VSL sodba V Kp 102/2010

Jedro

Obtoženčev zagovor o dogajanju pred oškodovančevo sobo je bil nekonsistenten in nelogičen, ko je zatrjeval, da je zabodel oškodovanca po nesreči takrat, ko ga je le-ta odrinil stran od sebe. Poleg tega bi morala biti rana oškodovanca glede na obtoženčev zagovor, da je imel roko, v kateri je imel nož, spuščeno ob svojem telesu, v nižjem delu telesa, ne pa na prsnem košu. Prav tako ni mogoče slediti obtoženčevemu zagovoru, da je po vratih oškodovančeve sobe udarjal z lopato zato, da bi oškodovanca zadržal v sobi, ker se ga je bal. Takšno ravnanje je povsem nelogično, zlasti tudi ob dejstvu, da je obtoženec sam povedal, da mu je takrat rekel „Dej me, če me upaš, prid pa me ubij.“ Obenem v prid oškodovančevi izpovedbi govori tudi dejstvo, da se je obtoženec nad oškodovanca spravil s kar dvema orodjema, s katerim se lahko telo hudo poškoduje in sicer z nožem in lopato, medtem ko oškodovanec napram obtožencu ni uporabil ničesar podobnega. Navsezadnje pa je bila izpovedba oškodovanca, da se je pred napadom obtoženca želel ubraniti in je zato na levi roki utrpel vreznino, potrjena tudi z izpovedbo dr. D. Zagovoru obtoženca, da je zgolj po nesreči zabodel oškodovanca in proti njemu ni namerno zamahoval, ni mogoče slediti tudi iz razloga, ker je oškodovanca zabodel skozi majico in zgornji del trenirke (kar je razvidno iz fotografij), to pa pomeni, da zamah z nožem le ni mogel biti tako neznaten in nehoten, saj je obtoženec z nožem prebodel zgornji del trenirke oškodovanca, njegovo majico in mu nato prizadejal še rano.

Izrek

Pritožbama obtoženega I.F. in njegove zagovornice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji in varnostnem ukrepu spremeni tako, da se obtožencu

1. za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka določena kazen zniža na

1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora,

nakar se mu po 2. točki 2. odstavka 53. člena Kazenskega zakonika-1 ob upoštevanju že določene kazni 2 (dveh) mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka

izreče enotna kazen

1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora;

2. odpravi varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja po 64. členu Kazenskega zakonika;

v preostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Kranju obtoženega I. F. spoznalo za krivega pod točko 1 poskusa kaznivega dejanja uboja po 1. odst. 115. člena Kazenskega zakonika – 1 (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 3. odst. 29. člena in 34. členom KZ-1, pod točko 2 pa kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 135. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje pod točko 1 mu je ob uporabi omilitvenih določil določilo kazen dve leti in dva meseca zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 pa dva meseca zapora. Nato mu je po določbah o steku izreklo enotno kazen dve leti in tri mesece zapora. Obtožencu je v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 15. 01. 2009 do 08. 05. 2009. Po 64. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 376. členom KZ-1 mu je izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo zasežen nož ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), o potrebnih izdatkih in nagradi zagovornice po uradni dolžnosti pa odločilo, da bremenijo proračun.

Zoper sodbo sta se pritožila:

obtoženec smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da se „ga oprosti kazni zapora z oprostitvijo ali vsaj milo kaznijo – pogojno obsodbo“

obtoženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov ter odločbe o kazenski sankciji in varnostnem ukrepu s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe; podrejeno da sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče pogojno obsodbo in mu odpravi varnostni ukrep; še podrejeno, da, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka M. K. z Vrhovnega državnega tožilstva RS, je v predlogu podanem po 2. odst. 377. člena ZKP, predlagala zavrnitev obeh pritožb.

Zagovornica obtoženca je na predlog odgovorila in vztrajala pri pritožbenih navedbah.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede poskusa kaznivega dejanja uboja (točka 1 izreka)

Čeprav pritožnica navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, v nadaljevanju obrazlaga le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz enakega razloga se pritožuje tudi obtoženec sam. Obe pritožbi predvsem ponavljata zagovor obtoženca ter podajata lastno dokazno oceno izvedenih dokazov. Po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb, ter podatkov spisa, pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede ugotovljenega dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo.

Obe pritožbi kot že rečeno izpostavljata zagovor obtoženca, da se je kritičnega dne iz shrambe v kleti vračal z nožem in kruhom ter od oškodovanca in H. zahteval, da umakneta avto z dvorišča. Nato je oškodovanec agresivno napadel obtoženca, ga zmerjal in z roko porinil oz. udaril v prsi, zaradi česar je obtoženec v strahu zamahnil proti oškodovancu, da bi ga odrinil in ga pri tem nevede zadel z nožem, ki ga je držal v roki. Obtoženec se je torej zgolj branil pred oškodovančevim protipravnim napadom, zato je ravnal v silobranu in mu ni mogoče očitati direktnega naklepa, saj je šlo za nezgodo. Sodišče prve stopnje je natančno ocenilo takšen zagovor obtoženca ter na straneh 4, 9 in 10 prepričljivo pojasnilo, zakaj takemu zagovoru obtoženca ne sledi in zakaj v konkretnem primeru ni šlo za silobran, sodišče druge stopnje pa se z navedenimi razlogi izpodbijane sodbe v celoti strinja. Pridružuje se namreč oceni sodišča prve stopnje, da je bil obtoženčev zagovor o dogajanju pred oškodovančevo sobo nekonsistenten in nelogičen, ko je zatrjeval, da je zabodel oškodovanca po nesreči takrat, ko ga je le-ta odrinil stran od sebe. Poleg tega bi morala biti rana oškodovanca glede na obtoženčev zagovor, da je imel roko, v kateri je imel nož, spuščeno ob svojem telesu, v nižjem delu telesa, ne pa na prsnem košu. Prav tako se sodišče druge stopnje strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da ni mogoče slediti obtoženčevemu zagovoru, da je po vratih oškodovančeve sobe udarjal z lopato zato, da bi oškodovanca zadržal v sobi, ker se ga je bal. Takšno ravnanje je povsem nelogično, zlasti tudi ob dejstvu, da je obtoženec sam povedal, da mu je takrat rekel „Dej me, če me upaš, prid pa me ubij.“ Obenem v prid oškodovančevi izpovedbi govori tudi dejstvo, da se je obtoženec nad oškodovanca spravil s kar dvema orodjema, s katerim se lahko telo hudo poškoduje in sicer z nožem in lopato, medtem ko oškodovanec napram obtožencu ni uporabil ničesar podobnega. Navsezadnje pa je bila izpovedba oškodovanca, da se je pred napadom obtoženca želel ubraniti in je zato na levi roki utrpel vreznino, potrjena tudi z izpovedbo dr. D. ter računalniškim izpisom iz dežurne knjige z dne 15. 01. 2009 (priloga C1), kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju. Sodišče druge stopnje pa samo še dodaja, da zagovoru obtoženca, da je zgolj po nesreči zabodel oškodovanca in proti njemu ni namerno zamahoval, ni mogoče slediti tudi iz razloga, ker je oškodovanca zabodel skozi majico in zgornji del trenirke (kar je razvidno iz fotografij), to pa pomeni, da zamah z nožem le ni mogel biti tako neznaten in nehoten, saj je obtoženec z nožem prebodel zgornji del trenirke oškodovanca, njegovo majico in mu nato prizadejal še rano.

Glede na zgoraj navedeno so zaključki sodišča prve stopnje o neprepričljivosti obtoženčevega zagovora utemeljeni, zato pritožnica, ki zgolj pavšalno izraža nestrinjanje z njimi in ponavlja zagovor obtoženca, razlogov izpodbijane sodbe ne more omajati.

Oba pritožnika v pritožbah opozarjata na oškodovančevo kontinuirano agresivno vedenje do obtoženca in ostalih družinskih članov, obtoženec pa tudi, da so pred kritičnim dogodkom večkrat iskali pomoč pri različnih institucijah (policija, center za socialno delo), vendar neuspešno. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo vedenje in ravnanje oškodovanca do ostalih družinskih članov neprimerno že pred storitvijo kaznivega dejanja, oškodovanec pa je s takšnim ravnanjem nadaljeval tudi po storitvi kaznivega dejanja, zato mu je bil izrečen ukrep prepovedi približevanja, zoper njega je vložena tudi tožba za izselitev. Vendar pa te okoliščine ne morejo vplivati na obtoženčevo krivdo, ob dejstvu, da se je obtoženčev zagovor izkazal za neprepričljivega, medtem ko je bila izpovedba oškodovanca potrjena z ostalimi izvedenimi dokazi. Je pa sodišče prve stopnje takšno oškodovančevo ravnanje pravilno upoštevalo kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazenske sankcije obtožencu.

V nadaljevanju pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje izpovedbe oškodovanca ter H. ni ocenilo kritično ter da sta njuni izpovedbi nelogični in zato neverodostojni. Ob tem pritožnica ostane zgolj na ravni zatrjevanj, ne pove pa, zakaj sta njuni izpovedbi nelogični, zato že iz tega razloga ne more biti uspešna. Zgolj dejstvo, da sta obe priči povedali, da je obtoženec porinil cel nož v oškodovanca, kar se tekom dokaznega postopka ni izkazalo za resnično in kar pritožnica posebej poudarja, pa je okoliščina, glede katere tudi sodišče prve stopnje pričama ni sledilo, prepričljivo pa pojasnilo, v katerem delu njunih izpovedb jima sledi in zakaj. Z razlogi izpodbijane sodbe glede ocene verodostojnosti teh dveh prič se zato sodišče druge stopnje v celoti strinja.

Pritožnica tudi navaja, da ne drži, da se je dogodek zgodil med vrati oškodovančeve sobe, za takšno svojo trditev pa ponovno ne navede nikakršnih argumentov.

Tudi obtoženec v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje H. ne bi smelo pokloniti vere, ker se z njegovim sinom (oškodovancem) želi polastiti njegove hiše in ker je trdila, da je obtoženec po vratih udarjal z leseno lopato, takšne lopate pa sam ni imel. Poudarja še, da H. ni oškodovančeva življenjska sopotnica. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je H. skladno z oškodovancem povedala, da je obtoženec po vratih udarjal z lopato, česar ni zanikal niti obtoženec, samo dejstvo, za kakšno lopato je šlo, pa ni relevantno in na oceno verodostojnosti njene izpovedbe nima nobenega vpliva. Ostale okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik glede H. pa za ugotavljanje dejanskega stanja v konkretnem kazenskem postopku niso pomembne.

Pritožnica meni, da oškodovančeva poškodba na roki ni dokazana (niti njen obstoj niti način nastanka poškodbe), saj ni bila evidentirana v medicinski dokumentaciji in odpustnem listu. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v obvestilu o telesni poškodbi ter medicinski dokumentaciji, ki jo je pregledal izvedenec dr. R., oškodovančeva poškodba na levem zapestju sicer res ni bila zapisana, vendar pa je njen obstoj sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi drugih izvedenih dokazov. V kazenskem postopku velja načelo proste presoje dokazov (1. odst. 18. člena ZKP), kar pomeni, da sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobeno posebno formalno dokazno pravilo in ni z njimi omejeno. Priča dr. D. je prepričljivo pojasnila, da je sama oskrbela oškodovanca na njegovem domu in takrat pri njem na volarni strani levega zapestja in podlahti zaznala 6 cm dolgo plitvejšo vreznino, kar je zabeležila tudi v dežurni knjigi (priloga C1). O tej poškodbi pa sta izpovedala tudi oškodovanec in H., zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je oškodovanec obtožencu preprečil, da bi mu nož zarinil globje v telo tako, da ga je zagrabil za roko. Pritožnica, ki zgolj opozarja, da v medicinski dokumentaciji poškodba zapestja ni zabeležena, izpovedbe dr. D. pa niti ne izpodbija, zato ne more uspeti z navedbo, da poškodba na zapestju oškodovanca ni dokazana in da tudi ni dokazano, da je oškodovanec s svojim ravnanjem preprečil dokončanje kaznivega dejanja.

Obtožba obtožencu očita, da kaznivega dejanja uboja ni uspel dokončati, ker ni uspel priti v oškodovančevo sobo ter zaradi intervencije policistov. Pritožnica meni, da ta očitek obtožencu ni dokazan in ob tem navaja, da je obtoženec po vratih oškodovančeve sobe udarjal zato, da bi ga prestrašil, ob prihodu policistov pa se je povsem mirno napotil proti vhodnim vratom (izpovedba policista in M.Z.). Da obtoženčevemu zagovoru, da je po vratih oškodovančeve sobe udarjal zato, ker je želel oškodovanca prestrašiti, ni mogoče slediti, je bilo pojasnjeno že zgoraj. Takšen zagovor je namreč nelogičen, obenem pa izpodbit z izpovedbama oškodovanca ter H. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je glavni razlog, da obtoženec kaznivega dejanja uboja ni uspel dokončati, predvsem dejstvo, da obtoženec ni uspel priti v oškodovančevo sobo. O tem sta prepričljivo in skladno izpovedala oškodovanec in H. in sicer, da sta oba tiščala vrata tako, da obtoženec ni mogel v sobo, da sta obtožencu povedala, da je oškodovanec ranjen, obtoženec pa je kljub temu razbijal po vratih in grozil, da ju bo oba ubil ter ju zastrupil. Nobenega dvoma pa ni, da je nadaljnje ravnanje obtoženca preprečil tudi prihod policistov. Takšnega zaključka pa ne more izpodbiti dejstvo, da je bil obtoženec ob prihodu policistov miren. Zato pritožnica tudi v tem delu pritožbe ne more biti uspešna.

Pritožnica se prav tako ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje glede obtoženčevega naklepa. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je naklep razviden iz obtoženčevih večkrat izrečenih groženj oškodovancu, da ga bo ubil in iz odhoda v klet po nož. Obtoženčeva žena je sicer res potrdila zagovor obtoženca, da so v kleti hranili kruh in je zato moč slediti obtožencu, da je bil tudi to razlog, da je imel takrat v rokah nož. Kljub temu pa ne gre prezreti dejstva, da je obtoženec v spor z oškodovancem prišel že v kuhinji (torej še preden je šel v klet mimo oškodovančeve sobe po nož in kruh), da je za napad na oškodovanca uporabil ne samo nož, temveč tudi lopato, da je oškodovanca z nožem zabodel v predel prsnega koša (torej vitalni del telesa), da mu je tudi po tem še grozil in razbijal z lopato po vratih njegove sobe, z razpršilom WD40 pa je nato še pršil po ključavnici vrat ter grozil oškodovancu in H., da ju bo zastrupil. Iz vseh teh okoliščin je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obtoženec dejanje storil z direktnim naklepom, zato pritožnica, ki zatrjuje drugače, ne more biti uspešna.

Obtoženec v pritožbi napačno navaja, da ga obtožba bremeni, da je večkrat pod vplivom alkohola. V obtožbi se namreč obtožencu očita, da je kritičnega dne bil pod vplivom alkohola, česar pa ni niti sam obtoženec zanikal, saj je povedal, da je pred prihodom domov spil tri steklenice piva.

Glede kaznivega dejanja ogrožanja varnosti (točka 2 izreka)

Pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP, ko navaja, da sodba glede tega kaznivega dejanja nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje določno in popolnoma navedlo, da glede tega kaznivega dejanja sledi izpovedbi oškodovanke H. in iz katerih razlogov. Da oškodovanka v svoji telefonski prijavi OKC groženj ni omenila, prav tako ne vzbuja nikakršnih pomislekov v verodostojnost njene izpovedbe. Dejstvo je, da je oškodovanka poklicala pomoč predvsem iz razloga, ker je oškodovanec krvavel in je bila zanj torej nujno potrebna zdravniška pomoč. Logično in življenjsko je tudi, da ob takšnih prijavah oškodovanci povedo le najnujnejše podatke in okoliščin ne opisujejo podrobno. Nenazadnje pa je oškodovanka o grožnjah s strani obtoženca povedala policistom (ovadba na list. št. 191 B in C), prepričljivo pa jih je opisala tudi na zaslišanju na glavni obravnavi.

Glede odločbe o kazenski sankciji in varnostnem ukrepu

Obe pritožbi pa sta utemeljeni glede odločbe o kazenski sankciji. Pritožnika se sicer neutemeljeno zavzemata za izrek pogojne obsodbe, saj je za kaznivo dejanje uboja po 1. odst. 135. člena KZ-1 predpisana kazen zapora od petih do petnajstih let. Zato glede na višino predpisane kazni izrek pogojne obsodbe sploh ni mogoč. Po 2. odst. 58. člena KZ-1 se namreč pogojna obsodba ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj treh let.

Se pa pritožnika utemeljeno zavzemata za izrek nižje zaporne kazni za to kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženec storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, poleg tega pa so pri njem podane tudi številne posebne olajševalne okoliščine. Vse okoliščine, na katere opozarjata oba pritožnika (nekaznovanost, starost, obnašanje obtoženca po storjenem kaznivem dejanju, oškodovančevo kontinuirano nasilno vedenje), je smiselno upoštevalo že sodišče prve stopnje, jih je pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri določanju višine zaporne kazni upoštevalo v premajhni meri. Zato je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 1. odst. 394. člena ZKP pritožbama v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo pod točko 1 izreka spremenilo tako, da je obtožencu izrečeno zaporno kazen znižalo na eno leto in pet mesecev zapora, ter mu nato ob upoštevanju določene kazni za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po določbah o steku izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Ta je po prepričanju pritožbenega sodišča glede na vse pravilno ugotovljene olajševalne okoliščine s strani sodišča prve stopnje ter tiste, ki jih izpostavljata pritožnika, primerna in pravična.

Obtoženec v pritožbi namesto zaporne kazni predlaga izrek dela v splošno korist. Sodišče druge stopnje opozarja, da bo obtoženec skladno z določbo 4. odst. 86. člena KZ-1 res lahko predlagal, da se kazen zapora izvrši tako, da opravi delo v splošno korist, sodišče druge stopnje pa mu samo, takšnega načina izvršitve zaporne kazni ni moglo določiti, saj je delo v splošno korist le način izvršitve kazni zapora, ne pa samostojna sankcija, o tej možnosti pa odloča sodišče prve stopnje.

Oba pritožnika utemeljeno napadata tudi odločbo o varnostnem ukrepu. Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja po 1. odst. 64. člena KZ lahko sodišče izreče storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, če na podlagi teže storjenega kaznivega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je takšno nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu. Za izrek tega ukrepa mora biti torej sočasno izražena negativna prognoza za storitev hudih kaznivih dejanj in indiciranost zdravljenja in varstva v zavodu v pomenu, da je to edina možnost za odklanjanje storilčeve nevarnosti. Ti dve sestavini morata biti povsem zanesljivo izraženi in prepričljivo argumentirani. Če je storilec v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven zaradi začasne duševne bolezni ali začasnih duševnih motenj, v času odločanja o varnostnem ukrepu pa velja za duševno normalno osebo, izrek tega kurativnega varnostnega ukrepa ne pride v poštev. Glede na to sodišče druge stopnje ugotavlja, da pri obtožencu sploh niso bili podani zakonski pogoji za izrek tega varnostnega ukrepa. Obtoženi je bil namreč v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven zaradi zaužitega alkohola ter ponavljajočih se konfliktov s sinom, ne pa zaradi kakšne trajne duševne bolezni. Tudi izvedenec pri obtožencu ni ugotovil znamenj duševnih motenj temveč zgolj upadanje duševnih sposobnosti ter znižano frustracijsko toleranco ter v konfliktnih situacijah slabšo čustveno obvladanost, kar pravilno izpostavlja pritožnica. Izvedenec je predlagal za obtoženca obvezno ambulantno psihiatrično zdravljenje zaradi upadanja duševnih motenj ter občasne depresivnosti, to pa glede na določbo 1. odst. 64. člena KZ niso zakonski pogoji za izrek tega varnostnega ukrepa. Zato je sodišče druge stopnje obema pritožbama v tem delu ugodilo in skladno z določbo 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. odst. 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožencu odpravilo izrek varnostnega ukrepa po 64. členu KZ.

Pritožbi sta torej delno utemeljeni. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (čl. 383 ZKP) pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, je pritožbi v preostalem delu zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

16.05.2011

Podobni dokumenti:

• VSK sodba II Kp 3898/2011
• VSK sodba II Kp 28344/2011
• VSK sodba II Kp 53599/2011