VSL sodba in sklep I Cp 4432/2009

Jedro

Opustitev izvrševanja služnosti pomeni prekinitev teka priposestvovalne dobe zgolj v primeru, če se priposestvovalna doba do takrat še ni iztekla. Če pa je bila služnost do takrat že priposestvovana, na obstoj služnosti takšna začasna opustitev ne vpliva, če opustitev ni trajala toliko časa, kot je potrebno za priposestvovanje ali če ni posledica prepovedi lastnika služeče stvari in lastnik gospodujoče stvari svoje pravice iz tega razloga tri leta zaporedoma ne izvršuje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točki I/1 glede zahtevka s katerim se zahteva ugotovitev stvarne služnosti ter v celoti v točki I/2 in točki II ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu ( točka I/1 -glede zahtevka, da toženca priznata stvarno služnost in dovolita njen vpis v zemljiško knjigo) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

III.

Odredi se, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

:

(1) Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju zavrnilo spremenjeni tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da obstoji stvarna služnost hoje, živinoreje (pravilno živinogonje) in vožnje z vsakokratnimi vozili, tudi z vozili na motorni pogon, vključno s kmetijskimi stroji, po že obstoječi asfaltirani poti na južnem delu parc. št. X1 in parc. št. X2, obe k.o. VM, kot služečima zemljiščema, v korist vsakokratnega lastnika parc. št. Y1, Y2 in Y3, vse k.o. VM, kot gospodujočih zemljišč, v dolžini približno 45 m in širini okoli 3 m, kar v naravi tvori asfaltirano cesto od meje parcele št. X1 in parc. št. Y1 proti jugozahodu do betonskega mostička in do parc. št. Y2 in Y3, vse k.o. VM, kar sta toženca AD in SH kot lastnika služečega zemljišča parc. št. X1 in parc. št. X2, obe k.o. VM, ter dovoliti vknjižbo te služnostne pravice pri slednjih parcelah, sedaj last toženih strank, ker se bo sicer ta vknjižba izvršila na podlagi sodbe. V posledici zavrnitve zahtevka je tožniku naložilo, da toženima strankama povrne pravdne stroške.

(2) Proti takšni odločitvi se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek sodišču prve stopnje. Meni, da izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, saj je obrazložitev pomanjkljiva. Sodba svojo odločitev utemelji samo z izpovedbo priče C.D. s tem, da je bila njegova izpovedba na glavni obravnavi dne 3.11.2008 drugačna. Priča C tako ni nikoli povedal, da tožnik ni uporabljal služeče poti. Prav tako so o uporabi izpovedale tudi priče FJ, DA in AJ ml.. Pritožnik se sklicuje na odgovor IU, iz katerega je razvidno, da je KS Podbočje cesto asfaltirala, ker je jo uporabljalo več lastnikov. Nepomembno je, ali so tožniki in njegovi družinski člani uporabljali pot manj pred asfaltiranjem, ali več po prevleki asfalta, pomembno je, da se je uporabljala v korist gospodujočega zemljišča. Sodišče je prezrlo, zakaj sta toženca vozila gradbeni material po tožnikovem dvorišču. Pritožnik se sklicuje tudi na soglasje, ki ga je dal za asfaltiranje poti. Ekonomski interes za uporabo ni odpadel samo iz razloga, ker je tožnik oddal zemljišča v najem. Neobrazložena je sodba v delu, kjer se sklicuje, da je iz same kopije katastrskega načrta in fotografij dejanski stan jasen. Predlaga, da se zadeva dodeli drugemu sodniku.

(3) Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava.

(6) Sodišče prve stopnje je ob drugem sojenju, v skladu z navodili iz sklepa pritožbenega sodišča I Cp 1737/09 z dne 1.7.2009, ugotavljalo, ali (in na kakšni pravni podlagi) je nastala stvarna služnost in njeno vsebino. Pri tem je ugotovilo, da vtoževana služnost s pravnim poslom ni nastala, saj se za njen nastanek poleg veljavnega pravnega posla zahteva tudi zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo (1. odst. 215. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ, smiselno enako prej 52. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – v nadaljevanju ZTLR in 481. paragraf Občega državljanskega zakonika – v nadaljevanju ODZ). Odločitev je v tem delu materialnopravno pravilna. Do vpisa služnosti v zemljiško knjigo namreč tožeča stranka nima stvarnopravnega varstva, niti na tej podlagi ne more zahtevati ugotovitve obstoja stvarne služnosti, saj bi to pomenilo pridobivanje stvarnih služnosti na podlagi sodne odločbe in ne z vpisom v javno knjigo. Glede obligacijskopravnega varstva, ki ga ima na razpolago tisti, ki zatrjuje obstoj pravnega posla, pa pritožbeno sodišče razlogom sodišča prve stopnje dodaja, da je to varstvo omejeno načeloma na pogodbene stranke. V pogodbenem pravu namreč velja načelo relativnosti, to je, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti samo med pogodbenima strankama (125. člen Obligacijskega zakonika - OZ, podobno prej 148. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ob neprerekani trditvi, da je do dogovora prišlo pred 300 leti med pravnimi predniki pravdnih strank in ob izostanku ustreznih trditev, da pogodba pravdne stranke kljub temu veže (zakon namreč pozna nekaj izjem), je tako odločitev sodišča, ki tožbenemu zahtevku (tako ugotovitvenemu kot dajatvenemu) na tej pravni podlagi ni ugodilo, pravilna.

(7) Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju presojalo, ali je tožnik zatrjevano služnost priposestvoval. Pri tem je ločeno obravnavalo zatrjevano stvarno služnost, ki se je izvajala zaradi potreb kmetijske obdelave ter posebej vožnje z osebnimi vozili, motorji in tovornjaki brez posebej opredeljenega namena.

(8) Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje med drugim izhaja, da so že pravni predniki tožnika in tudi tožnik sam uporabljali zemljišče parc. št. X1 in X2, obe k.o. VM in sicer za potrebe obdelovanja kmetijskih površin, to je parc. Y2 in po letu 1983 še nepremičnine Y3 k.o. VM, pri čemer je šlo za neomejeno hojo, živinogonjo (v sodbi živinorejo) in vožnje s takratno živinsko vprego, nato pa s traktorji in sicer od domačije na parc. Y1 k.o. VM do parc. št. Y2 in Y3 k.o. VM in nazaj. Po ugotovitvah sodišča je takšno stanje trajalo tudi po tem, ko sta toženca kupila parc. št. X1 in sicer vse do takrat, ko je tožnik opustil izvrševanje takšne služnosti, saj je dal nepremičnine v najem (med letoma 2000 in 2003). Kljub takšnim dejanskim ugotovitvam, je sodišče prve stopnje zahtevek v tem delu nato v celoti zavrnilo in navedlo, da naj bi tožniku, sklicujoč se na 217. člen SPZ, manjkala zadnja tri oziroma pet let neprekinjene uporabe služnostne poti v kmetijske namene pred vložitvijo tožbe. Glede voženj z avtomobili, motorji in tovornjaki pa je ugotovilo, da so se te vožnje pred letom 2003 izvajale le občasno in ne pomenijo rednega izvrševanja, po letu 2003, ko so tožnik in njegovi družinski člani to pot začeli redno uporabljati za prevoze z avtomobili, pa sta se toženca temu uprla. Gre za novo obliko uporabe sporne poti, takšna služnost pa še ni bila priposestvovana.

(9) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob sojenju zmotno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, poleg tega pa so tudi tisti, ki so navedeni, v večjem delu nejasni in si med seboj nasprotujejo, za del zavrnjenega zahtevka pa sodba sploh nima razlogov, kar vse onemogoča njen pritožbeni preizkus.

(10) Za priposestvovanje stvarne služnosti se zahteva izpolnitev dveh pogojev: 1. da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in 2. da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval (paragraf 1460 do 1464 in 1479 ODZ, 1. odst. 54. člena ZTLR in 2. odst. 217. člena SPZ). Materialnopravno podlago za rešitev spornega razmerja predstavljajo (glede na trditve tožnika, da se je služnost v enakem obsegu izvajala 300 let) tako pravna pravila ODZ (1), določila ZTLR, ki je začel veljati 1.9.1980, kot tudi SPZ, ki velja od 1.1.2003, če bi se ugotovilo, da priposestvovalna doba do uveljavitve tega zakona še ni iztekla (1. odst. 269. člena SPZ). V luči citirane materialnopravne podlage se izkaže kot nejasna in nesposobna preizkusa tudi sama sodba, ki v prvem delu (uporaba poti zaradi kmetijske obdelave) ugotavlja dejstva in navaja razloge, ki bi kazali na to, da je tožnik stvarno služnost za potrebe kmetijske obdelave svojih zemljišč pridobil, v nadaljevanju pa sodišče v nasprotju s tem nato ugotavlja opustitev izvrševanja in neiztek priposestvovalne dobe, pri čemer ne obrazloži, zakaj je ugotovljeno dejstvo opustitve pomembno za odločitev, nadalje ne navede, kdaj je priposestvovalna doba za posamezno nepremičnino pričela teči in kdaj naj bi prenehala teči in zaradi katerega razloga oziroma na podlagi česa je napravilo zaključek o tem, da priposestvovalna doba ni iztekla. Sodba se tudi ne opredeli do zatrjevane služnosti v korist parc. št. Y1 k.o. VM kot gospodujoče nepremičnine, čeprav ugotovi, da so se hoja in vožnje v kmetijske namene izvajale od in do te parcele in je v tem delu odločitev o zavrnitvi zahtevka povsem brez razlogov. Tudi v pogledu dela zahtevka, ki se nanaša na vožnje z avtomobili, motorji in tovornjaki, sodba ni zmožna preizkusa, saj v razlogih ni navedeno, na podlagi katerih izvedenih dokazov je sodišče zaključilo, da pred letom 2003 ni šlo za redne (čeprav občasne) vožnje s temi prevoznimi sredstvi. Več prič, ki jih pritožnik izpostavlja tudi v svoji pritožbi, je namreč izpovedalo v nasprotju s tem. AJ ml. ( katerega izpoved je edina, ki jo je sodišče s tem v zvezi ocenilo, pa še tu ne pove, zakaj tej priči ne sledi), je povedal, da nikoli niso vozili čez vas in da je sam po sporni poti med drugim vozil tudi z avtom in motorjem, pot se je uporabljala vsak dan. Izpovedi ostalih prič sodišče ne oceni. Tako je tudi FJ povedal, da čez vas nikoli niso vozili, po tej poti pa so vožnje opravljali z različnimi prevoznimi sredstvi, med drugim tudi z avtom. Takšne vožnje je omenjal tudi CD, ki ni nič povedal o času, ko naj bi se izvajale, pa tudi priča D in ZF. Ne gre spregledati niti trditev same tožene stranke, ki v svojih navedbah ni izrecno oporekala trditvam tožnika, da so se po tej poti izvajale vožnje z vsemi vozili po potrebi, ampak je dejansko ugovarjala zgolj nepotrebnost takšnih voženj in nedovoljeno razširitev služnosti (navedla je, da so se vožnje prej izvajale morda dvakrat mesečno, sedaj pa tudi do 10-15 x dnevno). Iz razlogov sodbe tudi ni razvidno, ali je sodišče vožnje s temi vozili (osebni avto, tovornjak, motor) presojalo le v pogledu parcele Y1 k.o. VM kot gospodujočega zemljišča ali tudi v pogledu ostalih dveh nepremičnin v korist katerih tožnik (tudi) zatrjuje vožnje s temi motornimi vozili, niti ali je s tem odločalo tudi o vožnjah s temi prevoznimi sredstvi v kmetijske namene. Sodišče je v okviru zavrnitve celotnega tožbenega zahtevka zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje v nekmetijske namene v korist vseh treh tožnikovih nepremičnin, vožnje v nekmetijske (osebne) namene z drugimi prevoznimi sredstvi (npr. kolesom ali traktorjem), vendar pa o tem v sodba nima razlogov.

(11) Zaradi navedenih kršitev je moralo pritožbeno sodišče v skladu s 354. in 355. členom ZPP sodbo v tem delu razveljaviti, saj kršitve po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP zaradi njene narave ne more samo odpraviti, zmotna uporaba materialnega prava pa je imela za posledico tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer glede na naravo stvari in okoliščine primera ter zagotovitve pravice do pritožbe, pritožbeno sodišče ne bo samo dopolnjevalo dejanskega stanja in zato vrača zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

(12) V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve in predvsem z dodatnim podrobnejšim zaslišanjem strank in prič, ki so z uporabo poti seznanjene, ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku, predvsem tudi kdaj, koliko časa, s kakšnimi prevoznimi sredstvi , za kakšen namen in v korist katerih tožnikovih nepremičnin se je sporna pot uporabljala in ali so vsakokratni lastniki služečih nepremičnin za to vedeli in temu niso nasprotovali ter nato z upoštevanjem zgoraj navedene pravne podlage odločiti, ali je tožnik zatrjevano stvarno služnost v takšnem obsegu kot jo vtožuje, tudi dejansko priposestvoval. V sodbi bo moralo sodišče prve stopnje tudi obrazložiti kdaj je priposestvovalna doba pričela teči in ali se je iztekla. Ker gre pri zemljiščih tožnika za različno kulturo (na parceli Y1 stoji domačija, ostali dve nepremičnini pa sta kmetijski zemljišči ), poleg tega pa je eno od nepremičnin tožnik pridobil šele ob komasaciji (kdaj je to bilo, bo potrebno ugotoviti, saj pred tem priposestvovalna doba ni mogla teči), bo smiselno, da sodišče zatrjevano služnost ugotavlja za vsako nepremičnino posebej. Ob tem naj upošteva, da morebitna uporaba modernejšega prometnega sredstva ne pomeni nujno nedovoljene razširitve morebiti že pred tem priposestvovane služnosti, če se to prevozno sredstvo uporablja za isti namen in pot novo obremenitev prenese brez škode oz. posebne ureditve (2). Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da je sicer materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da občasni prevozi, ki ne pomenijo rednega izvrševanja služnosti, ne vodijo k priposestvovanju (3). Zgolj občasne vožnje se sicer lahko priposestvujejo, če se redno izvršujejo, npr. za točno določen namen (npr. za prevoz do mesta, v službo) ali ob relativno točno določenem času (npr. sezonske služnosti). Samo dejstvo, da je asfaltiranje sporne poti plačala krajevna skupnost, še ne pomeni, da je tožnik zato služnost v zatrjevanem obsegu priposestvoval, ali da jo lahko brez soglasja lastnika služečega zemljišča širi. Zmotno je s tem v zvezi stališče pritožnika, da vprašanje števila voženj in namen le-teh ni pomemben. Služnostna pravica se namreč pridobi s priposestvovanjem, če se tuja nepremičnina dejansko uporablja v obsegu, ki ustreza vsebini služnostne pravice (3. odst. 70. člena ZTLR, sedaj smiselno enako 2. odst. 217. člena SPZ). Pod določenimi pogoji gre zato lahko za nedovoljeno razširitev služnosti (kot je že bilo zgoraj pojasnjeno), kar je tožena stranka v postopku tudi zatrjevala. Ker pravna podlaga za pridobitev služnosti v konkretnem primeru ni pogodba, je pravno nerelevantno, ali sta vožnje preko tožnikove parcele izvajala tudi toženca ali ne, niti ali dogovor še velja oziroma, ali imata toženca na tožnikovi nepremičnini morebiti služnostno pravico. Pritožbeno sodišče opozarja tudi na to, da morebitna opustitev izvrševanja služnosti, ki bi jo sodišče ugotovilo (zaradi oddaje zemljišč v najem), pomeni prekinitev teka priposestvovalne dobe zgolj v primeru, če se priposestvovalna doba do takrat še ni iztekla. Če pa je bila služnost do takrat že priposestvovana, na obstoj služnosti takšna začasna opustitev ne vpliva, če opustitev ni trajala toliko časa, kot je potrebno za priposestvovanje. Ko je namreč služnostna pravica priposestvovana, preneha zgolj na načine, ki so določeni z zakonom (220. in 223. člen SPZ). Med drugim tako preneha, če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje, ali, če se ne izvršuje v času potrebnem za njeno priposestvovanje. Pri tem naj sodišče prve stopnje upošteva, da tožena stranka ni zatrjevala, da bi tožeča stranka opustila vožnje v kmetijske namene zaradi prepovedi, ampak zato, ker je oddala zemljišča v najem. Tudi sicer je opozoriti, da je sodišče pri odločanju vezano na trditveno podlago strank (7. člen ZPP) in da dokazni postopek služi le dokazovanju spornih dejstev, ki so jih stranke zatrjevale, ne pa dopolnjevanju pomanjkljivih dejanskih trditev ene in druge stranke.

(13) Morebitna ugotovitev, da del poti, po kateri tožeča stranka zatrjuje obstoj služnosti, poteka še po kateri od sosednjih parcel, ne vpliva na utemeljenost ali neutemeljenost konkretnega tožbenega zahtevka. Možno je namreč, da bodo podlaga vpisa priposestvovane služnosti pri drugih nepremičninah ena ali več (prostovoljno izdanih) posadnih listin, poleg tega pa sklepanje sodišča o poteku poti zgolj na podlagi mapne kopije in ortofoto posnetka ne prepriča, saj je splošno znano, da ti posnetki lahko bistveno odstopajo od dejanskega stanja. V kolikor je tožena stranka postavila takšno trditev, je bila v zvezi s tem dolžna predlagati tudi ustrezne dokaze (izvedenca).

(14) Sodišče prve stopnje pa je pravilno, tudi z upoštevanjem te pravne podlage (priposestvovanje), zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na zahtevo, da toženca služnost priznata in dovolita vpis v zemljiško knjigo. V primeru zahtevka na ugotovitev obstoja stvarne služnosti iz naslova priposestvovanja, namreč ta del zahtevka nima podlage v materialnem pravu. Kadar stvarna pravica nastane originarno, tak zahtevek ni potreben oziroma celo nasprotuje prvemu delu zahtevka. Značilnost izvirne pridobitve je namreč ravno v tem, da se pravica pridobi neodvisno od volje lastnika nepremičnine. Vknjižbo priposestvovane služnosti bo tožnik v primeru uspeha s celotnim ali z delom zahtevka, lahko dosegel na podlagi pravnomočne ugotovitvene sodbe (3. točka 1. odst. 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). V tem delu je pritožbeno sodišče zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dela zahtevka.

(15) Zaradi delne razveljavitve sodbe je bila posledično razveljavljena v celoti tudi odločitev glede stroškov postopka. V skladu z 3. odst. 165 člena ZPP je odločitev o priglašenih pritožbenih stroških pridržana končni odločbi.

(16) Ker se zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje že drugič in je sodnik, ki je v tej zadevi odločal, očitno oblikoval svoje stališče, je pritožbeno sodišče na podlagi 356. člena ZPP odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) 20-letna priposestvovalna doba za priposestvovanje lastninske pravice je bila določena z načelnim mnenjem razširjene občne seje Zveznega vrhovnega sodišča 4.4.1960, sodna praksa pa je tako dobo sprejela tudi za priposestvovanje služnostne pravice - poročilo Vrhovnega sodišča SRS, št. 1/86.

(2) Primerjaj mnenje občne seje VS SRS z dne 24. in 25.6.1975, objavljeno v Poročilu VS št1975/I in v knjigi Tone Frantar, Stvarno pravo, str. 209.

(3) Primerjaj sodbi VSL II Cp 3869/2008 in VSL III Cp 1215/2009.

Datum zadnje spremembe:

27.05.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2798/2009
• VSRS sklep II DoR 172/2015
• VSL Sodba I Cp 2489/2018