VSK sodba PRp 9/2009

Jedro

Obdolženec utemeljeno opozarja, da mu je sodišče prve stopnje zmotno izreklo stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila kot imetniku tujega vozniškega dovoljenja. Da ima obdolženi vozniško dovoljenje, ki je bilo izdano 23.8.1996, je razvidno tudi iz navedb v obdolžilnem predlogu predlagatelja postopka o prekršku, prav tako je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe glede izrečenih sankcij zapisalo, da je obdolžencu izreklo stransko sankcijo prepoved vožnje motornega vozila in ne prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja. Glede na navedeno je višje sodišče ob pravilni uporabi ZP-1 v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se obdolženemu D.A. namesto stranske sankcije »prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil B kategorije za čas enega meseca na ozemlju Republike Slovenije« izreče stranska sankcija »prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju enega meseca« (7. odstavek 163. člena ZP-1).

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se obdolženemu D.A. namesto stranske sankcije »prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil B kategorije za čas enega meseca na ozemlju Republike Slovenije« izreče stranska sankcija »prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju enega meseca«.

Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

A

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru razsodilo, da je obdolženi D.A. odgovoren za prekršek po določbi d. točke 7. odstavka 32. člena ZVCP-1. Na podlagi navedene zakonske določbe mu je bila izrečena globa 500,75 eurov ter stranski sankciji 5 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije in prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil B kategorije za čas enega meseca na ozemlju Republike Slovenije. Sodišče je še sklenilo, da mora obdolženec plačati stroške postopka iz 1. do 5. točke 1. odstavka 143. člena Zakona o prekrških (dalje: ZP-1) in povprečnino v znesku 50,00 eurov.

2. Proti taki sodbi se je obdolženec pravočasno pritožil. Navaja, da je sodišče sodbo izdalo na podlagi pomanjkljivih in neresničnih dejstev iz obdolžilnega predloga Policijske postaje, čeprav je podal svoj zagovor. Navaja, da je dne 13.8.2006 ob 22.12 uri vozil osebni avtomobil reg. št. 1 znamke A., last N.L. in ne osebni avtomobil reg. št. 2, znamke R., last njegovega očeta. Vozil je iz L. na M., za njim pa sta se na razdalji približno 15 m vozila sodelavca z dela I.H., v vozilu pa je bil kot sopotnik J.H. Sodelavca sta vozila mimo in nista bila ustavljena. Policist ga je ustavil na F. cesti v K., v neposredni bližini sodišča, zahteval, da mu izroči na vpogled vozniško in prometno dovoljenje, ter mu povedal, da je ustavljen zaradi prehitre vožnje. Izročil mu je vozniško dovoljenje, medtem ko je iskal prometno dovoljenje, pa se je policist odpravil do službenega vozila in se zelo hitro vrnil. Prometnega dovoljenja še vedno ni našel, policist pa mu je vrnil vozniško dovoljenje in se brez besed obrnil ter odšel do drugih dveh policistov. Takoj za tem so se policisti odpeljali s službenim vozilom v smeri centra K. Na kraju ustavljanja mu policist ni predočil prekrška tako, da bi mu pokazal na merilni napravi s kakšno hitrostjo je vozil, ni pogledal prometnega dovoljenja vozila niti vzel njegovih podatkov. Opozarja tudi, da ima vozniško dovoljenje izdano od UE, zato je sodišče zmotno štelo, da ima tuje vozniško dovoljenje.

B

3.Obdolženec s pritožbenimi navedbami glede dejanskega stanja prekrška sodbe sodišča prve stopnje ne more omajati. Ne oporeka namreč, da v časovnih in krajevnih okoliščinah, ki so navedene v izreku izpodbijane sodbe, ni bil ustavljen kot voznik osebnega avtomobila zaradi prehitre vožnje, kritične presoje pa ne zdrži niti njegova trditev, da si policist ni zabeležil njegovih osebnih podatkov kot tudi ne trditev, da je v času prekrška vozil drugo vozilo. V listu evidenčne knjižice laserskega merilnika je namreč navedena registrska številka, kot tudi znamka in tip ustavljenega vozila, za katerega obdolženi sam navaja, da je last njegovega očeta, razvidno pa je tudi, da je bil voznik seznanjen tako s kršitvijo kot tudi, da bo zoper njega vložen obdolžilni predlog. Iz izpodbijane sodbe je tudi razvidno, da je hitrost vozila, ki ga je vozil obdolženi, izmeril policist, ki je usposobljen za ravnanje z laserskim merilnikom Traffi Patrol SI 99-7-011, številke 507-20130117. K temu višje sodišče še dodaja, da je iz lista evidenčne knjižice laserskega merilnika razvidno tudi, da je bil pred opravljeno meritvijo opravljen predpisan test ( test merilnika, nastavitev iskala in vzporednosti merilnega žarka ter test meritve hitrosti mirujočega cilja). Zato višje sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženec očitani prekršek storil, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe in je zanj tudi odgovoren.

4.Pač pa obdolženec utemeljeno opozarja, da mu je sodišče prve stopnje zmotno izreklo stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila kot imetniku tujega vozniškega dovoljenja. Da ima obdolženi vozniško dovoljenje, ki je bilo izdano 23.8.1996 pri UE , je razvidno tudi iz navedb v obdolžilnem predlogu predlagatelja postopka o prekršku, prav tako je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe glede izrečenih sankcij zapisalo, da je obdolžencu izreklo stransko sankcijo prepoved vožnje motornega vozila in ne prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja. Glede na navedeno je višje sodišče ob pravilni uporabi ZP-1 v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se obdolženemu D.A. namesto stranske sankcije »prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil B kategorije za čas enega meseca na ozemlju Republike Slovenije« izreče stranska sankcija »prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju enega meseca«(7. odstavek 163. člena ZP-1).

5.Ker sicer pritožba ni utemeljena, je višje sodišče, ko je ob preizkusu, ki ga mora opraviti v skladu s 159. členom ZP-1 po uradni dolžnosti, ugotovilo, da v postopku tudi niso bile zagrešene kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

6.Ker je bilo s sodbo višjega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist, se sodna taksa za stroške pritožbenega postopka ne določi (2. odstavek 147. člena ZP-1).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 1055/99
• VSC sklep PRp 726/2007
• VSL sodba Kp 1624/93