VSL sodba V Kp 305/2010

Jedro

Dejanska vzajemnost se predpostavlja do tistega trenutka, ko tuje (srbsko) sodišče zavrne zahtevo za izvršitev kazenske sodbe slovenskega sodišča.

Izrek

Pritožba zagovornika obsojenega MO se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obsojeni je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka iz 1. do 7. točke 2. odst. 92. člena ZKP.

Obrazložitev

:

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje prevzelo izvršitev kazni, ki je bila obsojenemu MO izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Pirotu z dne 26.12.1996, opr. št. K 29/96 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Srbije, opr. št. Kž I 243/97, z dne 22.4.1997 ter izreklo obsojenemu kazen deset let zapora. Obsojenemu je v izrečeno kazen zapora vštelo čas, ki ga je prestal v priporu in že del prestane kazni zapora, to je od 13.10.1996 do 3.12.2001. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obsojenega iz vseh razlogov po členu 370 ZKP in predlaga, da se zaprosilo Okrožnega sodišča v Pirotu za izvršitev pravnomočne sodbe zoper obsojenega zoper MO zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

Bistveno težišče pritožnika je v ugotovitvah, da ne velja med Republiko Slovenijo in med Republiko Srbijo dejanska vzajemnost. Nadalje, da so bile obsojenemu v pravnomočno končanem kazenskem postopku v Republiki Srbiji kršene temeljne človekove pravice, tako po pravu "Evropske unije", kot po pravu Republike Slovenije, kakor tudi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nastopilo že absolutno zastaranje izvršitve kazni obsojenemu in sicer že dne 22.4.2007 (točka 12 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Tako kot v razveljavljenem, je bilo tudi v ponovljenem postopku izvršitve kazenske sodbe srbskega sodišča osrednje vprašanje, ali med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo obstaja vzajemnost, ki je opredeljena v 1. odst. 517. člena ZKP. Podlaga za sklep, da slovensko sodišče sme ugoditi prošnji za izvršitev kazenske sodbe srbskega sodišča in obratno, da srbsko sodišče sme ugoditi prošnji slovenskega sodišča za izvršitev kazenske sodbe, je v procesnih zakonih obeh držav. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je takšna podlaga v 1. odst. 517. člena ZKP, ki je primerljiv z določbo člena 534 Zakona o kazenskem postopku Republike Srbije. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je tudi v ponovljenem odločanju zahtevalo pojasnilo od Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije glede vprašanja, ali je v praksi obeh držav slovensko oziroma srbsko sodišče zavrnilo prošnjo za izvršitev kazenske sodbe. Odločilno dejstvo glede vprašanja obstoja dejanske vzajemnosti je, ali je katero od obeh sodišč (slovensko oziroma srbsko) zavrnilo prošnjo druge države in odločilo, da ne izvrši kazenske sodbe. V obravnavanem primeru je odločilno dejstvo, ali je srbsko sodišče že zavrnilo zahtevo za izvršitev kazenske sodbe slovenskega sodišča. Le v primeru, da bi Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije posredovalo takšen podatek in navedlo primer, da srbsko sodišče ni ugodilo izvršitev kazenske sodbe slovenskega sodišča, bi za obravnavani primer veljala ugotovitev, da pogoj iz 1. odst. 517. člena ZKP ni izpolnjen (obstoj dejanske vzajemnosti). Res je v obeh odgovorih Ministrstva za pravosodje podatek, da srbsko sodišče doslej še ni obravnavalo zahteve za izvršitev kazenske sodbe slovenskega sodišča, vendar pa to ne pomeni kot pravno pomotno razloguje pritožnik, da dejanska vzajemnost ne obstoji. Dejanska vzajemnost se namreč predpostavlja do tistega trenutka, ko tuje (srbsko) sodišče zavrne zahtevo za izvršitev kazenske sodbe slovenskega sodišča. To pa pomeni, da za obravnavano zadevo ni procesne ovire, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi zahtevi srbskega sodišča za izvršitev kazni zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Pirotu obsojenemu MO.

Pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni preverilo pri Ministrstvu za pravosodje, kakšni sta bili odločitvi v dveh primerih odločanja o zahtevi za izvršitev kazenske sodbe srbskega sodišča. Navedeno dejansko stanje, ki je razvidno iz odgovora Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije (list. št. 110), pravzaprav za obravnavano zadevo niti ni pomembno, ampak bi bilo lahko upoštevno, vendar pri odločanju srbskega sodišča, ko bi presojalo obstoj pogojev za izvršitev kazenske sodbe slovenskega sodišča, v primeru, da je slovensko sodišče v "dveh primerih odločanja" zahtevo za izvršitev kazenske sodbe srbskega sodišča zavrnilo. Drugače povedano v obravnavani zadevi velja torej dejanska vzajemnost za izvršitev kazenske sodbe, ki jo je srbsko sodišče izreklo obsojenemu MO.

Nadaljnje vprašanje, s katerim se ukvarja pritožnik je, ali so bile obsojenemu O kršene temeljne pravice in svoboščine po Evropski konvenciji o človekovih pravicah oziroma po pravu Republike Srbije. V zvezi s tem pritožnik opozarja, da je bil zoper obsojenca odrejen pripor po sklepu srbske policije in da takrat obsojeni O ni imel zagovornika. Vendar pa, ker v nadaljevanju pritožba ugotavlja, da je bil obsojeni poučen o pravicah do zagovornika, ko je bil zaslišan pred preiskovalnim sodnikom v Republiki Srbiji, pomeni, da je srbsko sodišče glede na procesno zakonodajo, ki velja v Republiki Srbiji, dalo takšen pravni pouk in ni v nasprotju s "pravom Evropske unije". Saj kot ugotavlja pritožnik, mu je srbsko sodišče dalo takšen pravni pouk, ki je opredeljen v točki c.) 3. odst. 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, torej, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri. Iz zapisnika o glavni obravnavi, ki je na prilogi A7, pa celo izhaja, da je imel obsojeni v času sojenja kar dva zagovornika. Skratka po podatkih spisa ni utemeljena ugotovitev pritožnika, da so bile obsojenemu kratene temeljne svoboščine in pravice v kazenskem postopku pred srbskim sodiščem.

Pravilna je ugotovitev pritožnika, da je sodišče prve stopnje v sodbi (točka 12) zapisalo, da "absolutno pa zastaranje izvršitve kazni O poteče 22.4.2007". Vendar pa glede na predhodno obrazlaganje o zastaranju izvršitve kazni, pretrganju zastaranja, relativnem in absolutnem zastaranju, ki je določeno v 11. poglavju KZ in na katerega se sodišče prve stopnje tudi sklicuje, je evidentno, da je sodišče, ko je zapisalo datum 22.4.2007 napravilo računsko napako pri množenju relativnega zastaralnega roka desetih let po pravilu iz 5. odst. 115. člena KZ.

Nadalje pritožnik še kritizira izpodbijano sodbo, ker v izreku niso navedene zakonske določbe, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje izreklo obsojenemu kazen desetih let zapora in da tudi ni razvidno, na podlagi katere zakonske določbe je obsojencu vštelo pripor in že del prestane kazni v izrečeno kazen. V zvezi s tem vprašanjem pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bil izrek izpodbijane sodbe dosti bolj pregleden in nedvoumen, v kolikor bi bili "uporabljeni predpisi" navedeni v posameznih odločbah, tako glede odločbe o kazni, vštevanju pripora, kakor tudi stroških kazenskega postopka. Vendar pa, ker je prvo sodišče v obrazložitvi sodbe v točkah 14 in 15, navedlo zakonsko podlago, pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da izpodbijana sodba ni nepravilna in nezakonita.

Ob ugotovitvah, da pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika obsojenega MO zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na to, da zagovornik obsojenega s pritožbo ni uspel, mora obsojeni plačati stroške pritožbenega postopka, (1. odst. 98. člena ZKP v zvezi s 1. odst. 95. člena ZKP). Sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje s posebnim taksnim nalogom.

Datum zadnje spremembe:

13.12.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 1437/2006
• VSC sklep Kp 272/99
• VSL Sklep I Kp 24721/2015