VSL sodba PRp 652/2009

Jedro

Vabilo za zaslišanje priče policistke je bilo vročeno (samo) zagovorniku, kar je v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZP-1, v skladu s katerim se v rednem sodnem postopku glede vročanja pisanj smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (po uveljavitvi ZP-1E), v zvezi s 1. odstavkom 88. člena ZUP, v skladu s katerim se, kadar ima stranka pooblaščenca, vroča njemu. V skladu s 4. odstavkom istega člena se šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen pooblaščencu. V rednem sodnem postopku je sicer pri vročanju treba upoštevati tudi določbe ZP-1, če za posamezne vrste odločitev posebej določa, komu se pisanje vroča. Zakon tako izrecno določa, da se vabilo na zaslišanje ali narok vroči osebno obdolžencu (115. člen ZP-1), prav tako se vabilo za zaslišanje osebno vroči priči ali izvedencu (67. člen ZP-1 v zvezi s 119. členom ZKP), osebno obdolžencu se vročajo sodbe, kar pomeni, da vročitev odločbe samo zagovorniku obdolženca ne zadošča za pravilno vročitev.

V primeru, če sodišče naroka ne prekliče, velja domneva, da prošnji za preložitev ni bilo ugodeno in se mora storilec oziroma zagovornik tega tudi udeležiti (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 43/2004).

Obveznost zagovornika v kakšni drugi sodni zadevi v postopku o prekršku, kjer obramba po zagovorniku ni obvezna, praviloma ni opravičilo, da ne pride na narok, saj je dolžan poskrbeti za substitucijo.

Ustavno sodišče je v odločbi, št. Up-120/97, z dne 18. 3. 1999 sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, da pa je raven zagotovljenih pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena v povezavi z določbo 29. člena URS o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. V skladu s temi izhodišči pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodelovanje pri procesnih dejanjih v postopku o prekršku odvisno od tega, ali je obdolženec podal takšno zahtevo v smislu 1. odstavka 90. člena ZP-1 (prim. odločba Ustavnega sodišča, št. Up-537/05 z dne 15. 3. 2007), kar je sicer zahteval, vendar se na zaslišanje priče policistke ni zglasil niti ni izostanka opravičil.

Podatek o kraju in času storitve je potreben za individualizacijo konkretnega prekrška, ni pa zakonski znak obravnavanega prekrška.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrška po tretjem odstavku 122. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), za katerega sta mu bili izrečeni globa v znesku 501,00 eurov in stranska sankcija šest kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik, in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), kršitve materialnih določb ZVCP-1, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločitve o sankcijah in stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter postopek zoper obdolženca ustavi, podredno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Iz pritožbe je med drugim razvidno, da je sodba krivična, izpovedba policistke v nekaterih delih popolnoma neresnična, obdolženec prekrška ni storil. Uvodoma opozarja, da je sodišče prve stopnje nezakonito opravilo zaslišanje policistke, ne da bi bil na zaslišanju navzoč obdolženec oziroma njegov zagovornik. Zagovornik je sodišču 22. 1. 2009 poslal opravičilo s prošnjo za preložitev naroka za zaslišanje, v katerem je pojasnil, da se naroka, ki je bil razpisan z namenom, da se zasliši policistka, 5. 2. 2009 ne more udeležiti, ker ima tedaj pred Okrožnim sodiščem v Kopru razpisano glavno obravnavo v pomembni kazenski zadevi. V dopisu je posebej izpostavil, da gre v kazenski zadevi za nujno zadevo, v kateri mora osebno zastopati obdolženca, v tej prekrškovni zadevi pa obdolženec tudi želi, da ga zagovarja izključno on. Pripisal je tudi v bodoče razpisane termine, ko se ponovno razpisanega zaslišanja priče ne bi mogel udeležiti. Navedeno dokazuje, da ni šlo za kakršnokoli izmikanje obdolženca oziroma zagovornika. Posebej pojasnjuje, da je preko tajništva pri naslovnem sodišču, oddelku za prekrške, opravil telefonske poizvedbe o tem, ali bo zaslišanje preloženo, in mu je bilo s strani uslužbenke sodišča pojasnjeno, da bo zaslišanje zagotovo preloženo, da pa sodišče o tem strank posebej ne obvešča. Zato je zagovornik utemeljeno štel, da bo sodišče zaslišanje resnično preložilo, kljub temu pa tega ni storilo. Glede na zgoraj navedeno je bila obdolžencu kratena pravica, določena v drugem odstavku 5. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki določa, da se obdolžencu mora omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, nadalje obdolžencu s tem niso bila zagotovljena z Ustavo Republike Slovenije določena pravna jamstva v kazenskem postopku, in sicer iz druge in tretje alinee 29. člena Ustave, to je, da se obdolžencu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Nadalje niso bila spoštovana pravna jamstva v okviru pravice do poštenega sojenja, določene v točkah c) in d) tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki določata, da ima obdolženec pravico, da se brani sam ali po zagovorniku ter pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Gre torej za hudo kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, poleg tega za bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Policisti so že v predlogu za uvedbo postopka o prekršku zapisali neresničnosti v delu, ki se nanaša na ugotovitev dejanskega stanja. Tako ne drži, da naj bi obdolženec vozil po B. 5/B v Ljubljani iz smeri Š.  proti B. in tudi ne drži, da naj bi bil ustavljen na naslovu Š. 250 v Ljubljani. Obdolženec je zaslišan jasno povedal, da pri naslovu Š. 250 policist z osebnim vozilom ni mogel stati, saj tam ni prostora. Očitno je sodišče prve stopnje to upoštevalo in iz izreka sodbe navedbo, da naj bi šlo za ustavljanje na Š.250, izpustilo. Zagovornik želi opozoriti, da je bil torej že predlog za uvedbo postopka o prekršku nekonsistenten, kot so nadalje bile nekonsistentne tudi druge ugotovitve, ki jih je policija zapisala v predlogu za uvedbo postopka o prekršku. V zvezi s tem je potrebno posebej izpostaviti napačno ugotovitev v predlogu za uvedbo postopka o prekršku in tudi napačno ugotovitev v izreku sodbe sodišča prve stopnje, da naj bi obdolženec vozil osebni avto po B. v Ljubljani v smeri proti Š., kar ni res. Obdolženec je jasno povedal, da se je pripeljal po cesti v T. in v križišču s Š. zavijal desno, ker stanuje na B. Nadalje ni res, da ga je policist ustavljal v križišču B. s Š. Obdolženec je povedal, da se je pripeljal po cesti v T. in v križišču s Š. zavijal desno, povedal pa je tudi, da je videl v tem križišču, na nasprotni strani križišča policijsko vozilo, in sicer na mestu, ki ga je na skici označil s črko P. Policistka je povedala, da je policijsko vozilo dejansko bilo parkirano na mestu, ki ga je označil obdolženec na skici, medtem ko naj bi bil policist v križišču s Š., in sicer na nasprotni strani ceste kot ona. Zagovornik na tem mestu pripominja, da bi šlo v tem primeru lahko kvečjemu za križišče med cesto v T. in Š., ne pa med B. in Š., kot je to napačno zapisano v izreku sodbe. Izrek odločbe torej ne vsebuje kraja storitve prekrška, ki je bistveni sestavni del izreka odločbe o prekršku oziroma se v izreku navedeni kraj ne ujema z zagovorom obdolženca. Nadalje je policistka povedala, da naj bi policista sledila obdolžencu na razdalji od enega do dveh kilometrov, glede česar je potrebno pojasniti, da znaša razdalja od križišča ceste v T. s Š. do križišča Š. in B. približno 100 metrov. Od križišča med Š. in B. pa do doma obdolženca pa je še približno 200 metrov. Tu ni bilo nobenega zasledovanja obdolženca. Tudi če sta policista skočila v avto takoj, ko naj bi obdolženec peljal mimo njiju, je edina logika ta, da sta tudi onadva za to, da sta prišla do avta in speljala, potrebovala nekaj malega časa, jasno pa je, da je obdolženec v vmesnem času že lahko prepeljal 400 metrov do doma in je nato tam tudi opravil preizkus alkoholiziranosti. Ker torej kraj dogodka v izreku odločbe ni pravilno opredeljen, bi bilo potrebno postopek ustaviti, podredno pa zagovornik navaja, da bi sodišče moralo opraviti ogled kraja, kar je sicer v dokaznem postopku predlagal. Po stališču obdolženca in zagovornika je v danem primeru resnica ta, da obdolženca ni na poti ustavil nihče, niti ne policist. Sploh pa ne drži, da bi obdolženec policista obvozil. Pred nikomer ni bežal, če bi želel ubežati policistom, verjetno ne bi peljal normalno domov. Jasno mu je, da bi mu policisti, če bi bil ustavljan, pa ne bi ustavil, sledili. Prav nobene logične razlage ni, zakaj bi peljal mimo policista, ki bi ga pravilno ustavljal. Nenazadnje je tudi opravil preizkus z alkotestom in poravnal kazen ter torej tako priznal, da je vozil pod vplivom alkohola. Ogorčen in prizadet pa je zaradi izdaje te sodbe, saj temelji na neresničnih dejstvih. Policist z loparjem obdolženca ni ustavljal, policista sta enostavno z vozilom zapeljala za obdolžencem in ga nato ustavila pred njegovim domom ter mu odredila preizkus alkoholiziranosti.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče najprej ugotovilo, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je sodišče prve stopnje po prejemu ugovora s sklepom z dne 12. 3. 2007 razveljavilo sodbo, izdano v skrajšanem postopku dne 20. 2. 2007, ter nato obdolženca in njegovega zagovornika z dopisom z dne 27. 3. 2008 vabilo na zaslišanje za dne 23. 4. 2008, ker je zagovornik z dopisom z dne 15. 4. 2008 prosil za preložitev naroka za zaslišanje zaradi razpisanih glavnih obravnav v drugih zadevah, pa zagovorniku z dopisom z dne 17. 4. 2008 sporočilo, da je zaslišanje preloženo in bo o novem datumu pisno obveščen. Sodišče prve stopnje je nato obdolženca vabilo na zaslišanje z dopisom z dne 4. 11. 2008 za dne 25. 11. 2008, ko je tudi podal zagovor, v katerem je po pouku, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in da ga bo sodišče na njegovo zahtevo povabilo k posameznim procesnim dejanjem, izjavil, da to želi, predlagal pa le ogled kraja, da se bo dokazalo, da na Š. 250 avta ni mogoče ustaviti. Sodišče prve stopnje je nato z dopisom z dne 13. 1. 2009 na zaslišanje vabilo pričo policistko za dne 5. 2. 2009, o katerem je bil obveščen tudi zagovornik, kateremu je bila pošiljka vročena 14. 1. 2009, nakar je s priporočeno pošiljko z dne 22. 1. 2009 prosil za preložitev naroka zaradi razpisane glavne obravnave v kazenski zadevi, vabili je prejel istega dne, obdolženca pa želita, da ju zastopa izključno on. V vabilu je bil poučen, da bo sodišče procesno dejanje, ker obramba ni obvezna, opravilo tudi, če na narok ne bo pristopil. Sodišče prve stopnje je nato 5. 2. 2009 zaslišalo pričo policistko, ne da bi bila pri tem navzoča obdolženec ali njegov zagovornik, ter izdalo sodbo.

Iz podatkov v spisu je torej razvidno, da je bilo vabilo za zaslišanje priče policistke vročeno (samo) zagovorniku, kar je v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZP-1, v skladu s katerim se v rednem sodnem postopku glede vročanja pisanj smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških – ZP-1E, Uradni list RS, št. 17/2008), v zvezi s prvim odstavkom 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v skladu s katerim se, kadar ima stranka pooblaščenca, vroča njemu. V skladu s četrtim odstavkom istega člena pa se šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen pooblaščencu. V rednem sodnem postopku je sicer pri vročanju treba upoštevati tudi določbe ZP-1, če za posamezne vrste odločitev posebej določa, komu se pisanje vroča. Zakon tako izrecno določa, da se vabilo na zaslišanje ali narok vroči osebno obdolžencu (115. člen ZP-1), prav tako se vabilo za zaslišanje osebno vroči priči ali izvedencu (67. člen ZP-1 v zvezi s 119. členom ZKP), osebno obdolžencu se vročajo sodbe, kar pomeni, da vročitev odločbe samo zagovorniku obdolženca ne zadošča za pravilno vročitev. Sicer pa se, če ima stranka v postopku pooblaščenca, pisanja vročajo samo pooblaščencu. Ker pooblaščenec izraža voljo v imenu in na račun pooblastitelja, se šteje, da je stranka (pooblastitelj) seznanjena z vsebino dokumenta oziroma potekom postopka, če je s tem seznanjen njen pooblaščenec. Ustavno sodišče pa je v odločbi Up-388/03-11 z dne 30. 9. 2005 tudi že presodilo, da pritožnik zgolj na podlagi opravičila, ki ga je poslal sodišču, ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo sodišče njegovo zaslišanje res prestavilo. Tudi v primeru prošnje za preložitev zaslišanja, bi se moral pritožnik o tem, ali bo sodišče prošnji ugodilo ali ne, prepričati, saj oceno, ali je razlog za odsotnost opravičljiv ali ne, opravi sodišče. V primeru, če sodišče naroka ne prekliče, pa velja domneva, da prošnji za preložitev ni bilo ugodeno in se mora storilec oziroma zagovornik tega tudi udeležiti (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 43/2004). Dejstvo, da ima zagovornik ob istem času določeno obravnavo v kakšni drugi zadevi, ni nujno tehten razlog za preložitev naroka. Pri presoji, ali je podan takšen razlog, je treba upoštevati, ali gre za priporno ali kakšno nujno zadevo in ali je zagovornik po uradni dolžnosti ali po pooblastilu; slednjega lahko nadomesti substitut. Obveznost zagovornika v kakšni drugi sodni zadevi tako v postopku o prekršku, kjer obramba po zagovorniku ni obvezna, praviloma ni opravičilo, da ne pride na narok, saj je dolžan poskrbeti za substitucijo. Določb drugega odstavka 16. člena Zakona o odvetništvu ni mogoče razlagati na ta način, da bi moralo sodišče s prelaganjem narokov omogočiti, da najeti odvetnik stranko zastopa osebno na vsakem naroku, ki je procesno dejanje. Obdolženec pa svojega izostanka ni niti opravičil.

V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče le še dodaja, da je eno od pravnih jamstev v kazenskem postopku, ki v Ustavi ni izrecno navedeno, vsebuje pa ga Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) v točki d) tretjega odstavka 6. člena, obdolženčeva pravica, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Navedena pravica med drugim zagotavlja obdolžencu, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist (3. alinea 29. člena Ustave, drugi odstavek 5. člena ZKP) (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 232/98 z dne 4. 3. 2004).

Ustavno sodišče je v odločbi, št. Up-120/97, z dne 18. 3. 1999 sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, da pa je raven zagotovljenih pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena v povezavi z določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku.

V skladu s temi izhodišči pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodelovanje pri procesnih dejanjih v postopku o prekršku odvisno od tega, ali je obdolženec podal takšno zahtevo v smislu drugega odstavka 79. člena ZP (prim. prvi odstavek 90. člena ZP-1) (odločba Ustavnega sodišča, št. Up-537/05 z dne 15. 3. 2007), pri čemer je bil obdolženec že s prejemom obdolžilnega predloga seznanjen z ugotovitvami policistov, že v prvem vabilu na zaslišanje pa poučen tudi, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, lahko pa je navzoč pri izvajanju posameznih dokazov, na zahtevo pa ga bo sodišče povabilo k posameznim procesnim dejanjem, kar je sicer zahteval, vendar se na zaslišanje priče policistke ni zglasil niti ni izostanka opravičil. Obdolžencu je bilo tako v postopku na prvi stopnji omogočeno, da se izjavi o vseh ključnih dokazih oziroma so mu bile dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov zadeve.

Pritožbeno sodišče pa tudi ne vidi razlogov za dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da obdolženec navedenega dne pri vožnji, ko ga je v križišču s Š. pravilno z odročeno iztegnjeno roko in svetlečim loparčkom v roki ustavljal policist, njegovih znakov ni upošteval, temveč ga je obvozil ter zapeljal naprej in vozil po Š. ter sta mu policista s službenim vozilom sledila in ga ustavila šele, ko je pripeljal do stanovanjske hiše, pri čemer je sodišče prve stopnje v izreku najprej sicer res napačno povzelo začetek oziroma smer vožnje (po B. v smeri proti Š.), vendar v nadaljevanju pravilno navedlo, da ga je policist ustavljal v križišču s Š., a njegovih znakov ni upošteval, temveč ga je obvozil in zapeljal naprej in vozil po Š. v smeri proti ... (kot izhaja tudi iz obdolžilnega predloga), pri čemer je podatek o kraju in času storitve potreben za individualizacijo konkretnega prekrška, ni pa zakonski znak obravnavanega prekrška. Pritožbeno sodišče pa tudi ne vidi razlogov za dvom v izpoved priče policistke, ki je podrobno in prepričljivo pojasnila potek ustavljanja obdolženca ter med drugim navedla, da je najprej zmanjšal hitrost, ko se je policistu bližal, pa pospešil in ga moral obvoziti, nato pa v križišču zavil desno na Š. v smeri proti domu, pri čemer okoliščina, koliko (kilo)metrov sta nato vozila za njim, na navedeno ugotovitev nima vpliva, tudi iz obdolžilnega predloga pa izhaja, da je voznik zapeljal desno v ulico B. že po cca 50 metrih. Doma odrejeni preizkus alkoholiziranosti pa je bil dolžan opraviti (prim. sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 73/2007).

Glede na navedeno pritožbene navedbe dvoma v pravilnost v postopku na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja niso vzbudile in je obdolženec tudi po mnenju pritožbenega sodišča storil obravnavani prekršek in je zanj odgovoren.

Pri preizkusu odločitve o sankcijah je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila globa izrečena na spodnji meji predpisanega razpona v času storitve prekrška, stranska sankcija pa pravilno v določenem številu kazenskih točk.

Glede na navedeno in ker kakšnih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je dolžan obdolženec v skladu s 147. členom ZP-1 plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje, na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep PRp 427/2010
• VSL sodba PRp 759/2011
• VSL sklep PRp 743/2010