VSL sodba II Cp 3894/2009

Jedro

Ker pogodba o prenosu družbenega kapitala v zemljiški knjigi ni bila realizirana, parcele ob uveljavitvi ZSKZ še niso bile olastninjene in so zato prešle v last RS in upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov.

14. čl. ZSKZ ne določa usode pogodbe, s katero nelastnik prenese takšno nepremičnino na drugega. V poštev pride 440. čl. OZ, po kateri prodaja tuje stvari pogodbenika veže. Pogodba, s katero nelastnik prenaša lastninsko pravico na stvari, zaradi tega še ni nična.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se zahtevek za ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo dne 10.4.2003 sklenili toženi stranki za prodajo nepremičnin parc. štev. 1430/1, 1431/1 in 360/31, vse k.o. x naveljavna, zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka ugotovilo, da so z uveljavitvijo Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) postala lastnina prve tožene stranke, s katero v njenem imenu in na njen račun gospodari druga tožeča stranka, zemljišča parc. štev. 1430/1, 1431/1, in 360/31, vse k.o. x, pod 2. točko izreka je ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba z dne 10.4.2003 med toženima strankama za prodajo zgoraj navedenih nepremičnin neveljavna, pod 3. točko izreka je drugo toženi stranki naložilo, da je dolžna prej citirane nepremičnine izročiti v gospodarjenje drugotožeči stranki, pod 4. točko izreka pa je toženima strankama naložilo v povrnitev tožečima strankama pravdne stroške v višini 1.688,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot neutemeljenega je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni priznati pravno razmerje pod 1. točko izreka sodbe in prvi tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na citiranih nepremičninah nanjo, ker bo sicer takšno zemljiškoknjižno stanje tožeča stranka vzpostavila na podlagi sodbe, in da je prva tožena stranka dolžna citirane nepremičnine izročiti v gospodarjenje drugi tožnici.

Zoper sodbo, smiselno zoper njen obsodilni del, sta se v roku pritožili toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov, ki smiselno predlagata, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je sodišče prve stopnje kot pravni temelj zmotno uporabilo določilo člena 196 Zakona o podjetjih, ki je dovoljeval uporabo Zakona o združenem delu (ZZD) v dveh poglavjih. ZZD se je namreč lahko uporabljal le za osebe, naštete v 2. odstavku, oziroma dokler ne bodo sprejeti posebni zakoni. Ta posebni predpis pa je bil Zakon o družbenem kapitalu (ZDK), ki je določal načine razpolaganja in med njimi tudi razpolaganje s pogodbo, česar je bila deležna po RS tudi prvotožena stranka. Ustavni amandmaji niso razveljavili ZDK. Procesno zmotna je odločitev sodišča, ki se je odločilo, da ne bo upoštevalo navedb strank v vlogah z dne 18.10.2007 in na glavni obravnavi. Navajanje ZDK ne more predstavljati novega dejstva ali dokaza, saj je to materialno pravo, katerega mora sodišče poznati. Sodišče prve stopnje tega predpisa niti ne omenja. Dejstvo je tudi, da je bilo navajanje v vlogah tožene stranke izzvano s stališčem višjega sodišča, ki jih ni moglo izvesti do prvega naroka, saj tega takrat sploh še ni bilo. Tu torej gre za procesno kršitev in za neuporabo materialnega predpisa oziroma za njegovo nepravilno uporabo. Ker je imelo obravnavano zemljišče ob uveljavitvi ZSKZ že znanega lastnika na podlagi pogodbe o prenosu družbenega kapitala z dne 15.3.1991 (priloga A 3), ni bilo več v družbeni lastnini in se zato ZSKZ na te nepremičnine ni nanašal. Zmotna so tudi navajanja sodišča prve stopnje v zvezi z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), saj tožena stranka ni zatrjevala, da je prišlo do prehoda družbene iz zasebne lastnine na podlagi tovrstnega prenosa. Materialnopravno zmotno je nadalje stališče, da naj bi bila pogodba z dne 10.4.2003 nična, ker naj bi bila v nasprotju z zakonom. Sodišče je spregledalo določbo člena 460 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma 440. člena Obligacijskega zakona (OZ), saj taka pogodba veže obe pogodbeni stranki, torej ne more biti nična, ampak obstoječa in zavezujoča. Tako stališče uveljavlja tudi veljavna sodna praksa.

Prva tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Četudi bi sodišče prve stopnje skladno določbi 4. in 5. odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) moralo upoštevati navedbe toženih strank v vlogi dne 18.10.2007 in na zadnji glavni obravnavi, s tem, ko teh navedb ni upoštevalo, ni bistveno kršilo določb postopka in tako glede na določbo 1. odstavka 338.člena ZPP ta kršitev za odločitev o pritožbi ni upoštevna. V kolikor namreč toženki podajata v prej citirani vlogi in na zadnjem naroku nove navedbe, se te nanašajo na uporabo ZDK pri odločitvi o tožbenem zahtevku. Torej te prve navedbe ne predstavljajo novih dejstev v smislu pojasnjevanja spornega dejanskega stanja ali predlaganja novih dokazov, ampak se nanašajo na uporabo materialnega prava. Na uporabo materialnega prava pa pazi sodišče po uradni dolžnosti, kar pomeni, da če sodišče pri svoji odločitvi ni uporabilo določb ZDK, pa bi jih moralo, ni kršilo določb postopka, ampak je zmotno uporabilo materialno pravo. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, uporaba ZDK pri odločitvi o tožbenem zahtevku ni bila vmesna.

Toženi stranki skozi postopek smiselno zatrjujeta, da so bile sporne nepremičnine olastninjene na podlagi njihovega prenosa s pogodbo o prenosu družbenega kapitala z dne 15.3.1991 (priloga A3), v posledici česar za njihovo lastninjenje ni bil uporaben 14. člen ZSKZ, ki je pričel veljati šele leta 1993. Čeprav toženca obenem navajata tudi lastninjenje po zakonu, ne pojasnita, kateri zakon in katera določba tega zakona naj bi bila tista, na podlagi katere bi bile sporne nepremičnim solastninjene s pogodbo iz priloge A3. Zakon s takšno določbo ni znan niti pritožbenemu sodišču. Kot pravilno pojasni sodišče prve stopnje in kar je v tem delu edino relevantno, je bil po v času sklenitve pogodbe iz priloge A 3 veljavnem 33. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) na podlagi pravnega posla opravljen prenos (prehod) lastninske pravice z njeno vknjižbo v zemljiški knjigi. To pomeni, da je nekdo na podlagi pravnega posla (pogodbe) pridobil lastninsko pravico na nepremičnini šele z vpisom te pravice v zemljiško knjigo. Nesporno je, da pogodba o prenosu družbenega kapitala (priloga A3) glede v tej pravdi obravnavanih nepremičnin v zemljiški knjigi nikoli ni bila realizirana, torej z njo lastnina na njih ni bila prenesena. Vse navedeno pa pomeni, da je nadalje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tu obravnavane nepremičnine ob uveljavitvi ZSKZ še niso bile olastninjene in so zato skladno določbi 14. člena ZSKZ ob uveljavitvi tega zakona postale last prve tožnice in prešle v upravljanje druge tožeče stranke. Torej je odločitev pod 1. in 3. točko izreka izpodbijane sodbe materialnopravno pravilna. Pri tem se pritožbeno sodišče ne opredeljuje o preostalih pritožbenih navedbah o zmotni uporabi drugih zakonskih določb po sodišču prve stopnje, ker se te navedbe nanašajo na za odločitev o tožbenem zahtevku v tem delu irelevantna dejstva.

Je pa utemeljena pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje ugotovi, da je sporna pogodba v nasprotju s 14. členom ZSKZ, kar je materialnopravno zmotno. V 14. členu ZSKZ je namreč urejeno le lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini, ki niso bila olastninjena do uveljavitve ZSKZ, nima pa določila o usodi pogodbe, s katero nelastnik prenese takšno nepremičnino na drugega. Za takšen primer je uporabiti določbo 440. člena OZ, po kateri prodaja tuje stvari pogodbenike veže, pri čemer pošteni in dobroverni kupec pa lahko odstopi od pogodbe in zahteva odškodnino. Torej pogodba, čeprav z njo prenaša lastninsko pravico nelastnik stvari, zaradi tega še ni nična. Ker tožeči stranki svoj zahtevek po ugotovitvi neveljavnosti sporne pogodbe temeljita na dejstvu, da je ta nična zato, ker prva toženka kot prodajalec ni bila lastnik nepremičnin, je takšen zahtevek neutemeljen.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke, v kolikor je ta utemeljena, ugodilo in temu ustrezno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (5. alineja 358. člena ZPP), medtem ko je pritožbo v neutemeljenem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP in so stranke dolžne kriti vsaka svoje. Njihov uspeh v pritožbenem postopku je namreč delen in je takšna odločitev v skladu z določilom 2. odstavka 154. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

27.05.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1166/2010
• Sodba II Ips 377/2004
• VSL sodba II Cp 2795/2011