VSL sodba PRp 163/2011

Jedro

Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-295/05-38 z dne 19. 06. 2008 že presodilo, da 1. odstavek 233. člena ZVCP-1 ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze, pri čemer zgolj zatrjevanje alibija ne zadošča. Če bo želel v postopku uspeti, bo moral za svoje trditve predlagati dokaze, ko pa take dokaze predloži, jih mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva, pri čemer izpodbijane določbe ni mogoče razlagi tako, da se obdolženec razbremeni zgolj v primeru, ko z dokazi prepriča sodišče, da ni storilec prekrška, ampak je treba težo dokaznega bremena razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti. Tudi v odločbi Up-3663/07 z dne 10. 09. 2009 je Ustavno sodišče RS ponovilo kriterije za izpolnjevanje dokaznega standarda, s katerimi se je v zvezi z razlago 233. člena ZVCP-1 ukvarjalo tudi že Vrhovno sodišče RS (npr. v sodbi IV Ips 53/2010 z dne 05. 06. 2008, v kateri je obrazložilo, da gre v postopku o prekršku kršitelju tudi pravica, da mu je v popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist – 3. alinea 29. člena Ustave). Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar pa mora ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno in procesno pravno relevanten in če sta njegov obstoj ter pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Dokazni predlog mora biti podan določno, pri čemer mora kršitelj navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede, in utemeljiti, katero dejstvo s tem dokazuje.

Zgolj obdolženčevo trditev, da je bil navedenega dne gost pri P., katerega podpisano izjavo (iz katere pa niti ne izhaja jasno, da je bil prav obdolženec v času od 20.29 do 24.00 ure gost pri njem!) je priložil svoji izjavi, dani na obvestilo o storjenem prekršku, nikakor ni mogoče šteti kot jasen in nedvoumen dokazni predlog, temveč le kot obliko obdolženčeve izpovedbe, zato sodišče prve stopnje s tem, ko ni upoštevalo te izjave, ni prekršilo obdolženčeve pravice do obrambe in izvajanja dokazov v njegovo korist.

Izrek

Pritožba obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega prekrška iz e) točke desetega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), za kar mu je bila izrečena globa v znesku 300,00 eurov in stranski sankciji devet kazenskih točk ter prepoved vožnje motornih vozil B kategorije za dobo enega meseca. Obdolžencu je bilo naloženo še plačilo stroškov postopka v obliki sodne takse.

Zoper tako odločitev je obdolženec vložil pravočasno pritožbo, v kateri navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, saj je predložil dokaz, da je bil na dan 03. 04. 2010 gost pri g. P. v Kranjski Gori, vendar je sodišče namerno spregledalo izjavo in zahtevalo od njega listinski dokaz, da se je udeležil seminarja, česar ni nikoli zatrjeval. Na srečanje je bil povabljen le neformalno, zato ponovno predlaga, da se postopek zoper njega ustavi.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu zadeve višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v celoti pravilna in zakonita. Po določbi prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi U-I-295/05-38 z dne 19. 06. 2008 že presodilo, da prvi odstavek 233. člena ZVCP-1 ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze, pri čemer zgolj zatrjevanje alibija ne zadošča. Če bo želel v postopku uspeti, bo moral za svoje trditve predlagati dokaze, ko pa take dokaze predloži, jih mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva, pri čemer izpodbijane določbe ni mogoče razlagati tako, da se obdolženec razbremeni zgolj v primeru, ko z dokazi prepriča sodišče, da ni storilec prekrška, ampak je treba težo dokaznega bremena razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti. Tudi v odločbi Up-3663/07 z dne 10. 09. 2009 je Ustavno sodišče RS ponovilo kriterije za izpolnjevanje dokaznega standarda, s katerimi se je v zvezi z razlago 233. člena ZVCP-1 ukvarjalo tudi že Vrhovno sodišče RS (npr. v sodbi IV Ips 53/2010 z dne 05. 06. 2008, v kateri je obrazložilo, da gre v postopku o prekršku kršitelju tudi pravica, da mu je v popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist – 3. alinea 29. člena Ustave). Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar pa mora ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno in procesno pravno relevanten in če sta njegov obstoj ter pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Dokazni predlog mora biti podan določno, pri čemer mora kršitelj navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in utemeljiti, katero dejstvo s tem dokazuje. Kršitelj torej nima le dolžnosti predlagati materialno relevantne dokaze, temveč mora storiti vse, kar lahko, da organu sam predloži dokaz, ki ga lahko pridobi in ki ga je organ nato dolžan presoditi in oceniti. V obravnavanem primeru je tako pritožnik na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje vztrajal pri svoji izjavi, ki jo je podal na obvestilo o ugotovljeni kršitvi in kateri je priložil tudi podpisano izjavo P. in zanikal, da bi dne 03. 04. 2010 vozil svojo osebno vozilo, saj je bil okoli 20.29 ure, ko naj bi bil storjen obravnavani prekršek, gost pri g. P. Tudi po oceni višjega sodišča takih obdolženčevih navedb ni mogoče šteti za dokazni predlog za zaslišanje priče, saj mora biti dokazni predlog nedvoumen, jasen, opredeljen in substanciran. Zgolj obdolženčeva trditev, da je bil navedenega dne gost pri P., katerega podpisano izjavo (iz katere pa niti ne izhaja jasno, da je bil prav obdolženec v času od 20.29 do 24.00 ure gost pri njemu!) je priložil svoji izjavi, dani na obvestilo o storjenem prekršku, nikakor ni mogoče šteti kot jasen in nedvoumen dokazni predlog, temveč le kot obliko obdolženčeve izpovedbe, zato sodišče prve stopnje s tem, ko ni po pritožnikovih navedbah upoštevalo te izjave, ni prekršilo obdolženčeve pravice do obrambe in izvajanja dokazov v njegovo korist. Ob rob navedenemu pa višje sodišče le še dodaja, da četudi bi obdolženec podal predlog za izvedbo razbremenilnega dokaza, to je zaslišanje priče P. v skladu z zahtevanimi dokaznimi standardi, ki veljajo za podajo dokaznega predloga (torej določno zahteval zaslišanje priče z navedbo, o čem naj bi predlagana priča izpovedala), pa glede na podatke v spisu, in sicer izpis iz EKT evidence (list. št. 10), iz katerega je razvidno, da je bil obdolžencu prav dne 03. 04. 2010 zaradi prekrška iz b. točke sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 s strani PO Logatec izdan plačilni nalog, iz same kopije tega plačilnega naloga pa je razvidno, da je bil ta nalog obdolžencu izdan ob 20.40 uri v Logatcu (torej časovno in krajevno v skladu s kršitvijo, ki je predmet tega postopka in do katere je prišlo ob 20.29 uri na cestninski postaji Log), ko je z vozilom reg. št. prekoračil dovoljeno hitrost vožnje, plačilni nalog pa je bil obdolžencu na kraju storitve tudi osebno vročen, kar izhaja iz njegovega lastnoročnega podpisa na tem plačilnem nalogu (ki je že ob laični primerjavi povsem identičen z obdolženčevim podpisom na vloženi pritožbi), obdolženec tega, da bi zaslišanje priče lahko privedlo do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, vsekakor ni izkazal s potrebno stopnjo verjetnosti. Višje sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje v celoti potrdilo kot pravilno in zakonito, saj so bile obdolžencu za obravnavano kršitev že itak izrečene globa v najnižjem v zakonu predpisanem znesku, stranska sankcija kazenskih točk v predpisanem številu, stranska sankcija prepovedi vožnje motornih vozil pa v najkrajši možni dobi trajanja.

Ker obdolženec s svojo pritožbo ni uspel, je na podlagi določbe 147. člena Zakona o prekrških dolžan povrniti kot stroške pritožbenega postopka sodno takso, ki mu jo s posebnim plačilnim nalogom v skladu z Zakonom o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

16.05.2011

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba PRp 269/2022
• Sodba IV Ips 53/2007
• Sodba IV Ips 45/2008