<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep PRp 1548/2010

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2011:PRP.1548.2010
Evidenčna številka:VSL0066573
Datum odločbe:20.01.2011
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:hitri postopek - zahteva za sodno varstvo - pravica do pritožbe - nedovoljena pritožba - pravica do pravnega sredstva

Jedro

Pravica do pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje, s katero to odloči o zahtevi za sodno varstvo, je urejena v 66. členu ZP-1, pri čemer je v 2. odstavku 66. člena ZP-1 med drugim urejena tudi pravica do pritožbe zoper odločbo sodišča, s katero je zahteva za sodno varstvo zavrnjena; zoper takšno odločbo je pritožba dovoljena le v primeru, če je bila storilcu izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 eurov.

Po vseh svojih značilnostih zahteva za sodno varstvo opravlja funkcijo pravnega sredstva, saj se z njo zagotavlja instančna kontrola, sodišče pa v primeru zavrnitve zahteve za sodno varstvo odloči enako, kot je to pred njim storil že prekrškovni organ, tako da izključitev pritožbe zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za sodno varstvo in s tem potrdilo odločitev prekrškovnega organa, ne posega v pravico do pravnega sredstva.

Izrek

Pritožba storilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Storilka je dolžna plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot nedovoljeno zavrglo pritožbo storilke, vloženo zoper sodbo istega sodišča, s katero je bila zahteva storilke za sodno varstvo zavrnjena kot neutemeljena.

V pravočasni pritožbi proti temu sklepu storilka zahteva vsebinsko obravnavanje pritožbe in uveljavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijanega sklepa višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je kot nedovoljeno zavrglo pritožbo storilke, vloženo zoper sodbo, s katero je bila zahteva storilke za sodno varstvo zavrnjena kot neutemeljena. Kot je že navedlo sodišče prve stopnje, je na podlagi določbe drugega odstavka 161. člena ZP-1 pritožba med drugim nedovoljena tudi v primeru, če že po zakonu ni dovoljena. Pravica do pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje, s katero to odloči o zahtevi za sodno varstvo, je urejena v 66. členu ZP-1, pri čemer je v drugem odstavku 66. člena ZP-1 med drugim urejena tudi pravica do pritožbe zoper odločbo sodišča, s katero je zahteva za sodno varstvo zavrnjena; zoper takšno odločbo je pritožba dovoljena le v primeru, če je bila storilcu izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 eurov. V obravnavanem primeru, ko je prekrškovni organ storilki s plačilnim nalogom izrekel globo v določenem predpisanem znesku (250,00 eurov) in predpisano število kazenskih točk (tri kazenske točke), je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, s katero je bila pritožba storilke zavržena kot nedovoljena, pravilna, pri čemer je bila pritožnica že v sodbi sodišča prve stopnje pravilno tudi poučena, da zoper sodbo, s katero je bila njena zahteva za sodno varstvo zavrnjena kot neutemeljena, pritožba ni dovoljena. Ustavno sodišče Republike Slovenije pa je v svoji odločbi opr. št. U-I-56/06-31 s 15. 3. 2007 že odločilo, da določba drugega odstavka 66. člena ZP-1, na podlagi katere je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep v skladu z določbo drugega odstavka 161. člena ZP-1, ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, in v obrazložitvi te svoje odločitve med drugim navedlo, da je odločanje okrajnih sodišč o zahtevi za sodno varstvo primerljivo z odločanjem drugostopenjskega organa o pravnem sredstvu, pri čemer sodišča z odločanjem v enotnem upravnem kaznovalnem postopku opravljajo vlogo instančnega organa in hkrati zagotavljajo sodno varstvo; tako po vseh svojih značilnostih zahteva za sodno varstvo opravlja funkcijo pravnega sredstva, saj se z njo zagotavlja instančna kontrola, sodišče pa v primeru zavrnitve zahteve za sodno varstvo odloči enako, kot je to pred njim storil že prekrškovni organ, tako da izključitev pritožbe zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za sodno varstvo in s tem potrdilo odločitev prekrškovnega organa, kot je to bilo tudi v obravnavanem primeru, ne posega v pravico do pravnega sredstva, zaradi česar so vse drugačne pritožbene navedbe storilke neupoštevne.

Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 pritožbo storilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker storilka s pritožbo ni uspela, je dolžna v skladu z določbami 147. člena v zvezi z določbami od 143. do 146. člena ZP-1 plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso, ki ji bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom v skladu z Zakonom o sodnih taksah.


Zveza:

URS člen 25.
ZP-1 člen 66, 66/2, 66/5, 66/8, 161, 161/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.03.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUyNDMw