VSL sodba II Cp 2641/2009

Jedro

Za veljavnost obligacijskega pravnega posla sicer načeloma zadošča določljivost predmeta, kar pa ne velja za pravni prenos nepremičnin, saj mora biti upoštevajoč kavzalni odnos med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom nepremičnina v zemljiškoknjižnem dovolilu označena z zemljiškoknjižnimi podatki, torej določena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek tožnice na ugotovitev, da spada v skupno premoženje tožnice in prvotoženca terjatev na vknjižbo lastninske pravice na nepremičnine, vpisane v vl. št. 1349, k.o. B in na podlagi kupoprodajne pogodbe št. 1, ki sta jo toženi stranki sklenili dne 20.10.2003, hkrati pa je zavrnilo tudi zahtevek, da je drugotožena stranka dolžna tožnici izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino, zaradi vknjižbe skupne lastnine na navedenih nepremičninah na tožnico in prvotoženca. Ob tem je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek z identičnim ugotovitvenim delom zahtevka ter zahtevkom, da sta toženi stranki dolžni dopustiti vknjižbo skupne lastnine na tožnico in prvotoženko po določenih deležih. Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna toženima strankama povrniti tudi njune pravdne stroške in sicer prvotožencu v znesku 889,97 EUR in drugotoženi stranki v znesku 504,09 EUR.

Zoper navedeno odločitev se tožnica po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje in uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da je sodba nepravilna, ugotovitev, da naj bi stranki veljavnost kupoprodajne pogodbe z dne 20.10.2003 vezali na kasnejšo sklenitev aneksa, pa celo protispisna. Med strankama je nesporno, da je bila med toženima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba za z opisom opredeljeni del nepremičnine, ki je po kasnejši parcelaciji dobil parc. št. 578/66 in 578/56 k.o. B. S podpisom te pogodbe so bila zaključena pogajanja, dogovorjena zaveza glede parcelacije pa določa le način izpolnitve, kar pa ni bistvena sestavina pogodbe. Sodišče je napačno sklepalo, da je zemljiškoknjižno dovolilo bistveni sestavni del kupoprodajne pogodbe za nepremičnine in tudi iz člena 40 SPZ izhaja, da izdaja zemljiškoknjižnega dovolila spada že v solucijsko fazo pravnega posla. V 2. členu Pogodbe, sta stranki prevzeli nepogojne pogodbene zaveze, le glede načina izpolnitve sta se dogovorili za parcelacijo, da bosta pridobili nove parcelne številke in za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Predmet pogodbe je bil že prej določljiv, s parcelacijo pa le še natančno določen. Tako je pogodba veljavno sklenjena, saj sta se stranki sporazumeli o njenih bistvenih sestavinah. Toženec je imel zavezo plačati kupnino in tudi pravni naslov za prevzem nepremičnine v posest. Sodišče bi ob neprerekanem dejstvu, da se kupoprodajna pogodba nanaša na nepremičnino, ki je po parcelaciji dobila identifikacijski znak 578/66 in 578/56 k.o. B, moralo ugotoviti, da je kupcu nastala terjatev na pridobitev lastninske pravice na teh nepremičninah, terjatve pa sodijo med pravice, ki tvorijo obseg skupnega premoženja. Pritožnica opozarja na dogovor, da bo zemljiškoknjižno dovolilo izstavljeno, ko bo kupnina v celoti plačana in ko bosta parceli katastrsko evidentirani. Ker je ugotovljeno, da je kupnina celo preplačana, ni bilo nobenih ovir za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Prvotoženec pa se ni odzval vabilu k podpisu aneksa, kar pa na zapadlost terjatve nima vpliva in gre le za njegovo upniško zamudo. Sodišče bi tako moralo ugotoviti, da je terjatev na prenos lastninske pravice nastala in da spada v skupno premoženje. Pritožnica sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki obremeni s stroški postopka.

Pritožba je bila v skladu s 1. odst. 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) vročena toženima strankama, ki odgovora na pritožbo nista podali.

Pritožba ni utemeljena.

Iz neprerekanih dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhajajo naslednje nesporne ugotovitve:

- prvotoženec kot samostojni podjetnik in drugotožena stranka sta dne 20.10.2003 sklenila kupoprodajno pogodbo, predmet prodaje pa je bil del zemljišča s parc. št. 578/3 in del zemljišča s parc. št. 578/34,

- obseg predmeta pogodbe oziroma prodanih delov zemljišč sta pogodbenika opredelila v približni izmeri in se dogovorila, da bo dokončna površina določena po izvedeni parcelaciji, razlika pa bo predmet aneksa k tej pogodbi,

- pogodbenika sta se tudi dogovorila, da se po plačilu celotne kupnine in izvedeni parcelaciji predmetne nepremičnine le-te odpišejo iz sedanjega zemljiškoknjižnega vložka in za njih odpre nov vložek, pri tem pa se zavežeta podpisati ustrezne listine, ki so potrebne za vknjižbo lastninske pravice,

- po opravljeni parcelaciji je drugotožena stranka praktično štiri leta po sklenitvi pogodbe pripravila aneks h kupoprodajni pogodbi z dne 20.10.2003, ki je natančno opredelil predmet pogodbe, kot novo nastali parceli v točni izmeri ter vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo, vendar pa toženec tega aneksa ni nikoli podpisal.

Na osnovi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje napravilo ključni zaključek, da sta toženi stranki kot pogodbenika že v pogodbi z dne 20.10.2003 predvideli kasnejšo sklenitev aneksa, kot dokončno sklenitev zavezovalnega pravnega posla. Ker pa ta ni bil podpisan s strani obeh pogodbenikov, zavezovalni pravni posel, na katerem temelji zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, še ni bil veljavno sklenjen, s tem pa tudi ni nastala terjatev za vknjižbo lastninske pravice in posledično ta terjatev ne more predstavljati skupnega premoženja tožnice in prvotoženca. Takšna odločitev je z vidika materialnopravnih pravil, ki pridejo v poštev glede na uveljavljano dejansko podlago zahtevkov tožnice, tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine namreč temelji na obligacijski pravici, ki jo stranka pridobi z veljavno sklenitvijo prodajne pogodbe za nepremičnino. Gre za obligacijsko pravico zahtevati izpolnitveno ravnanje, ki je potrebno za pridobitev stvarne pravice. Ker sta stranki veljavnost kupoprodajne pogodbe z dne 20.10.2003 vezali na kasnejšo sklenitev aneksa, ki doslej še ni bil podpisan s strani obeh pogodbenih strank, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, da zavezovalni pravni posel, na katerem temelji zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, še ni bil veljavno sklenjen.

Tožnica temelji svoj zahtevek na določbi člena 51 in nadaljnjih Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ter določbi člena 40 Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Iz slednje določbe povsem jasno izhaja, da je pogoj za uspešen prenos lastninske pravice s pravnim poslom veljaven zavezovalni pravni posel. Ni dvoma, da sta pravdni stranki veljavno sklenili le kupoprodajno pogodbo z dne 23.10.2003, saj je aneks k tej pogodbi ostal v fazi osnutka. V navedeni pogodbi sta pogodbeni stranki obseg prodanih delov zemljišč opredelili v približni izmeri in sta končno površino prepustili aneksu k tej pogodbi (člen 2 Pogodbe - priloga A3). Za veljavnost obligacijskega pravnega posla sicer načeloma zadošča določljivost predmeta (2. odst. 34. člena OZ), kar pa ne velja za pravni prenos nepremičnin, saj upoštevajoč kavzalni odnos med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom, mora biti nepremičnina v zemljiškoknjižnem dovolilu označena z zemljiškoknjižnimi podatki (člen 23 SPZ). Od tega je odvisna razpolagalna sposobnost prodajalca, saj lahko lastninsko pravico prenese samo njen lastnik in sicer le v takšnem obsegu, kot jo ima sam. Pri tem pa gre pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je bil dejanski obseg predmeta pogodbe znan šele po parcelaciji oziroma s samo vsebino aneksa, ki je vseboval tudi veljaven razpolagalni posel v obliki zemljiškoknjižnega dovolila. Le-ta ima dejansko moč, da prenese pravico iz enega premoženja v drugo in lastninska pravica prehaja v trenutku dokončanja razpolagalnega pravnega posla. Tako se vsi tisti pritožbeni očitki, ki poskušajo omajati zaključke sodišča prve stopnje o tem, da zavezovalni pravni posel, na katerem temelji zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ni bil veljavno sklenjen, izkažejo kot neutemeljeni. Slednje pa ima za posledico, da tudi ni mogoče govoriti o terjatvi za vknjižbo lastninske pravice. Glede na vsebino sklenjene kupoprodajne pogodbe z dne 20.10.2003, iz katere izhaja tudi obveza sklenitve aneksa k tej pogodbi (po parcelaciji oziroma točni opredelitvi predmeta pogodbe), obstaja kvečjemu terjatev na sklenitev veljavnega zavezovalnega posla - aneksa v predloženi obliki in šele potem bi bilo možno uveljavljati vtoževani zahtevek.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi, ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.05.2010

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 393/2016
• VSK sodba Cp 875/2009
• VSL sklep I Cp 4417/2010