VSL sodba V Kp 48/2010

Jedro

KZ-1 v 21. poglavju nedosledno uporablja izraze, s katerimi označuje otroka in sicer v naslovu poglavja (Kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke), uporablja besedo otrok, enako v 189. čl. in 192. čl., medtem ko v 190. čl. uporablja izraz mladoletna oseba, v 195. pa mladoletni krvni sorodnik. Po Konvenciji o otrokovih pravicah OZN, ki je bila ratificirana in objavljena je „otrok vsako človeško bitje mlajše od 18 let razen če zakon, ki se uporablja za otroka določa, da se polnoletnost doseže že prej“. 8. čl. Ustave RS določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo, ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe pa se uporabljajo neposredno. Glede na navedeno ni dvoma, da se šteje za otroka vsaka oseba mlajša od 18 let, naša zakonodaja pa za te osebe poleg izraza otrok uporablja še druge izraze, kot so npr. mladoletna oseba, oseba mlajša od 15 let, mladoletni oškodovanec in mladoletnik, kar je izrecno razvidno iz citiranega naslova 21. poglavja, ki v naslovu uporablja izraz otrok, v posameznih členih pa različne izraze, kot je navedeno zgoraj. KZ v 71. čl. (izključitev kazenskih sankcij proti otrokom) določa, da „proti mladoletni osebi, ki ob storitvi kaznivega dejanja še ni bila stara 14 let (otrok), se ne smejo uporabiti kazenske sankcije“, kar je samo realizacija 40. čl. Konvencije o otrokovih pravicah, ki izrecno določa, da mora država pogodbenica v zakonih, posebej namenjenih otrokom, ki so osumljeni, obtoženi ali spoznani za krive kršenja kazenskega prava „določiti najnižjo starost, do katere se domneva, da otroci niso sposobni kršiti kazenskega prava“, omejitev starosti v 71. čl. KZ je torej namenjena zgolj mladoletnim storilcem, ne pa tudi oškodovancem.

Izrek

Pritožbe obdolžene M. D., njene zagovornice in zagovornika obdolženega K. D. se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolžena M. D. in obdolženi K. D. morata plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Jesenicah je z izpodbijano sodbo spoznalo oba obdolženca za kriva očitanega kaznivega dejanja in vsakemu od njiju izreklo pogojno obsodbo, v kateri je vsakemu določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, oškodovanca P. D. napotilo s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo in odločilo, da morata obdolženca nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka v znesku 24,35 EUR, vsak od njiju tudi sodno takso v znesku 96,00 EUR in ostale stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ker ob razglasitvi sodbe še niso bili znani.

Obdolženka je vložila pritožbo smiselno iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in smiselno predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornica obdolžene M. D. je vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov 1., 2. in 3. točke 370. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z oprostitvijo obdolženke, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku oziroma določitev nižje kazni in krajše preizkusne dobe.

Zagovornik obdolženega K. D. je vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov 1. in 3. točke 370. čl. ZKP in predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

Pritožbe niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in natančno ugotovilo dejansko stanje, izvedlo vse potrebne dokaze, svoje zaključke prepričljivo obrazložilo, z gotovostjo, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe, spoznalo oba obdolženca za kriva očitanega kaznivega dejanja, izreklo pa jima je tudi primerni kazenski sankciji.

Pritožbene navedbe, da naj očitano kaznivo dejanje ne bi imelo vseh znakov kaznivega dejanja, ker naj bi bilo domnevno protipravno le surovo ravnanje z otrokom, ki je po mnenju obrambe tista oseba, ki še ni stara 14 let, sodišče naj bi s tem prekršilo načelo zakonitosti in določenosti v zakonu, KZ-1 pa naj bi bil milejši, ker naj bi zaščitil le osebe do 14 leta starosti, so neutemeljene. Obdolženca sta izvršila očitano kaznivo dejanje v času veljavnosti Kazenskega zakonika (KZ), ki je v 201. čl. (kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje) določal v 1. odst. kazen zapora do dveh let, v drugem odstavku pa do treh let. Sedaj veljavni Kazenski zakonik (KZ-1) pa v 192. čl. (zanemarjanje otroka in surovo ravnanje) določa v 1. odst. zapor do treh let, v drugem pa zapor do petih let, zato ni dvoma, da je glede na zagroženo kazen milejši KZ. KZ-1 v 21. poglavju nedosledno uporablja izraze, s katerimi označuje otroka, in sicer v naslovu poglavja (kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke) uporablja besedo otrok, enako v 189. čl. in 192. čl., med tem ko v 190. čl. uporablja izraz mladoletna oseba, v 195. čl. pa mladoletni krvni sorodnik.

Po Konvenciji o otrokovih pravicah OZN, ki je bila ratificirana in objavljena v Uradnem listu je, „otrok vsako človeško bitje mlajše od 18 let, razen če zakon, ki se uporablja za otroka, določa, da se polnoletnost doseže že prej“. 8. člen Ustave Republike Slovenije določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo, ratificirane in objavljane mednarodne pogodbe pa se uporabljajo neposredno. Glede na navedeno ni dvoma, da se šteje za otroka vsaka oseba mlajša od 18 let, naša zakonodaja pa za te osebe poleg izraz otrok uporablja še druge izraze, kot so npr. mladoletna oseba, oseba mlajša od 15 let, mladoletni oškodovanec in mladoletnik. Pravilnost takega zaključka potrjuje že sam naslov 21. poglavja, ki v naslovu uporablja izraz otrok, v posameznih členih pa različne izraze, kot je navedeno že zgoraj. KZ je v 71. čl. (izključitev kazenskih sankcij proti otrokom) določal, da „proti mladoletni osebi, ki ob storitvi kaznivega dejanja še ni bila stara 14 let (otrok) se ne smejo uporabiti kazenske sankcije“ (KZ-1 take določbe nima, ker bo za obravnavanjem mladoletnih storilcev kaznivih dejanj sprejet poseben kazenski zakon za mladoletnike) in je samo realizacija 40. čl. Konvencije o otrokovih pravicah, ki izrecno določa, da mora država pogodbenica v zakonih, posebej namenjenih otrokom, ki so osumljeni, obtoženi ali spoznani za krive kršenja kazenskega prava, „določiti najnižjo starost, do katere se domneva, da otroci niso sposobni kršiti kazenskega prava“, omejitev starosti je torej namenjena zgolj mladoletnim storilcem, ne pa tudi oškodovancem, zato so pritožbene navedbe, da naj bi z 71. čl. KZ zakonodajalec omejil oškodovance po starosti, neutemeljene.

Pritožbene navedbe o domnevni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odst. 371. čl. ZKP, ker je sodišče na glavni obravnavi obdolžencema predočilo uradna zaznamka o izjavi osumljenca, zaradi česar naj bi se sodba opirala na dovoljen dokaz, so neutemeljene. Iz podatkov v spisu je razvidno, da sta obdolženka (list. št. 22) in obdolženec (list. št. 24) podala svoji izjavi v skladu s 6. odst. 148. čl. ZKP, pri tem sta bila izrecno opozorjena, da nista dolžna ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, nadalje da nista dolžna izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo, oba sta bila poučena, da imata pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbereta in ki je lahko navzoč pri njunem zaslišanju, pa tudi, da se bo vse, kar bosta izpovedala na sojenju lahko uporabilo zoper njiju, nakar sta oba izjavila, da zagovornika ne bosta vzela, vsak od njiju pa je podal svojo izjavo, katero je tudi podpisal. Uradna zaznamka sta sestavljena v skladu z zakonitimi določili, sodišče pa z njunim predočenjem ni storilo nobene kršitve določb kazenskega postopka.

Pritožbene navedbe, da bi morale biti priče psihologinja V. S., socialna delavka A. B., specialna pedagoginja J. Š. in socialna pedagoginja B. B. pred pričanjem opozorjene v skladu z določilom 236. čl. ZKP, in naj bi bile zato domnevno deležne napačnega pravnega pouka po 238. čl. ZKP, so neutemeljene. Iz pritožbenih navedb ni razvidno, kateri naj bi bili razlogi, zaradi katerih bi bile priče lahko oproščene dolžnosti pričanja, zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ni moglo preveriti, ne glede na to pa je ocenilo, da iz njihovih izpovedi ni razvidno nič, kar bi bilo mogoče oceniti kot poklicno tajnost. Priče niso izpovedale o nobenih intimnih in osebnih podatkih obdolžencev ali oškodovanca, iz njihovih izpovedb ni razvidno ničesar, kar bi oškodovanec želel ohraniti kot skrivnost in za kar naj bi imel upravičen interes, skratka nobeni taki zaupni podatki, ki bi jih po kodeksu poklicne etike bili dolžni ohraniti v tajnosti, pač pa ni nobenega dvoma, da pri moralno zavrženih kaznivih dejanjih storjenih na škodo mladoletnih oškodovancev, kot je nedvomno tudi obravnavano kaznivo dejanje, daje zakon prednost pred interesi varovanja poklicne skrivnosti, pri tem pa so socialni delavci tudi sicer dolžni posredovati sodišču zaupne podatke za potrebe kazenskega postopka.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič N. in S. Č. in angažiranje posebnega izvedenca družinske psihiatrije, kajti predlagani priči očitno ne bi ničesar vedeli povedati iz lastnih zaznav o obravnavanih dogodkih, saj je zagovorov obdolžencev in izpovedi oškodovanca razvidno, da nihče od njiju ni bil navzoč ob nobenem od dogodkov, ki so predmet tega kazenskega postopka. Sodišče je utemeljeno zavrnilo tudi predlagan dokaz postavitve izvedenca družinske psihiatrije, kajti za presojo verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe je imelo v izvedenih dokazih zanesljivo podlago, pravilno je tudi poudarilo, da je za presojo verodostojnosti priče pristojno sodišče in ne izvedenec, na kakšen način pa je oškodovanec dojemal obravnavano kaznivo dejanje pa je sodišče ugotovilo z njegovim zaslišanjem in z izpovedbami prič A. B., J. Š, V. S. V. in B. B., katerih izpovedbe je ocenilo kot verodostojne in objektivne in so bile podprte tudi z listinsko dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ocenilo, da je dejansko stanje razjasnjeno v celoti in bi se z izpovedbo predlaganega dokaza kazenski postopek samo po nepotrebnem zavlačeval.

Nobenih pomislekov ni v oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbo M. A., ki je bila varuška oškodovančevega mlajšega polbrata in ki je izpovedala, da ji niti obdolženca nista oškodovanec o obravnavanih dogodkih niso pripovedovali, njihovih domačih razmer tudi ni dobro poznala, saj se je varstvo oškodovančevega polbrata izvrševalo pretežno na njenem domu. Tudi sicer je bilo očitno, da ima pomanjkljive podatke in je sodišče pravilno ugotovilo, da naj bi npr. vedela za domnevno oškodovančevo agresivno vedenje do obdolženke in njegov pobeg od doma, ni pa vedela za vzroke oziroma okoliščino, da je oškodovanec poskušal storiti samomor, niti ni vedela za konflikt 23. 01. 2007, ki je bil neposreden vzrok za oškodovančev dokončni odhod od doma.

Po oceni pritožbenega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe o domnevni pristranskosti zgoraj navedenih prič, ki so se po strokovni plati v okviru svojih služb ukvarjale s problematiko oškodovanca in njegove družine, sodišče prve stopnje je njihove izpovedbe zanesljivo ocenilo kot verodostojne in jim poklonilo vero, pri tem je izrecno ocenilo tudi določene neskladnosti med njihovimi izpovedbami in navedbami v listinski dokumentaciji kot nebistvene. Priča B. je izrecno pojasnila, da je vsebino svojega uradnega zaznamka naredila na začetku oškodovančevega bivanja v njihovi ustanovi, priča V. S. V. pa se je sklicevala tudi na svoje službene zapiske, ki jih je kasneje predložila sodišču, ki je razliko med izpovedbo prič in navedbo v zapiskih ocenilo kot posledico časovne odmaknjenosti, v korist obdolžencu pa zato ocenilo zapiske kot verodostojnejše. Sodišče je tudi natančno ocenilo izpoved D. M., zato pritožbene navedbe, ki izpostavljajo zgolj drobce iz konteksta njegove izpovedi, niso utemeljene, izpodbijana sodba pa ima tudi ustrezne razloge. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze skrbno ocenilo in zaključilo, da verjame oškodovancu, ker ga nihče od prič ni označil kot neresnicoljubnega, občasne drobne manipulacije, o katerih je izpovedala J. Š., pa predstavljajo zgolj običajen manever mladostnika v obdobju odraščanja, ne pa okoliščin, zaradi katerih bi mu bilo mogoče odreči verodostojnost. Sodišče je utemeljeno zaključilo, da več let trajajoče inkriminirano ravnanje zoper oškodovanca predstavlja surovo ravnanje ter pravilno poudarilo, da ni verjetno, da bi oškodovanec glede na stroga pravila kriznega centra s svojim prostovoljnim prihodom vanj hotel nadomestiti sproščeno in urejeno domače okolje, skratka, če bi bil mladoletnik sprejet v domačem okolju in bi se tam dobro poučil, ne bi prostovoljno odšel najprej v krizni center, nato pa še v stanovanjsko skupino, pa tudi nobenih skrbnikov mu ne bi bilo treba postavljati, če mati ne bi ravnala z njim na inkriminirani način.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi obdolžencema izrečeni kazenski sankciji, ki jima ni mogoče odreči pravičnosti in zakonitosti. Sodišče prve stopnje je natančno ugotovilo vse relevantne okoliščine, na podlagi katerih je vsakemu od obdolžencev izreklo zgolj opozorilno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v kateri je vsakemu od njiju glede na ugotovljene okoliščine tudi določilo primerno kazen in primerno dolgo preizkusno dobo, pri tem je pravilno poudarilo tudi posledice, ki jih trpi oškodovanec zaradi ravnanja obeh obdolžencev, med katerimi je najhujša njegova prikrajšanost za družinsko okolje, iz katerega se je bil prisiljen sam umakniti zaradi inkriminiranega ravnanja obdolžencev. Utemeljena je ocena, da posledic praktično ni mogoče izmeriti, očitno pa niso bile zanemarljive, kar je razvidno iz okoliščine, da je oškodovanec zaradi ravnanja obeh obdolžencev moral oditi od doma in se zateči v zaščitne socialne ustanove, kot sta krizni center in stanovanjska skupina za mladostnike.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v okviru določil 1. ost. 383. čl. ZKP in ugotovilo, da nima napak in pomanjkljivosti, na katere mora pritožbeno sodišče v korist obdolžencev paziti po uradni dolžnosti. Glede na vse navedeno je zavrnilo vse tri pritožbe kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu s 1. odst. 98. čl. ZKP v zvezi s 1. odst. 95. čl. ZKP pa tudi odločilo, da mora vsak od obdolžencev plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

16.05.2011

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep VII Kp 25902/2012
• VSC Sodba II Kp 43371/2015
• Sodba U 996/95