<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL vmesna sodba in sklep I Cp 527/2010

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CP.527.2010
Evidenčna številka:VSL0058375
Datum odločbe:05.05.2010
Področje:ZAVAROVALNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:nastop zavarovalnega primera - dokazno breme

Jedro

Tožniku je uspelo dokazati, da je nastopil zavarovalni primer. S tem se je dokazno breme o nasprotnem prevalilo na toženo stranko, ki je zatrjevala, da je bilo v nesreči poškodovano drugo (in ne zavarovano) vozilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku po temelju ugodi.

V preostalem delu (glede višine škode in povrnitve pravdnih stroškov) se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 12.518,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2003 dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 3.725,45 EUR.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik ni bil pravilno vabljen na narok dne 19. 11. 2008, saj vabilo ni vsebovalo opozorila po 261. členu Zakona o pravdnem postopku (1), da se bo izvedel dokaz z njegovim zaslišanjem. Prvo sodišče je napačno zaključilo, da tožniku ni uspelo z zadostno stopnjo verjetnosti dokazati identitete vozila, ki je bilo udeleženo v nesreči 7. 11. 2003 in je bilo kasko zavarovano pri toženi stranki. Glede na policijski zapisnik ter drugo dokumentacijo, ki dokazuje obstoj škodnega dogodka in s tem zavarovalnega primera, je dokazno breme o nasprotnem na toženi stranki, kar izhaja tudi iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča. Prvo sodišče je dokazno breme o tem dejstvu napačno prevalilo na tožnika. Izpoved tožnika, ki ji sodišče ni sledilo, je le na videz nasprotujoča, razhajanja pa so v bistvenem nepomembna. Nekritično je sodišče sprejelo izvedensko mnenje izvedenca mag. J. S.. Izvedenec je ugotovil ob primerjavi fotografij avtomobila z registrsko št. LJ yy-yy, ki je bilo poškodovano v nesreči 1. 9. 2001 (spis Z. T.), z avtomobilom z registrsko št. LJ xx-xx, ki je bilo udeleženo v obravnavani nesreči, da se po zunanjosti nekoliko razlikujeta, kar pa ne pomeni, da ne gre za identičen avto. Razlike so namreč neznatne in jih je mogoče opraviti v nekaj urah z majhnimi posegi. Še izvedenec ni prepričan o tem, ali gre za isti avto, saj je navedel, da bi bilo to mogoče zanesljivo zaključiti le na podlagi številke šasije, ki pa je ni mogoče ugotoviti, saj je tožnik avto že prodal. Pritožnik poudarja, da je toženi stranki večkrat omogočil pregled avta, s čemer je izpolnil svoje obveznosti, vendar številke šasije niso preverjali. Povsem drugačen je avto, ki ga tožnik uporablja za avtokros (nima npr. zadnjega stekla, registrskih tablic). To pomeni, da bi tožnik moral imeti še tretje vozilo, kar pa je nemogoče.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik od tožene stranke zahteva plačilo zavarovalnine na podlagi sklenjenega kasko zavarovanja zaradi prometne nesreče, ki se je zgodila 7. 11. 2003, v kateri je bilo poškodovano vozilo Subaru Impreza 2,0 turbo z registrsko oznako LJ xx-xx Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku (predvsem) na podlagi mnenja izvedenca cestnoprometne stroke zaključilo, da tožnik ni upravičen do zavarovalnine, saj ni uspel dokazati, da je bilo v nesreči udeleženo ravno zavarovano vozilo.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo,

ko je dokazno breme glede identitete vozila prevalilo na tožnika.

Tožnik je dolžan dokazati, da je nastal zavarovalni primer, t.j. bodoč negotov dogodek, neodvisen od volje strank, za katerega je bilo sklenjeno zavarovanje (922. čl. Obligacijskega zakonika

(2)

. Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska (priloga B10) kot zavarovalni primer opredeljujejo uresničitev zavarovane nevarnosti t.j. uničenje ali poškodovanje zavarovane

stvari (glej uvodna določila ter 2. člena Splošnih pogojev). Iz zavarovalne police št. 183609 izhaja, da je tožnik sklenil zavarovanje avtomobilskega kaska za osebni avto Subaru Impreza 2,0 turbo 4WD z registrsko oznako LJ xx-xx (priloga A2). Tožnik je dokazal, da je bilo to vozilo poškodovano v nesreči 7. 11. 2003, na podlagi policijskega zapisnika in fotografij s kraja nesreče (priloge C1 do C3). Izvedenec cestnoprometne stroke mag. J. S. je potrdil, da je do nesreče prišlo na način, kot je zatrjeval tožnik in da so ugotovljene poškodbe na vozilu posledica nesreče, s čimer je ovrgel domneve tožene stranke, da je šlo za nameščeno nesrečo (glej izvedeniško mnenje na listovni številki 152).

Tožniku je uspelo dokazati, da je nastopil zavarovalni primer (t.i. materialno dokazno breme). S tem se je dokazno breme o nasprotnem prevalilo na toženo stranko (t.i. procesno dokazno breme), ki je zatrjevala, da je bilo v nesreči poškodovano drugo (in ne zavarovano) vozilo, saj naj bi se v nesreči udeleženo vozilo po videzu preveč razlikovalo od tistega, ki ga prikazujejo starejše fotografije (primerjaj fotografije v prilogi C1 do C3 s fotografijami v spisu Z. T. št. 15-15-2001-052850). V ta namen je bil v ponovljenem postopku postavljen izvedenec cestnoprometne stroke, vendar s takšnim dokazom tožena stranka ni uspela. Izvedenec zgolj na podlagi ugotovljenih razlik v videzu (brez primerjave št. šasije) ni mogel (zanesljivo) potrditi, ali gre za isto vozilo ali ne (glej izvedeniško mnenje na listovni številki 156). Na toženi stranki je bilo trditveno in (zato tudi) dokazno breme, da dokaže, da v nesreči ni bilo udeleženo ''pravo'' vozilo (212. člen ZPP), zato gre takšna negotovost v škodo tožene in ne tožeče stranke, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje (215. čl. ZPP). Ker tožena stranka ni uspela dokazati, da v prometni nesreči ne bi bilo udeleženo zavarovano vozilo, se svoje obveznosti plačila po zavarovalni pogodbi ne more razbremeniti.

Ker je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku po temelju ugodilo (5. alineja 358. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje v sodbi višine škode ni vsebinsko obravnavalo, zato je pritožbeno sodišče v tem delu (in glede odločitve o stroških postopka) zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj ocenjuje, da bi sicer poseglo v pravico strank do dvostopenjskega sojenja.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da bi moralo prvo sodišče tožnika v vabilu na narok z dne

19. 11. 2009 opozoriti, da se bo izvedel dokaz z njegovim (ponovnim) zaslišanjem (tretji odstavek 261. člena ZPP). Takšno napačno ravnanje prvega sodišča na (ne)pravilnost odločitve ni vplivalo, ker zaslišanje tožnika (o okoliščinah glede ugotovljenih razlik v videzu vozila) ni bilo potrebno iz razlogov, kot so bili pojasnjeni zgoraj (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Na podlagi tretjega odstavka 165. čl. ZPP se odločitev o povrnitvi stroškov postopka pridrži za končno odločitev.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1)

Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB s spremembami;

v nadaljevanju ZPP.

(2)

Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.


Zveza:

OZ člen 922.

ZPP člen 212.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.07.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ0MjMz