<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba PRp 571/2009

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2009:PRP.571.2009
Evidenčna številka:VSL0066007
Datum odločbe:24.03.2009
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
Institut:absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - nedovoljen dokaz - izjava policistom - odgovornost lastnika vozila

Jedro

Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na obdolženkino izpovedbo na zaslišanju, kjer je povedala, da je policistu v razgovoru zaradi zmedenosti res priznala, da je v kritičnem času vozila očetovo vozilo, in na izpovedbo policista, ki je njeno izpovedbo potrdil. Iz izpodbijane sodbe in podatkov v spisu ne izhaja, da bi policist obdolženko v postopku zbiranja obvestil o storilcu prekrška pred razgovorom poučil o ustavni pravici, da ni dolžna izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo. Sodba sodišča prve stopnje se tako opira na nedovoljen dokaz, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke 1. odstavka 155. člena ZP-1.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolžene A.M. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se postopek o prekršku iz d) točke 7. odstavka 32. člena ZVCP-1, storjen na način, kot je opisan v izreku izpodbijane sodbe o prekršku zoper obdolženko na podlagi 5. točke 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavi.

Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obdolženka spoznana za odgovorno prekrška iz d) točke 7. odstavka 32. člena ZVCP-1, ki ga je storila s tem, da je dne 13. 2. 2007 vozila osebni avtomobil, po glavni cesti II. reda v naselju, in kot voznica prekoračila s prometnim pravilom omejeno hitrost na cesti v naselju za več kot 30 km/h, saj je na cesti v naselju največja dovoljena hitrost za vozila omejena na 50 km/h, obdolženka pa je vozila po cesti v naselju z izmerjeno hitrostjo 93 km/h, ki je bila izmerjena z doplerskim merilnikom hitrosti, z odšteto varnostno razliko 5 km/h pri meritvah hitrosti do 100 km/h, s hitrostjo 88 km/h in tako prekoračila največjo dovoljeno hitrost za vozila na cesti v naselju za 38 km/h, za kar ji je sodišče prve stopnje izreklo globo v znesku 510,00 eurov in stransko sankcijo pet kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije ter prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega meseca. Sodišče prve stopnje je obdolženko na podlagi 5. odstavka 144. člena ZP-1 oprostilo plačila stroškov postopka –povprečnine.

Zoper tako odločitev je obdolženkin zagovornik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč obdolženki bistveno kršilo njene procesne pravice, poleg tega pa je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Obdolženka je storitev očitanega prekrška zanikala, drugi dokazi, razen tistih, ki so bili pridobljeni v nasprotju z ZP-1 pa obdolžilnega predloga niso potrdili. Obdolženka namreč kritičnega dne ni vozila vozila, še več, pojasnila je, da vozi sicer osebni avto, katerega lastnik je ravno tako oče, medtem ko vozi vozilo Passat le v primeru, kadar ima zadaj pripeto prikolico, v kateri vozi konja. Tega dne, kar je razvidno tudi iz fotografije, konja ni peljala, kar je še dodatni argument za to, da kritičnega dne vozila VW dejansko ni upravljala in očitanega prekrška ni storila. Priča M.F. je pred sodiščem pojasnil, da policistom nikakor ni izjavil, da naj bi vozilo kritičnega dne vozila obdolženka, pojasnil je le, da vozilo vozijo vsi tako sam kot njegova žena ter hčeri B.M. in obdolženka. Glede na to, da je policist na dom prišel trinajst dni po dogodku je razumljivo, da nihče ne more po tolikem času vedeti, kdo naj bi pred trinajstimi dnevi dejansko vozil določeno vozilo. Predvsem pa zagovornik opozarja na nedovoljeno podajanje izjave policista, ki jo v obrazložitvi povzema tudi sodišče o tem, kaj naj bi mu neposredno po očitanem prekršku izjavila obdolženka. Glede zaslišanja obdolženke, torej glede vseh njenih izjav, ki se podajo sodišču, mora biti obdolženka opozorjena na garancije, ki ji gredo kot obdolženki v postopku. Vsa obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenke, predno je bila poučena o svojih procesnih garancijah, je tako potrebno izločiti iz spisa in ni dovoljeno ta obvestila uporabiti na tak način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ko je svojo sodbo oprlo na te domnevne izjave obdolženke. S tako odločitvijo je bila storjena bistvena kršitev določb postopka o prekršku zaradi česar je potrebno sodbo razveljaviti.

Pritožba je utemeljena.

Po pregledu zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti, na podlagi določbe 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da pritožba utemeljeno opozarja na to, da je bila z odločitvijo sodišča prve stopnje storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke 155. člena ZP-1. Ta je namreč podana, če se sodba o prekršku opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati. ZP-1 v okviru rednega sodnega postopka, ki je tekel zoper obdolženko, sicer nima izrecnih določb o tem, da se sodba ne sme opreti na izjavo osumljenca prekrška, ki jo je le-ta dal policiji na kraju storitve prekrška niti v zvezi s tem ne napotuje na smiselno uporabo določbe 148. člena v zvezi s 183. členom ZKP, prav tako ZP-1 nima določb o tem, da je potrebno take izjave izločiti iz spisa niti ne napotuje v tem delu na smiselno uporabo določb ZKP, kot to uveljavlja pritožnik v svoji pritožbi. Je pa v obravnavanem primeru utemeljena pritožbena navedba, da se sodba opira na izjavo obdolženke, ki jo je dala policistom, preden je bila poučena o svojih pravicah torej, da se sodba opira na nedovoljen dokaz. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na obdolženkino izpovedbo, dano na zaslišanju (listovna številka 8), kjer je povedala, da je policistu, ko je imela z njim razgovor zaradi zmedenosti res priznala, da je kritičnega dne vozila očetovo vozilo in na izpovedbo priče policista, ki je to njeno izpovedbo tudi potrdil ter na ugotovitev, da je bil lastnik vozila M.F. v kritičnem času v službi, kar je potrdil njegov delodajalec. Vprašanje (ne)utemeljenosti izključitve lastnikove odgovornosti v smislu 233. člena ZVCP-1 zgolj na podlagi še z drugimi dokazi nepreverjenega delodajalčevega potrdila, da je bil M.F. prisoten na delu od 5.40 do 14.00 ure, sicer presega okvir pooblastila višjega sodišča ob preverjanju utemeljenosti pritožbe obdolženčevega zagovornika, vendar pa pritožnik utemeljeno uveljavlja, da se izpodbijana sodba opira le na nedovoljen dokaz, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke 155. člena ZP-1. Iz podatkov v spisu, kot tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da bi bila obdolženka s strani policista, ki je v postopku zbiranja obvestil o storilcu prekrška opravil z obdolženko razgovor pred vložitvijo obdolžilnega predloga, obdolženko tudi poučil o ustavni pravici, da ni dolžna izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo. Pri tej pravici ne gre zgolj za prepoved uporabe prisile ali zvijače proti domnevnemu storilcu, temveč tudi za preprečevanje samoobdolžitve (pravice do molka oziroma privilegij zoper samoobtožbo). Domnevni storilec se zaradi morebitne pravne neizobraženosti ne zaveda, da mu ni treba dajati izjav zoper samega sebe, ki mu lahko gredo v nadaljnjem postopku v škodo. Zato ga je policija dolžna poučiti o navedeni ustavni pravici na takšen način, da se bo lahko zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odločil ali bo z njimi sodeloval ali ne (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 117/08 z dne 24. 2. 2009).

V obravnavanem primeru tako obdolženka, predno je dala izjavo policistu o vožnji osebnega avtomobila kritičnega dne, pri čemer je na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje tako vožnjo zanikala, o tej svoji pravici ni bila poučena, zato sodišče na tako njeno izjavo, čeprav jo je na zaslišanju potrdila, hkrati pa izrecno zanikala, da bi uporabljala osebno vozilo, ne more opreti svoje odločitve, kot je tudi ne more opreti na izpovedbo policista, ki je tako obdolženkino izjavo potrdil. V tem primeru gre namreč za izigravanje navedene obdolženkine pravice, saj temelji izpovedba priče policista zgolj na obdolženkini izjavi, ne pa na njegovem vedenju o storilcu obravnavanega prekrška, to je o vozniku vozila, ki je kršil dovoljeno hitrost vožnje in ki bi izhajala iz zaznave drugih oseb, glede na to, da sam ni bil očividec dogodka (posredna priča). Obdolženkina izjava policistu ne bi bila nedovoljen dokaz le v primeru, če bi obdolženka pred podajo izjave bila s strani policista ustrezno poučena o svoji ustavni pravici (to bi lahko izhajalo iz ustreznega zaznamka o tem pouku ob dani izjavi) na takšen način, da se je lahko prostovoljno odločila za sodelovanje v postopku s policistom in mu tako tudi prostovoljno dala izjavo ali je vozila motorno vozilo ali ne.

Ker v obravnavanem primeru za prekršek, ki je predmet tega postopka, sodišče prve stopnje niti ni razpolagalo z drugimi dokazi za obdolženkino odgovornost, višje sodišče tudi ne more navedene absolutne bistvene kršitve določb postopka odpraviti tako, da bi izvedene dokaze ponovno ocenilo, ne da bi upoštevalo dokaze pridobljene s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic, zaradi česar je odločilo kot je razvidno iz izreka te odločbe.

Na podlagi določbe 147. v zvezi s 4. odstavkom 144. člena ZP-1 je višje sodišče tudi odločilo, da stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun.


Zveza:

ZP-1 člen 136, 155, 155/1, 155/1-6.
ZKP člen 148, 183.
ZVCP-1 člen 233.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.03.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUyNDE5