženje s prijatelji, predstavlja pravni standard škode, ki presega običajne meje. Ne gre torej za običajne vplive z običajnega gradbišča.

Določba 3. odstavka v zvezi z določbo 1. odstavka 133. člena OZ uzakonja odškodnino za škodo, ki presega običajne meje in ki nastane lahko tudi pri opravljanju dejavnosti, iz katere izvira vznemirjenje ali škodna nevarnost posamezniku ali nedoločenemu številu oseb. Določena je protipravnost posledice (neobičajna škoda) in ne protipravnost ravnanja. Pojem neobičajne škode je tudi širši in ni omejen na predpisane meje emisij.

Povzročitelj obremenitve je tudi oseba, ki bodisi neposredno bodisi posredno, izključno ali hkrati onesnažuje okolje ali povzroča tveganje za okolje, obremenitev okolja pa je vsak poseg ali posledica posega, ki je izključno ali hkrati povzročila ali povzroča onesnaževanje okolja, tveganje za okolje ali rabo naravne dobrine. Odgovorni so torej vsi tisti, ki naročijo ali pa izvajajo dejavnost, ki obremeni okolje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenim zahtevkom po temelju ugodi.

O stroških prvostopnega in pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna plačati vsakemu od tožnikov po 20.864,63 EUR (5.000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2006 do plačila, v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo. Zavrnilo je tudi stroškovni tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna povrniti tožnikom stroške postopka po sklepu sodišča z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila, v 15 dneh po pravnomočnosti sklepa pod izvršbo. Tožečim strankam je naložilo, da so dolžne povrniti prvotoženi stranki pravdne stroške v znesku 6.304,75 EUR, drugotoženi stranki v znesku 1.071,56 EUR, tretjetoženi stranki v znesku 943,85 EUR in četrtotoženi stranki v znesku 4.239,14 EUR, vse v paricijskem roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje.

Zoper navedeno sodbo vlagajo pritožbo tožeče stranke. Uveljavljajo vse pritožbene razloge, predlagajo, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno pa, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Predlagajo, da sodišče druge stopnje opravi obravnavo, na kateri bi pogledalo DVD posnetek, ki prikazuje stanje na gradbišču toženih strank in na hiši tožečih strank tekom izvajanja del in nastajanja škode tožečim strankam. Poudarjajo, da je trditvena podlaga tožeče stranke širša, kot jo obravnava izpodbijana sodba. Ker sodišče prve stopnje ni obravnavalo celotne trditvene podlage tožeče stranke in izpodbijana sodba ne odgovarja na vsa sporna vprašanja, je sodba ostala neobrazložena. S tem pa je kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS in s tem tudi obširna praksa Ustavnega sodišča v zvezi s tem stališčem. Tožeča stranka je namreč trdila, da je njena hiša ostala sredi gradbišča, na katerem so tožene stranke izvajale dela, da so se na tem gradbišču izvajala dela tudi ponoči in ob praznikih, da je na gradbišču uporabljena težka gradbena mehanizacija, da so se v tla zabijali piloti s stroji „Killerji“, ki so pri tem izpuščali kompresijo 5 barov vsakih 5 minut, da se je zaradi tega povzročal neznosen hrup, zaradi katerega tožniki niso mogli spati, da se je hiša tožnikov zaradi tega tresla, da so na njej nastale razpoke; da zaradi tresljajev ne morejo tožniki v miru in normalno niti jesti, da z mize padajo krožniki in jedilni pribor, da je pri njihovi hiši ogromno prahu, zaradi katerega oken hiše sploh ne morejo odpirati; da ne morejo sušiti perila pred hišo, ampak to delajo v hiši in da je to imelo za posledico, da so posebej v poletnih mesecih pri visokih temperaturah živeli v zaprti hiši kot v savni; da kosi gradbenega materiala letijo tudi na njihovo hišo; da jim je dostop do hiše bil velikokrat zaprt in da so morali zelo pogosto avtomobile puščati daleč od hiše in v hišo prihajati peš preko gradbišča. Tožniki so utemeljevali svoje zahtevke na podlagi 72. člena Ustave RS, na podlagi Zakona o varstvu okolja in na podlagi 179. člena in 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Kljub temu pa je sodišče prve stopnje obravnavalo tožbeni zahtevek le z vidika določbe 133. člena OZ, kar je nedopustno. Pritožniki se sklicujejo tudi na identičen primer v sodni praksi in sicer sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 567/2008, v kateri je zapisano tudi, da dejstvo, da tožniki zaradi neprestanega hrupa, vibracij in onesnaženega ozračja, ki je posledica bistveno povečanega prometa na ulici, ob kateri živijo, trpijo zaradi nespečnosti, utrujenosti in motenj duševnega ravnovesja, utemeljuje prisojo odškodnine za duševne bolečine za kršitev osebnostne pravice do zdravega življenjskega okolja. Tožeča stranka je opozorila tudi na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 2989/2005, v kateri je zapisano, da je podlaga odškodninske odgovornosti tista prekomerna obremenitev, ki presega normalne meje in je zato ljudje v določenih prizadetih okoljih niso dolžni več prenašati, saj jim Ustava RS in predpisi zagotavljajo pravico do bivanja v zdravem življenjskem okolju. Tudi v tem primeru je šlo za primer, ki je podoben primeru tožnikov, saj je tudi v navedenem primeru bila hiša tožeče stranke oddaljena le 6 m od roba ceste, da se je zaradi tega tresla, da so se lastniki bali, da se bo podrla, da je bilo stanovanje polno prahu, da niso mogli odpirati oken in zaradi hrupa niso mogli spati. Opozarja tudi na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 940/2007, v kateri je zapisano, da življenje v urbanem okolju sicer terja od posameznikov ustrezno prilagoditev in toleranco do imisij (hrup, vibracije, onesnaženje zraka), vendar le do normalnih meja. Kadar imisije presežejo mejne vrednosti, pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostne pravice posameznika, ki utemeljujejo nastanek pravno priznane škode in s tem tudi odškodninske odgovornosti. Pojem duševnih bolečin se razlaga kot vsako psihično neugodje, ki ga trpi oškodovanec, pri čemer ni potrebno, da zaradi takšnega posega trpi njegovo zdravje. Tožeča stranka je predlagala dokaze za poseg v njene osebnostne pravice in za škodo, ki ji je zaradi tega nastala. Sodišče prve stopnje je te dokaze izvedlo, razen dveh. Predvsem je na koncu pogledalo DVD posnetek, ki prikazuje stanje na gradbišču in hiši tožnikov v času več kot 2 leti trajajočega izvajanja del. O tem je zaslišalo tožnike in predlagane priče, vendar pa teh dokazov ni obravnavalo v smislu določbe 8. člena ZPP. Ko obravnava DVD posnetek, sodišče prve stopnje skopo navede, kaj se na njem vidi in sliši. Sploh pa ne navede, kako to vpliva na življenje v hiši, ki jo od gradbišča deli samo cesta. Glede prič, ki jih je sodišče zaslišalo na obravnavi dne 22.2.2010, navaja, da njihove izpovedbe nimajo posebne dokazne vrednosti, saj so po mnenju sodišča tresljaji, hrup in zaprašenost, ki so jih opisovale priče, običajne spremljevalne okoliščine gradbišč. Poleg tega izpodbijana sodba tudi navaja, da so izpovedi navedenih prič nepomembne in brez dokazne vrednosti iz razloga, ker so vse te priče v prosti izpovedbi navajale iste okoliščine, isto dejansko stanje v podobnem vrstnem redu in s podobnimi besedami, zaradi česar vzbujajo dvom v verodostojnost, resnicoljubnost in objektivnost prič, ki so sicer prijatelji tožeče stranke. Če bi sodišče izpovedi navedenih prič obravnavalo kot to določa 8. člen ZPP, potem bi moralo ugotoviti, da so priče tako kot tožniki opisali praktično vse, kar se vidi na DVD posnetku. Zato bi moralo zaključiti, da so priče z enakimi besedami in po enakem vrstnem redu opisovale to, kar so videle na gradbišču in v hiši tožnikov, ne zaradi tega, ker so prijatelji tožnikov, temveč, ker so opisovali isto dogajanje, ki so ga na lastne oči videli in na lastna ušesa slišali. Sodišče prve stopnje ne more trditi, da priče niso govorile resnice, če istočasno priznava, da se to, kar so priče povedale, vidi na DVD posnetku in če so tožniki pri svojem zaslišanju izpovedali enako. Tudi ne more trditi, da so tožniki pretiravali, če DVD posnetek njihove izjave potrjuje in pokaže še težjo situacijo, kot so jo opisali tožniki. Zato so razlogi izpodbijane sodbe v medsebojnem nasprotju. Sodišče nadalje ni izvedlo predlaganega dokaza z ogledom na kraju samem. Če bi bil ta dokaz izveden, bi se ugotovilo, da so resnične trditve tožnikov, da je bila hiša tožnikov sredi gradbišča. Hiša je bila namreč obkrožena iz treh strani. Če je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, da deli hišo tožnikov od gradbišča samo cesta široka 5 ali 6 m, potem je več kot jasno, da je bila hiša tožnikov na gradbišču. V takšnem položaju pa se je v tej hiši dogajalo vse, kar so tožniki in priče povedali in kar se vidi iz DVD posnetka. Ves čas gradnje, ki je trajala več kot 2 leti, tožniki niso mogli odpreti oken, niti v poletnem času pri najvišjih temperaturah. V hiši so morali sušiti perilo, zato je bila v hiši vlaga in vročina kot v savni. Hrup je bil nepretrgano, dan in noč. Prah je prihajal v hišo skozi razpoke in špranje, hiša se je tresla, da so se bali, da se bo porušila. Dvigala so visela nad hišo. Zaradi tresljajev tožniki niso mogli v miru niti jesti in spati. Otroci se niso mogli učiti. Zaradi nespečnosti so težje opravljali svoj poklic. Na vrtu niso mogli gojiti nobenega pridelka. Razen tega sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z vpogledom posnetka TV oddaje „P.“. Razlog, da ta dokaz ni izveden, je nesprejemljiv. V dokaznem predlogu je bilo namreč navedeno, pri kateri televizijski postaji je bila navedena oddaja predvajana in na kateri objekt in stranke se je nanašala. S temi podatki bi sodišče uspelo pridobiti navedeni posnetek, ne da bi navedlo datuma, kdaj je bila oddaja predvajana. Drži trditev v izpodbijani sodbi, da tožeča stranka ves čas predvajanja navedene oddaje ni sporočila sodišču v roku, ki ji je bil postavljen, vendar to ne bi smel biti razlog, da se ta dokaz ne izvede, saj je čas predvajane oddaje bil sporočen pred zadnjo obravnavo, a kot rečeno bi sodišče ta dokaz lahko pridobilo tudi brez navedbe časa predvajanja. Razlogi izpodbijane sodbe so tudi v nasprotju med seboj in z izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje navaja, da je šlo za povsem normalno, običajno gradbišče, da imisije, ki so se širile iz gradbišča, niso presegle običajne meje in da so bili tožniki dolžni te imisije prenašati, ne da bi imeli pravico zahtevati kakršnokoli odškodnino. Sodišče prezre, da v razlogih sodbe navede tudi nesporno dejstvo, da je v poročilu o popisu „nultega stanja“ družbe E. zapisano, da bo uporabljena tehnologija na gradbišču povzročila tresljaje, tresenje in vibracije celo v Kopru in Bertoki, ki so od kraja gradbišča oddaljeni več kilometrov in da je ena od prič – S.Č., ki je bil odgovorni vodja del na navedenem gradbišču izpovedal, da je vsak mimovozeči bager ali kamion presegel dovoljene meje hrupa, pri tem pa priznal, da se drugače ni dalo delati. Sodišče sploh ne opazi teh nasprotij med razlogi in zapiše, da iz tega sledi, da bi bil nesprejemljiv logični zaključek, da bi lahko zahtevali materialno zadoščenje prebivalci Bertokov in Kopra. Če uradni dokument v zvezi z odprtjem navedenega gradbišča prizna, da bo uporabljena tehnologija povzročila vibracije in tresljaje celo v več kilometrov oddaljenih Bertokih in Kopra in če je odgovorni vodja gradbišča izjavil, da je vsak kamion oziroma bager, ki je vozil mimo hiše tožnikov, prekoračil dovoljene meje hrupa, če so zaslišane priče in tožniki potrdili, da je bil hrup v hiši tožnikov neznosen in da so bili tresljaji tako močni, da so z mize padali kozarci in jedilni pribor, da je bilo v hiši kot v savni ter če iz DVD posnetka sledi, da je vse to, kar so priče povedale in še več od tega resnično, potem sploh ni jasno, od kod sodišču zaključek, da je šlo za povprečno normalno gradbišče. Da je sodišče sodilo pristransko se vidi že iz ocene izvedenih dokazov, ko sodišče odkloni verodostojnost prič, ki jih je predlagala tožeča stranka in izpovedi tožnikov z utemeljitvijo, da so pretiravali in da so dogodke opisovali po enakem vrstnem redu in z enakimi besedami. To se vidi tudi iz samega DVD posnetka. Pooblaščenec drugotožeče stranke je sicer pri gledanju posnetka pripomnil, da je bila snemalna tehnika prirejena, tako da se hrup poudarja in sodišče je vzelo to pripombo kot resnično in kot utemeljeno, kljub temu, da tožena stranka o tem ni imela nobenih navedb in ni ponudila nobenih dokazov. Sodišče v zvezi s tem ne razpolaga z ustreznim znanjem in ni jasno, na podlagi česa navaja, da je navedena pripomba pooblaščenca drugotožene stranke utemeljena. Če sodišče ne bi bilo pristransko, bi se moralo vprašati, kakšno stanje je bilo v hiši tožnikov in kaj vse so tožniki doživljali. Uradni dokumenti toženih strank in priče, odgovorni vodja gradbišča dokazujejo, da so dela na tem gradbišču povzročala tresljaje in hrup tudi v Kopru in Bertokih in da je vsak mimovozeči kamion in bager prekoračil dovoljeno mejo hrupa. Izpodbijana sodba precej obširno obravnava poročilo o ugotovljenem nultem stanju na gradbišču in poročilo o popisu zaključnega stanja. Po mnenju tožečih strank je to nepotrebno glede na postavljeni zahtevek. Nulto in končno stanje bi bilo pomembno le, če bi tožniki zahtevali materialno škodo, ki jim je nastala na hiši in okoli hiše. Izpodbijana sodba protispisno in v nasprotju s trditveno podlago toženih strank navaja, da je bila tožečim strankama predlagana začasna preselitev iz njihove hiše oziroma nakup te hiše.

Prvotožena stranka je odgovorila na pritožbo. Poudarja, da so tožniki v tožbi in pripravljalnih vlogah res podali trditve v zvezi z izvajanjem dela ponoči, zabijanjem pilotov in s tem povezanimi vibracijami, z neznosnim hrupom in podobno, vendar pa za nobeno od teh trditev niso predložili relevantnega dokaza. Merilno mesto za merjenje onesnaženosti zraka, ki je bilo ob prisotnosti četrte tožeče stranke postavljeno dne 25.4.2006, ko mu je bilo tudi pojasnjeno, da je prepovedano premikati ali kakorkoli posegati v merilni lonček, saj rezultati niso merodajni, je pokojni A.B. samovoljno odstranil. Tožeče stranke so tako celo preprečevale izvedbo meritev, ki jih je po naročilu izvajalcev opravljal Zavod za zdravstveno varstvo Maribor. Tožeče stranke obstoja prekomernih imisij tudi ne morejo dokazovati z dokumentom, ki je nastal, še predno so se dela na gradbišču začela izvajati, kot to poskušajo, ko se sklicujejo na poročilo o popisu ničelnega stanja, ki naj bi napovedovalo vibracije, ki se bodo čutile v okoliških krajih. Tožeče stranke bi morale dokazati vse elemente škode, tako škodni dogodek, nedopustno škodo kot tudi vzročno zvezo in odgovornost. Tožniki pa ne le, da niso dokazali elementa protipravnosti, torej prekomernih emisij, temveč v postopku tudi niso predložili nobenega relevantnega dokaza, ki bi dokazoval, da jim je kakršnakoli škoda sploh nastala. Prvostopno sodišče je že v razveljavljeni sodbi pravilno ugotovilo, da so bile izpovedi tožnikov o psihičnem neugodju in nevšečnostih zaradi gradnje neprepričljive ter zgolj za potrebe te pravde potencirane, nerealne in pretirane. Tožeče stranke so tako v vlogah kot tudi na glavni obravnavi navajale zgolj neke iracionalne strahove, da se bo porušilo dvigalo ter nekakšne manjše nevšečnosti, kot so težave pri sušenju perila in pranje avtomobilov. Prav tako je prvostopenjsko sodišče v sodbi z dne 22.10.2010 pravilno presodilo verodostojnost prič, zaslišanih na glavni obravnavi dne 22.2.2010. Tako priča S kot priča Š in V sta podala usklajene, vendar zelo pavšalne navedbe o tem, da se je pri hiši tožnikov vse treslo, ko je mimo pripeljal kamion ter da je bilo veliko prahu. Takšna usklajenost pričevanj, pri čemer nobena od prič ni izpovedovala o kakšni podrobnosti, ki bi kazala na to, da so zares bile prisotne v hiši tožnikov v trenutku, ko naj bi prišlo do prekomernih vplivov gradbišča, seveda ne more potrjevati njihove verodostojnosti, temveč prav obratno, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba. Predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne, potrdi sodba sodišča prve stopnje, tožečim strankam pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 347. člena ZPP opravilo pritožbeno obravnavo, ker je podvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je kot neverodostojne ocenilo izpovedbe zaslišanih prič in tožečih strank, slednjih predvsem zato, ker naj bi po mnenju prvostopnega sodišča pri izpovedovanju pretiravale, in sicer glede pravno ključne sporne okoliščine - ali je v konkretnem primeru izkazana škoda, ki presega običajne meje. Ker ni pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da tožeče stranke nerealno prikazujejo sporne imisije oziroma njihove vplive, dokazno oceno - predvsem glede izpovedb zaslišanih prič - pa je oprlo na nelogičen zaključek, da so te izpovedovale enako oz. zelo skladno, je pritožbeno sodišče podvomilo v pravilnost prvostopnih dokaznih zaključkov. Po opravljeni ponovitvi navedenih dokazov pa pritožbeno sodišče ne sprejema izpodbijane dokazne ocene iz naslednjih razlogov:

Pritožbeno sodišče si je – da si je ustvarilo najprej neposreden vtis na podlagi zaznave preko video medija - na pritožbeni seji ogledalo DVD posnetek in enako kot sodišče prve stopnje ugotovilo, da posnetek prikazuje razmere na gradbišču. Vidni so tovornjaki, ki odvažajo material, stroj Keller, njegova lega in višina, dejstvo, da hiša tožnikov meji na javno lokalno asfaltirano cesto, po kateri vozijo tudi druga vozila mimo njihove hiše, sliši se hrup tovornjakov iz gradbišča, vidi se prah, ki nastaja pri nalaganju materiala na tovornjake. Del posnetkov tudi prikazuje naliv in odtekanje deževnice na tlakovano dvorišče tožnikov in nabiranje vode na delu dvorišča ter zadrževanje vode na vrtu. Iz posnetka je razvidna oddaljenost gradbišča od hiše tožnikov ter tudi zavarovanje gradbišča v trenutku snemanja s tablo z napisom Gradbišče in znakom …., lesena deska na stojalih v funkciji ograje in varovalni trak. Iz posnetka, kot tudi iz fotografij, ki se nahajajo v spisu, sicer res ni razvidno, da bi se hiša tožnikov nahajala prav sredi gradbišča, temveč ob gradbišču, pri čemer pa v njegovi neposredni bližini. Hrup in prah, kot sta slišana oziroma videna iz posnetka, pa pritožbeno sodišče v nasprotju z oceno sodišča prve stopnje, ocenjuje kot prekomerna oziroma takšna, ki presegata običajne meje - za tiste, ki se nahajajo neposredno ob takšnem gradbišču, torej tudi za tožeče stranke. Pritožbeno sodišče že na podlagi posnetka, kot tudi fotografij, ne more pritrditi prvostopnemu sodišču, da je šlo za povsem običajno gradbišče. Nenazadnje je šlo za gradnjo cestnega objekta in sicer ogromnega viadukta. Že na podlagi posnetkov je jasno, da so številni kamioni in gradbeni stroji povzročali velik hrup in dvigovali tudi velik oziroma obsežen prah, ki je vplival na življenje tožečih strank v času večmesečne gradnje. Iz posnetka tudi ni razvidno, da bi bil hrup virtualno potenciran, kot poskušajo prikazati tožene stranke.

Na pritožbeni obravnavi so ponovno zaslišane tožeče stranke ter priče J.S., V. Š. in D.V., izpovedali vsebinsko oziroma smiselno enako oziroma podobno kot že pred sodiščem prve stopnje, svoje izpovedbe pa so še razširili oziroma dopolnili. V nasprotju z oceno sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče sledi tako izpovedbam zaslišanih tožečih strank kot tudi izpovedbam zaslišanih omenjenih prič. Takšna dokazna presoja ne temelji zgolj na že opisanem DVD posnetku, ki potrjuje izpovedbe navedenih o tem, kakšen hrup, prah in tresljaje je povzročalo gradbišče oz. tovorna vozila in gradbena mehanizacija, temveč tudi na izpovedbi odgovornega vodje del S.Č., ki je med drugim izpovedal, da je vsak mimovozeči bager prekoračil dovoljene meje hrupa in poudaril, da se drugače del ni moglo izvajati. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje je prvotožnik A.B. povedal, da je zaradi prahu moral dvakrat tedensko čistiti avtomobile in cel teden nositi ista oblačila, ker se zaradi prahu niso mogla več prati. Drugotožeča stranka N.B. je izpovedala, da v času izvajanja del niso mogli imeti na krožniku polnega krožnika juhe, če so mimo vozili bagri ali tovornjaki, saj se je treslo in polivalo. Ker je bila hiša starejša in slabše izdelave, so morali ves čas brisati prah. Sadja, ki je zraslo na njihovem vrtu, niso jedli, ker je bilo prašno. Tretjetožeča stranka A.B. pa je poudarila, da so v kritičnem obdobju padali krožniki iz omar. Prvotožnik je tudi na pritožbeni obravnavi opisoval, da je bilo veliko prahu, da se je hiša tresla, spomnil se je, ko je padla luč v spalnici njegovih staršev zaradi tresljajev, niso mogli prati in sušiti oblek in je bil zato prisiljen precej časa nositi iste obleke. Na gradbišču je bil poseben stroj, ki je udarjal v tla in povzročal tresljaje. Kamioni so mimo hiše vozili ves čas, treslo se je zaradi strojev kot tudi kamionov, ki so vozili mimo. Tudi drugotožeča stranka je podobno povedala, da se je s stroji delalo 24 ur, da se je razbijalo in se je zato tresla hiša nekaj mesecev. Kamioni so vozili ves čas, poleti so vozili dokler se je videlo, vozili pa so tudi čez vikend in povzročali prah ter tresljaje. Prahu je bilo toliko, da perila niso smeli sušiti zunaj, prašni so bili avtomobili, prašna so bila vrata in okna ter tudi površine v notranjosti hiše. Stroj je delal ves čas 24 ur na dan. Zaradi tresljajev je enkrat celo padla videokamera iz omarice. Bila je razdražena, niso mogli spati, bila je depresivna in bilo jo je strah. Na pritožbeni obravnavi tudi tretjetožeča stranka izpovedovala o hrupu in prahu, poudarila je, da je morala čistiti prah ves čas, zapirati polkna, prisiljeni so bili celo kupiti sušilni stroj za sušenje perila, ker niso mogli sušiti perila nikjer drugje kot v samem stroju. Prah je bil debel od 3 do 5 cm, zaradi njega so se poznale stopinje na dvorišču. Ko so imeli družinsko kosilo, niso mogli dati krožnika juhe na mizo, ker se je vse treslo in se je zato iz krožnikov zlivalo. Spominja se dogodka, ko je pritekel njen sin – prvotožnik in je rekel, da se bo vse zrušilo ter se naslonil na okvir od vrat. Spomni se, da so se tresli kozarci v vitrini v sobi in da je padla luč iz stropa v spalnici na posteljo. Obiskovalci so jih spraševali, kako lahko živijo, saj se je zaradi kamionov in bagerjev vse treslo. Mimo so vozili ves čas kamioni in odvažali material ter se vračali, vozili pa so tudi bagerji. Opisala je nizek stroj z luknjo, v kateri je bager nalagal material iz nasipa, katerega je ravnal in čistil, ta stroj pa je naloženi material drobil, nato pa se je material dvignil na kamion. Enako kot njena otroka je izpovedovala, da je obstajal tudi stroj za nabijanje pilotov, ki je bil velik 50 m in je imel hidravliko ter je zabijal več pilotov. V času gradnje so iz stropa padali na tla kvadratki, ki so jih nalepili na gips plošče. Ker je bil njen mož bolan, je zaradi tresljajev morala podlagati z brisačo sliko na steni. Preseliti ga je morala na dodatni kavč v dnevni sobi, kjer je bilo manj tresljajev in hrupa. Zaradi prahu niso mogli več uporabljati vrta in v času gradnje tudi niso imeli piknikov na vrtu. Poudarja, da ima na dogajanje hude spomine in zato še sedaj jemlje antidepresive in hodi k psihologu.

Tudi ponovno zaslišane priče J.S., M.Š. in D.V. so pri zaslišanju na pritožbeni obravnavi ponovno izpovedali o vplivih z gradbišča. Tako je priča J.S. ponovno izpovedal, da je ob obiskih opazil, da so morala biti okna zaprta, kozarci so se tresli, ko so pili kavo za mizo v hiši. Nič več niso mogli prirejati piknikov zunaj hiše. Spominja se, da se je uporabljalo težko mehanizacijo in 15 do 20 tonske kamione, pri čemer se spominja stroja, ki je zabijal pilote, ki je imel obliko stebra in je izgledal kot dvigalo, visok pa je bil približno 20 m in je povzročal ropot. Spominja se tudi bagerja, ki je nalagal material v tovornjake. Tudi sam se je grozno počutil, ko je bil tam. Priča M.S. je ponovno izpovedala, da so se v hiši čutili tresljaji in zunanji hrup, ko se je začela gradnja so bili lahko le v hiši, saj je bilo moteče delo na gradbišču, bil je hrup in prah. Treslo se je tako, da se je celo tresla posoda na mizi v hiši. Uporabljali so se kamioni, pa tudi valjarji in žerjav. Oviran je bil dostop do hiše. Pokojni A.B. ji je dejal, da če bi imel možnost, bi se odselil. Priča D.V. je ponovno izpovedal, da je bilo prašno, da je ob dežju prineslo blato pred vrata hiše. Nadalje je še povedal, da so zaradi tresljajev z gradbišča nastajale luknje oziroma razpoke med pločnikom in hišo. Uporabljali so se kamioni, dvigala, stroj za zabijanje stebrov, slednji je tako močno ropotal, da so skodelice na mizi v hiši skoraj padle z mize oziroma so odskakovale po mizi. Doživljanje tožečih strank zaradi vplivov gradbišča je ocenil kot „katastrofa“.

Navedenim izpovedbam tako vseh tožečih strank kot tudi vseh omenjenih prič pa pritožbeno sodišče sledi. Ne ocenjuje jih kot pretirane, temveč kot verodostojno pričevanje o neznosnih razmerah v času gradnje. Izpovedbe vseh zaslišanih so v bistvenem skladne, medsebojno dopolnjujoče in prepričljive. Zato niso sprejemljivi zaključki prvostopnega sodišča o neobstoju posebne dokazne vrednosti teh izpovedb, ker so priče v prosti izpovedi navajale iste okoliščine, isto dejansko stanje v podobnem vrstnem redu in s podobnimi besedami. Takšno izpovedovanje kvečjemu izkazuje realistično in verodostojno opisovanje razmer, kakršne so vladale v času gradnje oziroma opisujejo vplive z gradbišča, ki so jih morale trpeti tožeče stranke. Nenazadnje pa sicer izpovedbe zaslišanih tudi niso tako identične oziroma enake, kot jih poskuša prikazati sodišče prve stopnje, ko namiguje na naučeno izpovedovanje zaslišanih. Nekoliko različno opisovanje – predvsem dimenzij in vrste strojev ter oddaljenosti hiše od gradbišča ter časa trajanja gradnje, pa po oceni pritožbenega sodišča na verodostojnost ne vplivajo. Pritožbeno sodišče jih pripisuje časovni odmaknjenosti spornih škodnih dogodkov in različnem zaznavanju oz. ocenjevanju razdalj oziroma dimenzij.

Opisani vplivi, ki vsekakor posegajo v osebnostne pravice tožečih strank do zdravega okolja, se torej izkazujejo predvsem v opisanih hrupu, prahu in tresljajih ter posledično nastali škodi tožnikom, ki po oceni pritožbenega sodišča presega običajne meje. Okoliščine, da se je zelo veliko gradbišče (gradnja viadukta B) z vso gradbeno mehanizacijo (žerjav, bagri, poseben stroj Keller za zabijanje pilotov v tla), skoraj dve leti (od aprila 2006 do začetka 2008 – glej prepričljive izpovedbe drugotožeče stranke in priče J.S.) nahajalo le približno 20 do 30 metrov od hiše tožnikov (glej predvsem izpovedbe prvotožnika, drugotožeče stranke in priče DV) ter do so po cesti tik ob hiši vsakodnevno ves čas gradnje vozili težki in veliki kamioni, da je zato prah prihajal v hišo in onemogočal celo sušenje perila v sami hiši, ko se je hiša tresla tako, da so se tožeče stranke bale, da se bo porušila, da je celo padla luč s stropa v spalnici, da so morali podpreti sliko, da ni padla s stene, da so skodelice poskakovale po mizi, da krožniki niso smeli biti napolnjeni, da se ne bi zlivalo preko roba, da niso mogli zaradi tresljajev niti jesti niti v miru spati, da se mladoletna tožnika nista mogla učiti in da je tožnica zaradi nespečnosti težje opravljala svoj poklic ter nenazadnje, da niti niso v času gradnje več mogli uporabljati vrta oziroma prostora okrog hiše za druženje s prijatelji, vsekakor predstavlja pravni standard škode, ki presega običajne meje. Ne gre torej za običajne vplive z običajnega gradbišča. Zaradi prepričljivo opisanih neugodij in celo strahu oziroma duševnih bolečin tožečih strank, ki so bistveno vsakodnevno krnila kvaliteto njihovega dela, šolanja oziroma na sploh življenja, kot posledice navedenih dejanskih imisij oz. dejanskih vplivov z gradbišča, obstaja v spornem primeru ustrezna podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine za kršitev osebnostnih pravic do zdravega življenjskega okolja tožečih strank ((glej 72. člen Ustave RS, določbe Zakona o varstvu okolja (ZVO-1, Ur.l. RS štev. 41/04), 179. in 133. člen Obligacijskega zakonika; OZ)). Ključna je v konkretnem primeru določba 3. odstavka v zvezi z določbo 1. odstavka 133. člena OZ, ki uzakonja odškodnino za škodo, ki presega običajne meje in ki nastane lahko tudi pri opravljanju dejavnosti, iz katere izvira vznemirjenje ali škodna nevarnost posamezniku ali nedoločenemu številu oseb. Določena je protipravnost posledice (neobičajna škoda) in ne protipravnost ravnanja. Pojem neobičajne škode je tudi širši in ni omejen na predpisane meje emisij. Zato na presojo v spornem primeru tudi ne morejo vplivati trditve toženih strank, da je bilo gradbišče ustrezno zavarovano, da so bila izdana vsa predpisana upravna dovoljenja oz. soglasja pristojnih institucij ter da meritve, ki so jih naročile tožene stranke, niso pokazale nedovoljene stopnje hrupa, niso izkazale razpok na hiši in da tudi merjenje količine prahu v zraku ni pokazalo odstopanj od dovoljenih meja, slednje pa gre sicer pripisati celo dejstvu, da je bil lonček za merjenje prahu odstranjen. Sporni primer spada med tiste, v katerih je ustaljena sodna praksa že priznala tovrstno odškodnino(1).

Pritožbeno sodišče se je nadalje ukvarjalo tudi z zatrjevano okoliščino, da je bilo tožečim strankam ponujeno ustrezno prebivališče v času gradnje, pa naj bi ga odklonile, s čimer naj bi privolile v nastalo škodo (volenti non fit iniuria v smislu določbe 1. odstavka 140. člena OZ). Iz izpovedb zaslišanih strank in prič pa ne izhaja, da bi bila takšna ustrezna ponudba izkazana in v tej smeri tožene stranke dokaznega bremena niso zmogle (glej predvsem izpovedbi tretjetožeče stranke na pritožbeni obravnavi in izpovedbo priče J.S. na obravnavi pred sodiščem prve stopnje, iz katerih izhaja, da tožečim strankam ni bilo ponujeno ustrezno prebivališče v okviru dogovarjanj, omenjenih sicer v dopisu Ministrstva za okolje in prostor, z dne 10.1.2008 (pod B21)).

Vse štiri tožene stranke pa so tudi materialnopravno pasivno legitimirane za plačilo odškodnine za tožečim strankam nastalo škodo. Kot izhaja iz nespornih oz. neprerekanih trditev ter dejstev, je prvotožena stranka naročitelj gradbenih del in zato odgovarja na podlagi 187. člena OZ, po katerem odgovarjata solidarno tretjemu za škodo naročitelj in izvajalec del na nepremičnini, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. Drugotožena stranka odgovarja kot izvajalec del, tretjetožena stranka in četrtotožena stranka pa kot podizvajalca del (v zvezi z odgovornostjo izvajalca za delo podizvajalca – v spornem primeru drugotožene stranke za delo tretjetožene in četrtotožene stranke pa glej še določbo 630. člena OZ v zvezi s 660. členom OZ, po katerih izvajalec gradbenih del odgovarja tudi za osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevzetem poslu, kot da bi ga bil sam opravil). Odškodninska odgovornost vseh toženih strank izhaja tudi iz določbe 9. člena ZOV-1, ki uzakonja tudi odškodninsko odgovornost povzročitelja obremenitve, pri čemer je povzročitelj obremenitve tudi oseba, ki bodisi neposredno bodisi posredno, izključno ali hkrati onesnažuje okolje ali povzroča tveganje za okolje (glej 7. točko 3. člena zakona), obremenitev okolja pa je vsak poseg ali posledica posega, ki je izključno ali hkrati povzročila ali povzroča onesnaževanje okolja, tveganje za okolje ali rabo naravne dobrine (6. točka istega člena). Torej odgovorni so vsi tisti, ki naročijo ali pa izvajajo dejavnost, ki obremeni okolje.

Odgovornost za tožečim strankam nastalo škodo vseh toženih strank je solidarna (glej tudi določbo 1. odstavka 186. člena OZ). Zahtevki pa bi bili utemeljeni celo v primeru, če se ne bi moglo ugotoviti - ali so vse ali le nekatere tožene stranke povzročile škodo, upoštevaje določbo 4. odstavka 186. člena OZ, po kateri v primeru, ko ni dvoma, da je škodo povzročila ena izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe prav tako solidarno na podlagi alternativne vzročnosti. V konkretnem primeru, kot sicer tudi ni sporno med strankami - je šlo za takšno medsebojno povezanost toženih strank, ki so nastopali oziroma delovali kot naročnik del (prvotožena stranka) oziroma kot izvajalci oziroma podizvajalci in pri gradnji uporabljali opisane kamione in gradbeno mehanizacijo (drugo do četrtotožena stranka). Sklicevanje drugotožene stranke na pogodbo, s katero je prevzela odgovornost za nastalo škodo, pa je lahko pomembno le v razmerju med toženimi strankami glede na relativni značaj obligacijskega – pogodbenega razmerja, ki nima učinkov do tretjih oseb – oškodovancev, ki niso stranke pogodbenega razmerja. Zato končno tudi s to pogodbo ni izključena pasivna legitimacija ostalih toženih strank.

Ob povedanem so tako izkazani vsi elementi odškodninske odgovornosti: najprej nastanek pravno priznane škode v smislu 3. odstavka 133. člena OZ, ki uzakonja protipravnost škode, nastale pri opravljanju splošno koristne dejavnosti (v konkretnem primeru gradnje javnega objekta - cestnega viadukta), ki presega običajne meje; nato vzročna zveza med opravljanjem navedene dejavnosti in škodno posledico, ki se je odrazila v opisanih imisijah ter nanje vezanih neugodjih in strahu oz. duševnih bolečin oškodovancev ter posledični hudi okrnitvi kvalitete bivanja v hiši in okrog nje oz. nasploh življenja tožnikov, in pojasnjena odgovornost toženih strank, kot naročnika oz. izvajalcev dejavnosti, ki je povzročila prepovedano škodo (gre za posebno obliko objektivne odgovornosti zaradi škodljivih vplivov na okolje).

Zato je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi in spremeniti izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tako da je z vmesno sodbo ugodilo po temelju tožbenim zahtevkom tožečih strank (1. alinea 358. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se je odločilo, da izda vmesno sodbo, saj je ocenilo, da je stvar zrela za dokončno odločitev glede temelja tožbenih zahtevkov (glej 1. odstavek 315. člena ZPP, po katerem v primeru, če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, lahko izda sodišče, če je to smotrno, najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka – vmesna sodba).

Ker so okoliščine glede same višine tožbenih zahtevkov prav tako sporne, o teh okoliščinah pa prvostopno sodišče do sedaj, ker je zavrnilo tožbene zahtevke, še ni presojalo, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi odločanje še o višini tožbenih zahtevkov na pritožbeni ravni pomenilo nedopusten poseg v pravico do pritožbe pravdnih strank oziroma pravico do sojenja na obeh stopnjah sodišč (25. člen Ustave RS). Glede višine tožbenih zahtevkov je namreč sporen samostojen pravno dejanski sklop pravotvornih dejstev. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka odločiti še o utemeljenosti tožbenih zahtevkov glede na višino.

Prav tako bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka odločiti tudi še o vseh pravdnih stroških pravdnih strank, tako prvostopnih kot tudi pritožbenih.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 567/2008, sodbo II Ips 940/2007, pa tudi sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 2989/2005, na katere se utemeljeno sklicujejo v pritožbi pritožniki.


Zveza:

OZ člen 133, 133/1, 133/3, 186, 186/1, 186/4, 187, 630, 660.
ZVO-1 člen 3, 3/-1, 9.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.09.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU3Mjkx