<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba III Cp 2988/2010

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2011:III.CP.2988.2010
Evidenčna številka:VSL0060739
Datum odločbe:12.01.2011
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:krivdna odgovornost - objektivna odgovornost delodajalca - poškodba pri delu

Jedro

Presoja (krivdne) odškodninske odgovornosti tožnikovega delodajalca.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v 1. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta ji toženi stranki dolžni nerazdelno v petnajstih dneh plačati 3.813,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer:

- od 3.800,00 EUR od 25.10.2004 dalje do plačila,

- od 9,22 EUR od 15.2.1996 do 1.1.2002,

- od 4,17 EUR od 8.11.1998 dalje do plačila.

- v 4. točki izreka (stroškovni del) spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti prvotoženi stranki 1.157,40 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do naslednjega dne po poteku roka do plačila, drugotoženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 9.829,03 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila, svoje stroške postopka na prvi stopnji pa nosi tožeča stranka sama.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 178,75 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila, drugotoženi stranki pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.684,67 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta dolžni toženi stranki nerazdelno v petnajstih dneh plačati tožeči stranki 3.813,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od 3.800,00 EUR od 25.10.2004 dalje do plačila, od 9,22 EUR od 15.2.1996 do 1.1.2002 in od 4,17 EUR od 8.11.1998 dalje do plačila. V presežku glede še zahtevanih 57.250,19 EUR s pripadki in glede zakonskih zamudnih obresti od 9,22 EUR od 1.1.2002 dalje do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki nerazdelno plačevati od 1.5.1996 dalje mesečno rento v višini 50,00 EUR do vsakega petnajstega dne v mesecu za tekoči mesec s pripadki in da sta dolžni mesečne obroke z nateklimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zapadle do pravnomočnosti sodbe plačati v roku 15 dni. Glede stroškov je odločilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni nerazdelno v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 5.124,04 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožeča stranka pa je dolžna prvotoženi stranki povrniti 543,79 EUR stroškov pravdnega postopka, drugotoženi stranki pa 4.619,63 EUR stroškov pravdnega postopka, oboje v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper 2. in 3. točko izreka ter 2. in 3. odst. 4. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po njenem mnenju je sodba v izpodbijanem delu nepravilna. Glede ugotavljanja temelja in krivdne odgovornosti drugotožene stranke, se tožnik v celoti strinja z izsledki sodbe sodišča in z razlogi sodbe, ne sprejema pa zavrnilnega dela. Sodišču očita, da je zagrešilo kršitev, navedeno v 8. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Dejstvo je, da je bil tožnik poškodovan na delu pri drugotoženi stranki dne 31.1.1996, tako, kot je opisano v tožbenih navedbah. Tožniku je takoj po tistem, ko ga je rotor zadel v glavo, postalo slabo, sestopil je z viličarja in se sesedel ob samem viličarju. Prvi je tožnika našel v takem stanju njegov sodelavec VŠ. Pritožnik nato povzema izpovedbo prič VŠ, VV, CM ter navaja, da ugotovitev dr. Š v diagnozi, da je tožnik utrpel udarnino glave in da je bila pri vizualnem pregledu najdena vdolbina, ne more biti točna, saj so priče povedale, da je imel tožnik na mestu padca rotorja na glavni buško. To je potrebno posebej izpostaviti, ker se vsa nadaljnja dokumentacija in izvedeniška mnenja sklicujejo na njegov zapis. V kolikor bi zapisal, da je pri tožniku sum za pretres možganov oziroma za zaprto poškodbo glave, danes ne bi govorili o tem, da tožnikovo zdravstveno stanje po poškodbi ni v vzročni zvezi s poškodbo z dne 31.1.1996. Tožnik nato pojasnjuje še postopek priznanja II. kategorije invalidnosti ter postopek na Delovnem in socialnem sodišču ter se sklicuje na izvedeniško mnenje komisije in povzema vsebino tega mnenja. Nato opozarja na novejšo sodno prakso glede vprašanja škodnih posledic in sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 625/2008 ter navaja, da v kolikor je tožnik bolj nagnjen k psihogeni reakciji, to ne more in ne sme vplivati na to, da se sodišče zadovolji, da je taka njegova reakcija posledica prejšnjih poškodb, ne pa škodnega dogodka z dne 31.1.1996. Vsi izvedenci, ki so bili angažirani in izhajajo in nevrologije, so zapisali, da je bila obravnavana nezgoda za tožnika stresni dogodek in da do takšne reakcije brez tega dogodka ne bi prišlo, do takšne reakcije pa prav gotovo ne bi prišlo brez predhodne psihične prizadetosti. Sodišče bi zato nedvomno moralo ugotoviti, da obstaja med poškodbo tožnika pri delu z dne 31.1.1996 pri drugotoženi stranki vzročna zveza do posledic, zdravstvenega stanja in sprememb, ki so nastale pri tožniku po tej delovni nezgodi. Sodišče je odločilo drugače in je v tem pogledu napačno presodilo izvedene dokaze. Nato pritožnik povzema ugotovitve izvedencev DBV in ET in navaja, da je nesprejemljivo stališče izvedencev, ki so v svojih izvedeniških mnenjih, izključno zaradi tega, ker v zdravstveni dokumentaciji ni naveden pretres možganov ali sum na zaprto poškodbo glave, sprejeli odločitev, da so zdravstvene spremembe pri tožniku psihogeni vzrok iz prejšnjih poškodb. Sodni izvedenec za psihiatrijo je tudi zapisal, da do reakcije, do kakšne je prišlo pri preiskovancu, brez stresnega dogodka dne 31.1.1996, ne bi prišlo, kar tudi jasno kaže na vzročno zvezo. Pri tem pa je izvedenec odgovoril samo na eno vprašanje tožnika iz vloge, v kateri je ta predlagal dopolnitev, na ostala tri vprašanja pa ne, ker je ocenil, da je to področje za specialista nevrologa, zato je tožeča stranka predlagala postavitev novega izvedenca za nevrologijo, sodišče pa temu dokaznemu predlogu ni sledilo in je obravnavo zaključilo. Tožnik sodišču očita, da je zagrešilo kršitev po 8. točki 339. člena ZPP, saj je sprejelo nepravilno dokazno oceno in v tej posledici tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. V kolikor je sodišče dvomilo, da obstaja vzročna zveza med delovno nezgodo in poslabšanjem zdravstvenega stanja pri tožniku in je štelo, da je njegovo zdravstveno stanje posledica bolezni oziroma prejšnjih poškodb, bi moralo to vprašanje postaviti izvedencem, vendar tega ni storilo in je nezakonito postopalo v škodo tožeče stranke. V razlogih sodbe in med sodbenim izrekom obstaja direktno nasprotje v tistem delu, ko sodišče zapiše, da je bila obravnavana nezgoda za tožnika stresni dogodek in da do takšne reakcije brez tega dogodka ne bi prišlo, saj razlogi na strani 7. jasno kažejo, da obstaja vzročna zveza med škodnim dogodkom in sedanjim zdravstvenim stanjem tožnika. Sodišče bi moralo dopustiti dokaz z izvedencem nevrologije, ker tega ni storilo, je zašlo v direktno nasprotje med razlogi sodbe in sodbenim izrekom. Absolutno bistveno kršitev določb postopka je storilo tudi s tem, ko je zavrnilo dokaz z izvedencem nevrološke stroke po medicinski fakulteti, ki bi odgovorila na zastavljena vprašanja na list. št. 366 spisa, na katera sodišče nima odgovorov. Zaradi tega in zaradi napačno ocenjenih in vrednotenih dokazov je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Prvo in drugotožena stranka se pritožujeta zoper 1. in 4. točko izreka sodbe in predlagata, da Višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi. Menita, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti in je potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrniti. Opozarjata na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj tudi, če je sodišče verjelo priči VŠ in MG, ki sta zgolj potrdila, da je rotor ležal na tleh ter, da so bile vilice viličarja dvignjene na višini cca. 4 m, drugega pa priči nista videli, kljub temu ni preverilo, od kod bi se rotor lahko odbil, saj tudi, če bi se nahajal na najvišji polici, kar pa se zagotovo ni, se ni imel kam odbiti. Ne strinjata se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bila pri drugotoženi stranki kritičnega dne kršena pravila varnega skladiščenja, saj je sodni izvedenec iz varstva pri delu v izvedeniškem mnenju jasno navedel, da je imela drugotožena stranka področje skladiščenja blaga urejeno v skladu s predpisi iz varstva pri delu in je poskrbela za ustrezen način skladiščenja ter ji kršitev pravil varnega skladiščenja ni mogoče očitati. Toženi stranki se tudi ne strinjata z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se je rotor kritičnega dne nedvomno nahajal na najvišji polici. Ob tem je nerazumljivo, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo zgolj priči VŠ, ne pa ostalim zaslišanim pričam, zlasti tudi ni verjelo sodnemu izvedencu GB. Dejstvo je, da rotor kritičnega dne v nobenem primeru ni mogel priti na najvišjo polico in nato od tam pasti na glavo tožeče stranke. V kolikor bi rotor padel, bi lahko padel kvečjemu iz prve ali druge police, kjer se rotorji skladiščijo, pri tem pa tožeče stranke ne bi mogel poškodovati. Sodišče se glede ostalih izvedenih dokazov (razen izpovedbe tožeče stranke in priče VŠ), ni opredelilo oziroma ni navedlo, zakaj tem pričam ni verjelo. Po mnenju toženih strank je bistvenega pomena izpoved priče GJ, katere pa sodišče prve stopnje iz neznanega razloga pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Nadalje iz izvedeniškega mnenja in dopolnitve mnenja ter zaslišanja izvedenca GB jasno izhaja, da do nesreče ni moglo priti na način, kot ga zatrjuje in opisuje tožeča stranka. Rotor v nobenem primeru ni mogel pasti na streho viličarja ter je kvečjemu lahko padel na tla, v kolikor bi padel na streho viličarja, bi moral leteti v loku, kar pa je nemogoče. Vse izvedene simulacije oziroma rekonstrukcije so pokazale, da padajoči rotor ni mogel pasti na streho viličarja in poškodovati viličarista, tožečo stranko. Tudi, če bi padel na streho, pa tožeče stranke ne bi mogel poškodovati, tudi ne iz razloga, ker glede na velikost odprtine v strehi, rotor skozi rešetke ne bi mogel pasti na glavo viličarista, kot ugotavlja sodni izvedenec. Zato so nerazumljive navedbe sodišča, ki navaja, da je rešetkasta streha viličarja dopuščala možnost, da skozi 14 cm širok razmak med rešetkama ustrezno manjši predmet lahko pade. Ne držijo navedbe sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe, ko navaja, da v kolikor ukrep namestitve prozorne plošče na streho viličarja ne bi bil potreben, je drugotožena stranka ne bi namestila ter, da je iz tega razloga podana krivdna odgovornost drugotožene stranke. Izvedenec je namreč ugotovil, da je bila streha viličarja povsem ustrezna in v skladu s pravili varnega dela, toženi stranki zato ni mogoče očitati krivdne odgovornosti. Drugotožena stranka pa tudi ni kršila pravil varnega skladiščenja in ji tudi zaradi tega ni mogoče očitati, da je podana njena krivdna odgovornost. Rotor bi zagotovo ob padcu tožeči stranki povzročil mehanske poškodbe na glavi, v kolikor bi ji resnično padel na glavo, kar prav tako jasno dokazuje, da se tožeča stranka kritičnega dne ni poškodovala pri drugotoženi stranki, temelj odškodninske odgovornosti ni podan in toženi stranki nista dolžni tožeči stranki plačati nobene odškodnine. Dosojena višina odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter dosojena višina odškodnine za strah sta, glede na vrsto in težo predmetne poškodbe ter upoštevaje trajanje in način zdravljenja ter glede na sodno prakso, bistveno pretirani. Od kod sodišču prve stopnje podatek, da naj bi tožeča stranka 4 do 5 mesecev trpela občasne hude bolečine, toženima strankama ni znano. Sodišče očitno pri odločitvi ni upoštevalo medicinskih izvedeniških mnenj posameznih zdravnikov specialistov, ki se nahajajo v spisu. Tudi neugodnosti v zvezi z zdravljenjem tožeča stranka, razen obiska štirih zdravnikov, ni imela. Glede strahu navajata, da je sodni izvedenec ET ugotovil, da o doživljanju tako imenovanega primarnega strahu ni moč govoriti. Toženi stranki tudi menita, da je obrestni del od dosojenih zneskov zastaran oziroma, da tožeči stranki zakonske zamudne obresti od dosojenih zneskov v času, kot ga navaja sodišče prve stopnje, zaradi zastaranja ne pripadajo, zaradi zastaranja tožeči stranki tudi ne pripada znesek v višini 9,22 EUR s pripadki, ki predstavlja prikrajšanje pri plači tožeče stranke za mesec februar 1996. Tudi odločitev glede stroškov postopka je v konkretnem primeru po mnenju toženih strank nepravilna. Sodišče bi namreč moralo upoštevati tudi zavrnitev tožbenega zahtevka glede plačila mesečne rente. V tem delu sta toženi strani uspeli v celoti in jima v tem delu pripada povrnitev pravdnih stroškov. Tožeča stranka je tista, ki je povzročila postopek in z njim dejansko minimalno uspela. Toženi stranki menita, da jima je tožeča stranka, glede na uspeh v pravdi, dolžna povrniti stroške postopka.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Glede temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke:

Tožeča stranka glede temelja odškodninske odgovornosti navaja, da sodišče pravilno ugotavlja, da je temelj v celoti dokazan in da je drugotožena stranka za nastalo škodo krivdno odgovorna, prvotožena stranka pa solidarno odgovorna iz naslova sklenjenega zavarovanja za odgovornost iz dejavnosti, ki jo ima drugotožena stranka sklenjeno pri prvotoženi stranki. Nasprotno temu, tožena stranka (prvo in drugotožena stranka) v pritožbi prvenstveno izpodbija obstoj temelja odškodninske odgovornosti in zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s tem. Glede tega prvo in drugotožena stranka izrecno opozarjata na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz samih pritožbenih navedb, pa uveljavljata tudi pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku sledilo zlasti izpovedbi tožnika ter priče VŠ in glede načina skladiščenja izdelkov ni v celoti sledilo mnenju izvedenca. Zaključilo je, da se je sporni rotor nedvomno moral nahajati v višini cca. 4,5 m in ni bil pakiran v paleto in posebej zaščiten, torej ni bil povezan, kot je to za skladiščenje predpisano. Poleg tega je ugotovilo, da je viličar imel predpisano streho, da pa je bila le-ta rešetkasta in je dopuščala možnost, da skozi 14 cm širok razmak med rešetkami ustrezno manjši predmet lahko pade. Zaključilo je, da ne glede na rezultate simulacij, ko pri nobenem poskusu rotor ni padel na streho viličarja, ni razlogov za dvom v tožnikovo trditev glede nastanka in poteka nesreče. Ker je tožnik dvema, ki sta prišla takoj po nesreči, nastanek nesreče opisal in povedal, kaj se je zgodilo, na tleh je bil najden rotor, vilice viličarja pa so bile v najvišji poziciji, je sodišče ugotovilo, da je rotor padel z najvišje police. V pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje glede na izvedeniško mnenje izvedenca za varstvo pri delu, rezultate simulacij nezgode in upoštevaje vsebino izpovedb samega tožnika in priče VŠ, ki ju je sodišče prve stopnje štelo za odločilni, podvomilo. Potrditev dvoma bi pomenilo zmotno dokazno oceno, zato je sodišče druge stopnje opravilo obravnavo, na kateri je ponovilo dokaz z zaslišanjem tožeče stranke, navedene priče, ponovno pa je zaslišalo tudi izvedenca za varstvo pri delu, ki je bil postavljen že v postopku pred sodiščem prve stopnje (2. odst. 347. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, v nadaljevanju ZPP in 5. odst. 348. člena ZPP). Z neposrednim zaslišanjem tožeče stranke in izvedenca za varstvo pri delu, je imelo sodišče druge stopnje na razpolago enake spoznavne možnosti, kot sodišče prve stopnje, glede ostalih prič pa je imelo to možnost zato, ker se je na naroku dne 26.11.2007 glavna obravnava nadaljevala pred novim sodnikom. Sodišče druge stopnje je pri tem zaključilo, da je bil dvom v pravilnost dokazne ocene, napravljene s strani sodišča prve stopnje, utemeljen, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče druge stopnje kot pravilne sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podana objektivna odgovornost drugotožene stranke, na te zaključke se, v izogib ponavljanju, sklicuje, sicer pa ti v pritožbah tudi niso izpodbijani, tožeča stranka v pritožbi navaja, da sodišče pravilno ugotavlja, da je drugotožena stranka tožniku za nastalo škodo krivdno odgovorna. Sodišče druge stopnje ocenjuje tudi, da je sodišče prve stopnje škodni dogodek pravilno presojalo na podlagi določil o krivdni odgovornosti, vendar pa je napačno zaključilo, da je krivdna odgovornost drugotožene stranke v konkretnem primeru podana. Sodišče prve stopnje je drugotoženi stranki očitalo dve opustitvi oziroma kršitvi pravil iz varstva pri delu. Pri tem sicer tožeča stranka kršitve, ki naj bi bila podana zato, ker je bila streha na viličarju takšna, da je omogočala prehajanje manjših predmetov skozi njo, sploh ni zatrjevala, po oceni sodišča druge stopnje pa zaradi takšne strehe pravila iz varstva pri delu tudi niso bila kršena in protipravnosti drugotoženi stranki v tem delu ni mogoče očitati. Pritožba tožene stranke glede tega pravilno opozarja, da je sodni izvedenec GB ugotovil, da je bila „rešetkasta“ streha viličarja popolnoma ustrezna in v skladu s pravili varnega dela. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja mora imeti viličar varovalno streho, če dviga breme nad glavo voznika, streha je lahko narejena iz jeklenih profilov, velikost odprtin pa naj ne bi presegla 150 mm. Nameščena mora biti tako, da voznika med delom ne moti in da ima voznik dober pregled. Glede tega je izvedenec še zaključil, da je bila streha viličarja v konkretnem primeru v skladu s pravili, saj je bil razmak med jeklenimi profili 14 cm, pri čemer tudi iz rezultatov simulacij izhaja, da rotor skozi streho viličarja ni mogel pasti (o tem več v nadaljevanju). Zaključek sodišča, da v kolikor ukrep namestitve prozorne plošče na streho viličarja z vidika varnosti ne bi bil potreben, ga druga toženka tudi ne bi izvedla, in da je s tem, ko je bila streha viličarja takšna, da je omogočala prehajanje manjših predmetov, kršila pravila varnega dela, česar, kot že navedeno, tožeča stranka sploh ni zatrjevala, je torej zmoten. Glede na izvedeniško mnenje, ki mu sodišče druge stopnje sledi in ga sprejema, iz katerega izhaja, da glede pravil varnega dela namestitev navedene prozorne plošče ne bi bila potrebna, torej protipravno ravnanje drugotožene stranke v zvezi s streho viličarja ni podano oziroma kršitev pravil varnega dela v zvezi s streho viličarja, kot utemeljeno opozarja v pritožbi tožena stranka, ne obstaja.

