VSK sodba PRp 4/2009

Jedro

Preizkus izpodbijane sodbe na podlagi 159. člena ZP-1 je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva glede očitanega prekrška, in da je njegov zaključek o odgovornosti obdolženca zanj pravilen, da pa je pri upoštevanju okoliščin pri odmeri sankcij za prekršek le-te potrebno presojati drugače. Sodišče prve stopnje je pri odmeri le-teh uporabilo 21. člen ZP-1 in obdolžencu izreklo opomin. Po določbi 1. odstavka 21. člena ZP-1 se ta sme izreči za prekršek, storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Izrekanje opomina pa ni utemeljeno že zgolj s tem, če obstojijo take okoliščine, ki nastanejo bolj ali manj redno pri storitvah prekrškov. Predvsem pridejo v poštev okoliščine ali splet okoliščin objektivne narave ob sami storitvi prekrška, ki zmanjšujejo pomen kršitve predpisov v danih razmerah (npr. provociranost storilca, ovire za pravilno delovanje, razmere, ko je meja med pravilno uporabo prava in kršitvijo predpisa težko prepoznavna itd.). Sodišče prve stopnje je svoje ravnanje obrazložilo z okoliščinami, da je obdolženec prevozil le kratko razdaljo, da je prekršek priznal ter da gre za voznika z velikim številom prevoženih kilometrov, pri čemer je kot bistveno upoštevalo okoliščino, da ima otroka z zelo redkim avtoproliferativnim obolenjem, katerega mora tudi večkrat mesečno urgentno peljati v Pediatrično kliniko. Toda navedene okoliščine se lahko upoštevajo le kot splošne olajševalne okoliščine pri odmeri sankcij v okviru predpisanih oziroma kvečjemu pri njihovi omilitvi, ne gre pa za okoliščine objektivne narave ob sami storitvi prekrška, ki zmanjšuje njegov pomen.

Izrek

Pritožbi predlagateljice postopka PP se ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o sankcijah s p r e m e n i

tako, da se obdolžencu na podlagi točke D 4. odstavka v zvezi s 5. odstavkom 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa

izreče

globa 501,00 EUR in

18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije

ter na podlagi 3. odstavka 22. člena Zakona o prekrških stranska sankcija prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel obdolženec dovoljenje dne 15.7.2007, ko je storil prekršek.

V ostalem ostane sodba sodišča prve stopnje nespremenjena.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrška po točki D 4. odstavka 130. člena ZVCP-1. Ob uporabi 21. člena ZP-1 mu je bil izrečen opomin. Naloženo mu je bilo plačilo stroškov postopka, in sicer povprečnine v znesku 100,00 EUR.

Proti sodbi se je pritožila predlagateljica postopka iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem zaradi izrečenih sankcij. Navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je bil prekršek storjen v takšnih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, in obdolžencu zato izreklo opomin namesto predpisanih sankcij. Tako je sodišče napačno ugotovilo, da je obdolženec vozil od doma v D. le 2 km, saj je razdalja od njegovega bivališča (L.) do mesta ustavljanja na bencinskem servisu P. v D. kar 11 km. Poleg tega pa ga je policija ustavila, ko se je vračal proti domu, kar pomeni, da je prevozil vsaj 14 km. Sodišče tudi ni upoštevalo predhodne kršitve obdolženca, in sicer da ni ustavil na znak policista. Verjelo je obdolžencu, češ da je mislil, da patrulja ustavlja nasproti vozeče vozilo. V kombinaciji z visoko koncentracijo alkohola (s toleranco 0,75 mg/l) je očitno, da se kršitelj želel izogniti policijski kontroli. Zoper obdolženca je bil za zgoraj navedeno kršitev izdan plačilni nalog zaradi prekrška po 3. odstavku 122. člena ZVCP-1. Zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog je Okrajno sodišče v Novi Gorici s sodbo PR 1 zavrglo kot neutemeljeno in potrdilo plačilni nalog. Glede na opisano je po mnenju pritožnice jasno, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je prekoračilo tudi inštitut opomina po 21. členu Zakona o prekrških. Navedena določba namreč predpisuje, da se opomin izreče za tisti prekršek, ki je storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Za navedeni primer, ob upoštevanju že navedenih okoliščin (pobeg patrulji, visoka koncentracija alkohola, prevožena daljša razdalja), te okoliščine niso in ne morejo biti podane. Sodišče je neopravičeno izreklo opomin. Izreči bi moralo globo in kazenske točke. Predlaga, da se izpodbija sodba spremeni tako, da se mu izrečejo predpisane sankcije.

Zagovornik obdolženca je vložil odgovor na pritožbo, v kateri navaja, da ne drži trditev pritožnika, da obdolženec stanuje na naslovu L. in da naj bi bila razdalja ustavljanja do njegovega doma 11 km. Povedal je, da živi z družino dejansko na naslovu B., kamor se je tudi vračal iz D. Torej je ugotovitev v sodbi, da je vozil le kakih 2 km, pravilna. Sodišče tudi ni, kot je to navedeno v pritožbi, nikjer navedlo, da se je obdolženec odpeljal v D. iz R.D., ampak je pravilno upoštevalo dejstvo, da živi v kraju B. V zvezi, da je obdolženec menil, da je policist ustavljal nasproti vozeče vozilo, pa je obdolženec to dejstvo podrobno opisal. Sedaj prilaga še fotografijo. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje utemeljena in pravilna.

Pritožba je utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe na podlagi 159. člena ZP-1 je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva glede očitanega prekrška, in da je njegov zaključek o odgovornosti obdolženca zanj pravilen, da pa je pri upoštevanju okoliščin pri odmeri sankcij za prekršek le-te potrebno presojati drugače. Sodišče prve stopnje je pri odmeri le-teh uporabilo 21. člen ZP-1 in obdolžencu izreklo opomin. Po določbi 1. odstavka 21. člena ZP-1 se ta sme izreči za prekršek, storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Izrekanje opomina pa ni utemeljeno že zgolj s tem, če obstojijo take okoliščine, ki nastanejo bolj ali manj redno pri storitvah prekrškov. Predvsem pridejo v poštev okoliščine ali splet okoliščin objektivne narave ob sami storitvi prekrška, ki zmanjšujejo pomen kršitve predpisov v danih razmerah (npr. provociranost storilca, ovire za pravilno delovanje, razmere, ko je meja med pravilno uporabo prava in kršitvijo predpisa težko prepoznavna itd.). Sodišče prve stopnje je svoje ravnanje obrazložilo z okoliščinami, da je obdolženec prevozil le kratko razdaljo, da je prekršek priznal ter da gre za voznika z velikim številom prevoženih kilometrov, pri čemer je kot bistveno upoštevalo okoliščino, da ima otroka z zelo redkim avtoproliferativnim obolenjem, katerega mora tudi večkrat mesečno urgentno peljati v Pediatrično kliniko. Toda navedene okoliščine se lahko upoštevajo le kot splošne olajševalne okoliščine pri odmeri sankcij v okviru predpisanih oziroma kvečjemu pri njihovi omilitvi, ne gre pa za okoliščine objektivne narave ob sami storitvi prekrška, ki zmanšuje njegov pomen. Nadalje ima pritožnik prav tudi, ko navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je obdolženec že bil pravnomočno kaznovan (zahteva za sodno varstvo, sodba okrajnega sodišča PR 1079/2007 z dne 26.3.2008) pri istem sodišču in da tudi iz navedenega razloga niso podani pogoji za izrek opomina. Sama razdalja, ki jo je obdolženec prevozil, kot je sam povedal v zagovoru, od B. do D. (2 km v eno smer) in nazaj (izhaja tudi iz obdolžilnega predloga), pa pri tem niti ni bistvena. Vsekakor je zadostna, da je na tej razdalji obdolženec z visoko stopnjo alkohola v organizmu predstavljal nevarnost za druge udeležence v prometu in je sploh ne bi smel prevoziti. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje izrek opomina spremenilo tako, da je obdolžencu odmerilo globo na spodnji meji predpisane za očitani prekršek in pa predpisano število 18 kazenskih točk, kar ima na podlagi določbe 3. odstavka 22. člena ZP-1 za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Kot olajševalne okoliščine je pri odmeri globe upoštevalo obdolženčeve nizke osebne dohodke, in sicer 528,00 EUR bruto, in da preživlja enega otroka, zaradi česar mu je izreklo globo na spodnji meji predpisane. Pri izreku stranske sankcije 18 kazenskih točk je sodišče druge stopnje ugotovilo, da bi bila omilitev le-te, ker obdolženec potrebuje vozniško dovoljenje zaradi prevoza bolnega otroka na Pediatrično kliniko, ob dejstvu, da se slednja lahko omili le na 17 kazenskih točk, brez učinka, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da obdolženec že ima izrečenih 6 kazenskih točk, zaradi česar bi v vsakem primeru dosegel oziroma presegel 18 kazenskih točk in bi mu bila izrečena stranska sankcija prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi 202.a člena ZP-1.

Ker je sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da niso bile zagrešene druge kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1, je na podlagi 7. odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo kot v izreku te sodbe.

Na podlagi 147. člena v zvezi s 144. členom ZP-1 je obdolženec dolžan plačati sodno takso po Zakonu o sodnih taksah (taksna tarifa 8111 in 8114), ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba in sklep Cpg 269/2013
• VSC sodba Cp 448/2009
• VDS sodba Pdp 986/2004