Po oceni sodišča druge stopnje pa tožeča stranka protipravnosti tudi ni dokazala v zvezi s skladiščenjem materiala, zatrjevala je namreč, da je imela drugotožena stranka nepravilno nameščen repromaterial na paletah v skladiščnih regalih. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja izvedenca za varstvo pri delu, je podjetje poskrbelo za ustrezen način skladiščenja drobnih izdelkov v boks paletah, blago, ki se ni nahajalo v boks paletah, pa se ni nikoli skladiščilo nad pozicijo nad prvi dve poziciji. Rotorji so bili skladiščeni v posebnih lesenih konstrukcijah, te so bile zložene in povezane s PVC folijo. Sama tožeča stranka je sicer izpovedala, da naj bi se s PVC folijo pričelo povijati šele po nezgodi, vendar njene izpovedbe ni potrdila nobena druga priča. Drugače so namreč izpovedali tako priča V, G, kot tudi Š, ki jih je predlagal tožnik tudi v dokaz te njegove trditve. Po oceni sodišča druge stopnje, dokazni postopek tudi ni potrdil tožnikove trditve, da se je v konkretnem primeru rotor nahajal na višini cca. 4,5 m in ni bil pakiran v paleto in posebej zaščiten. VŠ, na katerega izpovedbo se je oprlo sodišče prve stopnje, je samo dopuščal možnost, da so se rotorji skladiščili tudi drugje, kot na prvi ali drugi polici in da se je rotor nahajal tudi na višjih policah, kar za prepričanje ne zadošča, poleg tega pa je zaslišan na obravnavi pred sodiščem druge stopnje izpovedal, da ne ve točno povedati, kako je bilo s skladiščenjem palet na višjo višino od prve in druge police, saj ni skladiščnik. Z izpovedjo priče Š torej ni bilo dokazano, da naj bi se rotor nahajal na višini 4,5 m, enako pa tudi ne z izpovedjo samega tožnika, ki je menil, da je rotor prišel na višino 4,5 m tako, da je bil nekje zataknjen v nogi ali za teleskopom, sam pa je potrdil, da so se v času nezgode vsi rotorji skladiščili na prvem in drugem regalu (to je na višino 120 m, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja na list. št. 75). Sam tožnik v tožbi ni natančno navedel, kako je do škodnega dogodka sploh prišlo, navedel je možnosti, ki pa v postopku niso bile potrjene. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca za varstvo pri delu in rezultata simulacij namreč izhaja, da je rotor pri vseh poskusih padel na tla, to je pri prvi rekonstrukciji, medtem ko je pri ponovni simulaciji rotor enkrat padel na pokrov viličarja (ne na streho), in ne na tla, bil pa je to edini takšen poskus. Pri tem pa je izvedenec, zaslišan na glavni obravnavi pred sodiščem druge stopnje, pojasnil, da je pri tej simulaciji viličar stal, medtem ko je ob simulaciji vožnje padel že po enem ali dveh metrih, kar pomeni, da je tudi takšna situacija izključena. Izvedenec je jasno pojasnil, da na tej poziciji (kot na fotografiji št. 7, list. št. 189), rotor ne bi mogel stati, ker bi med vožnjo padel dol, prav tako pa v takem primeru ob simulaciji rotor ni padel na voznika viličarja, ampak poleg in tožnika ne bi mogel oplaziti.

Ker torej simulacije niso potrdile s strani tožnika zatrjevanega dejstva, da je rotor z višine 4,5 m padel, potem ko se je od nekje odbil, njemu na glavo, tožnik torej ni dokazal (tudi z izvedencem za varstvo pri delu ne), da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot je zatrjeval, dokazal pa tudi ni, da bi drugotožena stranka material nepravilno skladiščila, oziroma, da je pri skladiščenju predmetov kršila predpise iz varnosti pri delu, torej ni dokazal protipravnosti ravnanja drugotožene stranke. Zaključek sodišča prve stopnje, da se je rotor moral nahajati na višini cca. 4,5 m in ni bil pakiran v paleto in posebej zaščiten, je torej zmoten, saj v dokaznem postopku nima podlage. Tožena stranka zato v pritožbi utemeljeno navaja, da drugotožena stranka ni kršila pravil varnega skladiščenja.

Glede na obrazloženo, ko torej protipravnost ravnanja drugotožene stranke, kot prvi element odškodninske odgovornosti, ni podana, o njeni odgovornosti ni mogoče govoriti. Ker ni podana odgovornost drugotožene stranke, pa tudi ni podana odgovornost prvotožene stranke na podlagi zavarovane odgovornosti, saj zavarovalnica odgovarja le, kadar je podana odgovornost njenega zavarovanca.

Ker je bilo potrebno pritožbi prvo in drugotožene stranke ugoditi že zaradi utemeljenih pritožbenih navedb glede temelja odškodninske odgovornosti, na ostale pritožbene navedbe, to je glede višine prisojene odškodnine ni potrebno odgovarjati. Ob povedanem, ko torej odškodninska odgovornost tožene stranke (prvo in drugotožene stranke) ni podana (sodišče druge stopnje pa v ugodilnem delu tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka), je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v preostalem delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje ugodilo (to je glede plačila 3.813,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), zavrne (358. člen ZPP).

Glede na to, da je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in zahtevek tožeče stranke zavrniti v celoti, ker ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke, na pritožbene navedbe tožeče stranke, ki se v pretežnem delu nanašajo na vzročno zvezo in višino odškodnine, ni potrebno odgovarjati, saj vse navedene pritožbene navedbe, glede na že obrazloženo, niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje, ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi v zavrnilnem delu ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (358. člen ZPP).

Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje, je bilo potrebno na novo odločiti tudi o stroških postopka. Ker sta prvotožena in drugotožena stranka v postopku na prvi stopnji v celoti uspeli, jima je tožeča stranka dolžna povrniti vse njune stroške postopka. Sama odmera stroškov, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje, ni izpodbijana. Tožeča stranka je tako dolžna prvotoženi stranki povrniti njene priglašene in s strani sodišča prve stopnje odmerjene stroške v višini 1.157,40 EUR, drugotoženi stranki pa s strani sodišča prve stopnje odmerjene stroške v višini 9.829,03 EUR. Svoje stroške postopka na prvi stopnji nosi tožeča stranka sama (365. člen in 354. člen ZPP).

Prvotožena in drugotožena stranka sta uspeli tudi v pritožbenem postopku, zato jima mora tožeča stranka povrniti tudi njune pritožbene stroške. Prvo in drugotožena stranka sta vložili skupno pritožbo, pri čemer samo drugotoženo stranko zastopa odvetnik, zato gredo samo tej odvetniški stroški. Skupno ji je tožeča stranka dolžna povrniti 1.684,67 EUR pritožbenih stroškov, kar predstavlja sestavo pritožbe, poročilo stranki, administrativne stroške v zvezi s pritožbo, zastopanje na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem druge stopnje, urnino in čas na poti (skupaj 2.863,50 odvetniških točk), 89,54 EUR potnih stroškov ter 20 % DDV, kar vse skupaj znaša 1.684,67 EUR. Točna specifikacija priglašenih stroškov je razvidna iz stroškovnikov v spisu. Prvotoženi stranki pa je tožeča stranka dolžna povrniti znesek 178,75 EUR, kar predstavlja z njene strani plačano sodno takso za pritožbo, medtem ko svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožeča stranka sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).


Zveza:

OZ člen 131.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.04.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUzMTk2